Jedro

V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da lahko tožena stranka tožniku pri izplačilu plače odtegne stroške bivanja, ki jih je plačala za tožnika. Tožena stranka je tožniku stroške nastanitve odtegnila pri regresu za letni dopust, za takšno ravnanje tožene stranke pa ni podlage ne v pogodbi o zaposlitvi ne v zakonu. Po 136. členu ZDR lahko delodajalec zadrži izplačevanja plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.

Delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja, pri čemer delavec takšnega soglasja ne more dati vnaprej, še pred nastankom delodajalčeve terjatve. Namen te določbe je v varstvu delavca kot šibkejše stranke, da ne bi vnaprej, npr. že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, kot je to storil tožnik, pristal na pogoje, zaradi katerih bi bil prikrajšan za pravice iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu. Sodna praksa je v preteklosti res dopuščala, da se je delavec lahko odrekel pravicam, ki mu gredo po zakonu, a se je sodna praksa po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 spremenila in ustalila v korist delavca, da se pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, ne more veljavno odpovedati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo za mesece: - februar 2009 v bruto znesku 621,60 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 do plačila, - maj 2009 v bruto znesku 624,54 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila, - december 2009 v bruto znesku 633,28 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. odstavek I. točke izreka). Kar je bilo iz naslova plače zahtevanega več (zakonske zamudne obresti od bruto zneskov plače in zakonske zamudne obresti od plače za mesec december 2009 od 19. 1. 2009 do 18. 1. 2010), je zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela za mesece: - februar 2009 v znesku 148,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 do plačila, - maj 2009 v znesku 148,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2009 do plačila, - december 2009 v znesku 75,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. odstavek II. točke izreka). Kar je bilo iz naslova stroškov zahtevanega več (zakonske zamudne obresti od stroškov za december 2009 od 19. 1. 2009 do 18. 1. 2010), je zavrnilo (2. odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust: - za leto 2009 v bruto znesku 589,19 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila, - za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila, - za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila, - za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, - sorazmerni del regresa za leto 2013 v bruto znesku 522,44 EUR, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. odstavek III. točke izreka). Kar je bilo iz naslova regresa za letni dopust zahtevanega več (regres za letni dopust za leto 2008, zakonske zamudne obresti od bruto zneskov regresa za letni dopust, razlika do vtoževanih 587,75 EUR sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 2. 7. 2013 do 18. 9. 2013), je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 975,55 EUR z nakazilom na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe, to je zoper prvi odstavek I. točke, prvi odstavek II. točke in prvi odstavek III. točke izreka ter zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke, storilo bistveno kršitev določb postopka. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da se direktor neupravičeno ni odzval na vabilo, čeprav ga je pooblaščenec opravičil. Direktor se obravnave ni mogel udeležiti zaradi objektivnega razloga – zaradi službenega potovanja. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je glede vtoževanih plač predložila blagajniške izdatke, iz katerih je razvidno, da so bile plače skupaj s stroški v zvezi z delom izplačane. Če je sodišče dvomilo v verodostojnost teh listin, bi bilo še toliko bolj odločilno v tej zvezi zaslišati direktorja. Ta bi lahko pojasnil tudi dogovor glede neizplačila regresa. Tožnik niti v pripravljalni vlogi niti na prvem naroku navedb tožene stranke glede izplačanih plač ter blagajniških izdatkov ni prerekal, zaradi česar bi sodišče takšne navedbe moralo šteti za priznane ter tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plače in stroške v zvezi z delom, zavrniti. Sodišče je tudi napačno ugodilo zahtevku za plačilo regresov. V 21. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo delodajalec plačal stroške bivanja, ki sicer bremenijo delavca, ta pa je podal soglasje, da lahko delodajalec pri izplačilu odtegne plačane stroške bivanja. Sodna praksa je tudi v preteklosti že dopuščala, da se je delavec lahko odrekel pravicam, ki izhajajo iz zakona (npr. Pdp 592/2003), Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovnimi posledicami za tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni štelo izostanka zakonitega zastopnika tožene stranke za opravičljivega in ga zato ni zaslišalo. Pooblaščenec tožene stranke je na naroku za glavno obravnavo dne 1. 9. 2014 le pojasnil, da je moral zakoniti zastopnik oditi na službeno pot. Izostanek z naroka zaradi službene poti ni opravičljiv sam po sebi, pooblaščenec tožene stranke pa ni podal kakršnihkoli drugih navedb ali predlagal dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je zakoniti zastopnik izostal s tega naroka iz opravičljivih razlogov (npr. nenadnost in neodložljivost službene poti, ...). Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika in je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov.

6. Tožnik je s predložitvijo izpiskov bančnega računa dokazal, da mu je tožena stranka ves čas trajanja delovnega razmerja (to je trajalo skoraj šest let) plačo redno nakazovala na transakcijski račun, razen za tri mesece, ki so predmet spora. Tožena stranka je predložila tri blagajniške izdatke in se sklicevala na gotovinsko izplačilo plač. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala izplačila plač, saj je tožena stranka tožniku v celotnem preostalem obdobju trajanja delovnega razmerja plače izplačevala na tožnikov bančni račun, kar je bilo tudi v skladu z zahtevo iz 135. člena ZDR. Ker je bilo ugotovljeno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izostal z naroka za glavno obravnavo dne 1. 9. 2014 iz neupravičenih razlogov, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi ga moralo sodišče prve stopnje zaslišati, v kolikor je dvomilo v verodostojnost treh blagajniških izdatkov. Upoštevaje tudi drugi odstavek 262. člena ZPP je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku sporne plače za februar 2009, maj 2009 in december 2009 obračunala in izplačala. Iz tega razloga je utemeljeno ugodilo temu delu tožbenega zahtevka.

7. Tožena stranka v pritožbi prvič navaja, da je iz blagajniških izdatkov razvidno, da so bile plače izplačane skupaj s stroški. V postopku na prvi stopnji je glede tožnikovega zahtevka iz naslova stroškov v zvezi z delom navajala le, da ni specificiran in da ni obrazložen, čemur sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Pritožbeno sklicevanje na blagajniške izdatke v zvezi s stroški prevoza je tako nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP).

8. Pritožba neutemeljeno poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke o izplačanih plačah z blagajniškimi izdatki šteti za priznane, ker da jih tožnik ni prerekal. Tožnik je namreč že v tožbi trdil, da mu tožena stranka ni izplačala vtoževanih plač, nato je tožena podala izpostavljene navedbe, ki so pomenile prerekanje tožnikovih trditev. Zgolj zato, ker tožnik tega ni nadalje prerekal, ne gre za priznanje nezanikanih dejstev v smislu 214. člena ZPP.

9. Pritožba sodišču prve stopnje glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da lahko tožena stranka tožniku pri izplačilu plače odtegne stroške bivanja, ki jih je plačala za tožnika. Torej se ta dogovor niti ne nanaša na regres za letni dopust, ampak na plačo, zato je poudarjanje pomena pogodbene svobode strank v pritožbi še toliko manj utemeljeno. Pri toženi stranki je bila praksa, da stroškov nastanitve ni odtegnila pri plači, ampak pri regresu za letni dopust. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za takšno ravnanje tožene stranke ni podlage ne v pogodbi o zaposlitvi ne v zakonu. Po 136. členu Zakona o delovni razmerji (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) lahko namreč delodajalec zadrži izplačevanja plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, medtem ko so določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja, pri čemer pa je posebej pomembna določba, da delavec takšnega soglasja ne more dati vnaprej, še pred nastankom delodajalčeve terjatve. Namen te določbe je v varstvu delavca kot šibkejše stranke, da ne bi vnaprej, npr. že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, kot je to storil tožnik, pristal na pogoje, zaradi katerih bi bil prikrajšan za pravice iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu(1).

11. Res je sodna praksa v preteklosti dopuščala, da se je delavec lahko odrekel pravicam, ki mu gredo po zakonu, a se je sodna praksa po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 spremenila in ustalila v korist delavca, da se pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, ne more veljavno odpovedati.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

(1) Podoben primer je pritožbeno sodišče obravnavalo v sodbi Pdp 957/2014 z dne 27. 11. 2014.