Jedro

Podaljšanje mandata delavskemu svetu na delnih zborih ni zakonito, zlasti ne zato, ker so delavci na zborih v novembru 1993 podaljšali mandat delavskemu svetu, ki že od leta 1990 ni imel mandata, ampak si ga je v vmesnem obdobju trikrat sam podaljšal s sklepi delavskega sveta. S tem je kršeno določilo 47. člena ZP. Posledica navedenega je nezakonitost sprejetih sklepov v zvezi z razpisom za imenovanje direktorja.

Če je vloga prijavljenega kandidata pomanjkljiva oz. nepopolna, ker vlogi ni bil priložen zahtevani razvojni program podjetja, jo je potrebno obravnavati po 109. členu ZPP, ki se po 103. členu ZDR smiselno uporablja v postopku pri delodajalcu. Razpisna komisija ni ravnala zakonito, ker je nepopolno vlogo takoj izločila iz nadaljnjega postopka, s tem pa je prekršila načelo enakega obravnavanja kandidatov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep delavskega sveta podjetja A. L. z dne 9.5.1994 o razpisu za imenovanje glavnega direktorja z objavo z dne 12.5.1994 ter sklep delavskega sveta z dne 25.5.1994 o imenovanju V. M. za glavnega direktorja podjetja. Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 700,00 SIT in stroške sodne takse v višini 675,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna, saj je prvostopno sodišče v zvezi z nelegitimnostjo delavskega sveta zmotno ugotovilo, da so okoliščine v obravnavanem primeru bistveno drugačne kot v že naštetih pravnomočno rešenih sporih. V obravnavanih zadevah je sodišče ugotovilo, da je v primeru neuspešnih volitev pravna praznina, ki jo je podjetje rešilo na zakonit način, tako da si je delavski svet s sklepom sam podaljšal mandat. Sodišče je prezrlo, da je pravna praksa izoblikovala možnost, da se namesto izvedenih volitev delavci na zboru opredelijo in podaljšajo mandat delavskemu svetu za obdobje, ki lahko traja vse do takrat, ko se bo podjetje lastninsko preoblikovalo ter na podlagi statusne spremembe konstituiralo nove organe skladno s sprejeto zakonodajo. Delavski svet tožene stranke se je po treh zaporednih neuspešnih volitvah in pred iztekom dvoletnega mandata odločil za opisano rešitev. Zakon o podjetjih je v 46. členu predvidel možnost odločanja z osebnim izjavljanjem, ki je širša in neposrednejša oblika odločanja delavcev, zato izbrana rešitev glede podaljšanja mandata delavskemu svetu ne more biti nezakonita. Prav tako se tožena stranka ne strinja, da je bil bistveno kršen postopek izbire zaradi nespoštovanja načela neenakega obravnavanja kandidatov. Tožeča stranka se je zavedala, da pošilja nepopolno vlogo, ki jo tudi v dodatnem roku, če bi ji bil dan, ne bi mogla pravočasno dopolniti.

Zato je tožeča stranka v svoji vlogi izrecno napisala, da je razvojni načrt ter poslovno politiko z delovnim programom pripravljena predstaviti po 1.6.1994, ko se vrne z neodložljive poti po Avstraliji. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi oziroma spremeni izpodbijano sodbo ter zahtevek zavrne.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št.4/77 - 27/90) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvostopno sodišče je popolno raziskalo dejansko stanje ter ugotovilo vsa odločilna dejstva, tako da je lahko sprejelo pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, ki je štelo, da podaljšanje mandata delavskemu svetu na delnih zborih ni zakonito, kar ima za posledico nezakonitost sprejetih sklepov v zvezi z razpisnim postopkom za imenovanje direktorja podjetja. Iz podatkov v spisu izhaja, da ni šlo le za enkratno podaljšanje mandata organu upravljanja, ampak da se mandat delavskemu svetu podaljšuje že od leta 1990 dalje. Stališču pritožbe bi bilo morda še mogoče pritrditi, če bi šlo za enkratno podaljšanje mandata, sprejeto z osebnim izjavljanjem, za krajše časovno obdobje, ki naj bi zagotovilo nemoteno delo organov upravljanja v obdobju do izvedbe novih volitev.

V obravnavanem primeru pa očitno ne gre za takšno situacijo, saj so delavci v novembru 1993 na zborih sprejeli sklep podaljšanje mandata delavskemu svetu, ki že od leta 1990 ni imel mandata, ampak si je mandat v vmesnem obdobju sam podaljševal (s sklepi z dne 22.6.1990, 29.3.1991 ter 15.7.1991). Prvostopno sodišče se je utemeljeno oprlo na določilo 47. člen Zakona o podjetjih (ZPod - Ur.l. SFRJ št. 77/88 do 61/90), ki se glede na 2. odstavek 578. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l.RS št. 30/93) uporablja za družbena podjetja in javna podjetja v družbeni lastnini, ki določa, da delegate v delavski svet izvolijo delavci s tajnim glasovanjem za dobo dveh let. Enako določbo vsebuje statut družbenega podjetja A. L. p.o. v 1. odstavku 34. člena, v 2. odstavku pa določa, da so delegati v delavski svet lahko izvoljeni največ dvakrat zaporedoma.

Tudi navedena statutarna določba, ki je prav tako povzeta iz 47. člena ZPod, je bila z večkratnim podaljševanjem mandata, ki nima nobene podlage v veljavnih predpisih, kršena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, ki oporeka ugotovitvam prvostopnega sodišča glede bistvenih kršitev postopka izbire. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da navedba v razpisu, da podjetje od kandidatov pričakuje predstavitev razvojnega načrta letališča ter poslovne politike z delovnim programom podjetja dopušča različne razlage in da ni jasno, ali je kandidat program dolžan obvezno predložiti. Nedvomno je navedeni tekst v objavi takšen, da je iz njega mogoče zaključiti, da je predložitev programa obvezna za vse kandidate, res pa je, da statut tožene stranke med razpisnimi pogoji, ki so opredeljeni v 50. členu, predložitve razvojnega programa izrecno ne določa. Pritrditi pa je potrebno stališču prvostopnega sodišča, da je bilo toženo podjetje v primeru, če je vloge prijavljenih kandidatov - med katerimi je bil tudi tožnik - štelo za nepopolne oziroma pomanjkljive, smiselno uporabiti določbe 109. člena ZPP in da ni ravnalo zakonito, ko je nepopolne vloge dveh prijavljenih kandidatov, vključno s tožnikom, takoj izločilo iz nadaljnjega postopka.

Zaključek prvostopnega sodišča, da zaradi takšnega ravnanja razpisne komisije ni bilo spoštovano načelo enakega obravnavanja kandidatov, je torej povsem pravilen.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je smiselno uporabilo določbe ZP ter ZPP kot predpis Republike Slovenije na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I, 45/I/94).