Jedro

Ker v sodbi ni razlogov o prispevkih obeh zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja, je bilo treba sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sodba in sklepa z dne 16.3.1998 in z dne 23.4.1998 se razveljavijo in se zadevi vrneta sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor upnika proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. S sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožnik lastnik polovice stanovanja in da mu mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik kot solastnik vpisal v zemljiško knjigo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Proti zavrnitvi ugovora proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po 267. in 265. členu ZIP tožnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo toženec onemogočil ali precej otežil izterjavo, če izkaže za verjetno, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bo utrpel znatnejše škode. Sodišče bi lahko le delno ugodilo predlogu in sicer v delu, s katerim se toženki prepoveduje odsvojitev nepremičnine, saj meni, da bi toženka utrpela škodo, če stanovanje ne bi mogla oddajati. Sicer pa je toženka sama priznala sodišču, da namerava stanovanje podariti sinu in to kljub temu, da stanovanje ni njena izključna last. Toženka lahko poplača kupnino za sporno stanovanje, s tem odpade prepoved odtujitve in ne drži trditev sodišča, da toženka ne more razpolagati s stanovanjem, ker je že prepoved na podlagi Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi proti tistemu delu sodbe, s katerim tožnik ni uspel. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Ugotovila je, da je imel tožnik bistveno višjo plačo, 66 % v njegovo korist in sodišče je nato po prosti oceni odločilo, da naj bi toženka z delom v gospodinjstvu nadomestila matematično razliko do polovice solastnine. Sodišče je tudi napačno odločilo o pravdnih stroških, saj je uspel tožnik s 75 % svojega zahtevka. Ni jasno, zakaj je sodišče verjelo tožnici, da je ona skrbela za gospodinjstvo, saj sta zakonca skrb za gospodinjstvo delila. Ko je bilo treba usposobiti stanovanje, je bil tožnik tisti, ki je opravljal obrtniška dela, vsa razen dela vodoinstalaterja. Naredil je stene v hodniku, nadstrešek nad balkonom, izolacijo podov, namestitev stenskih lesnih oblog, zamenjavo bojlerja, izdelavo omare v predsobi, namestitev polic, priključitev strojev in ko je bila toženka s sinom v Španiji, dodatno zatesnitev oken zaradi mraza, beljenje vrat, instalacije TV kabla, popravila in namestitev štedilnika, montažo kuhinjske nape. Sodeloval je pri domačih delih, kot je vlaganje ozimnice, pri pospravljanju, sesanju praha, pomivanju oken in sam si je likal srajce. Imela sta dva avtomobila, za katera je izključno skrbel tožnik in opravljal manjša popravila. Res je toženka kot profesorica v glasbeni šoli imela le 22 do 25 ur tedenske obveznosti, vendar se je morala zato tudi pripravljati. Ni jasno, zakaj sodišče sklepa, da je znano, da je k delu v celoti prispevala le žena, možev prispevek pa je ničeln. Tudi pri delu s toženkinim sinom, je toženec sodeloval. Toženka je skrbela za sina in pripravljala obroke hrane za sina. Sodišče je ovrednotilo gospodinjsko delo toženke višje od njenega dela profesorice v glasbeni šoli. Sodišče je napačno odločilo o pravdnih stroških. Proti delu, s katerim je tožnik uspel, se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju v letu 1982, ko tožnik ni bil član njene družine. Po razvezi tožene stranke z njenim prvim možem, je pridobila stanovanjsko pravico. Izvirno stanovanjsko pravico je imela toženka, tožnik pa se je nato v stanovanje vselil. Tožnik je prispeval le minimalna sredstva in sicer polovico od 10 % kupnine in polovico od 53 vplačanih obrokov kupnine. Vseh obrokov kupnine je 240. Vrednost stanovanja je bila v času pridobitve lastninske pravice neprimerno višja od tistega, kar je vložil tožnik. Toženkin bonus pa je stanovanjska pravica. Tožnik po izselitvi, to je 1997. leta, ni plačal nobenega obroka kupnine. Tako je prispevek tožene stranke tudi glede odplačevanja kredita višji in ne sodi v premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Po odselitvi tožnika je toženka plačala še 16 obrokov, torej je prispevala več. Nikoli ni plačal stroškov stanovanja, zato je tudi njen delež večji. Sodišče ni upoštevalo ustnega dogovora med pravdnima strankama ob nakupu stanovanja, da bo stanovanje pripadalo toženkinemu sinu Dejanu in da ga kupujeta zanj. Na vročeno pritožbo je odgovorila le tožeča stranka. Za odločitev v zadevi je bistveno, koliko je posamezna stranka prispevala h kupnini za sporno stanovanje. Ni pomembno, da je tožnik po odselitvi opustil plačevanje obrokov kupnine. Tožena stranka je zamolčala, da sporno stanovanje oddaja v najem, od tega prejema visoko najemnino in s tem odplačuje obroke kupnine. Kljub temu, da je tožnik solastnik stanovanja, od najemnine ne prejema ničesar. Sicer pa morebitno plačilo dolgov, ki izvirajo iz zakonske zveze, predstavlja posebno postavko, ki jo je mogoče upoštevati pri siceršnji delitvi skupnih obveznosti. Zato bi imela tožena stranka le obligacijski zahtevek do tožnika. Pritožbe so utemeljene. O pritožbi proti sklepu: Uvodoma je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje zmotno odločalo o pritožbi proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. V trenutku vložitve in izdaje odločbe o predlogu je veljal Zakon o izvršilnem postopku (ZIP). Zoper sklep o izvršbi je lahko vložil dolžnik ugovor (8. člen ZIP). Sicer je zoper vse sklepe (torej tudi zavrnilni sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe) dovoljena pritožba. Za začasne odredbe je treba po 244. členu ZIP smiselno uporabiti te določbe. To pomeni, če sodišče ne ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, je dopustna pritožba, o kateri odloča pritožbeno sodišče (348. člen ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP). Ko je sodišče prve stopnje odločalo o pritožbi, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/99. Treba pa je pritrditi pritožbi tudi v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z uveljavljanimi pritožbenimi navedbami. Pogoji za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve so določeni v 267. členu ZIP in jih je po tretjem odstavku treba razlagati tudi ob 265. členu ZIP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je glede na tožbene navedbe in dokaze, ki so bili izvedeni, upnik izkazal s stopnjo verjetnosti obstoj terjatve. Po drugem odstavku 265. člena ZIP pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Prepoved odsvojitve in obremenitve skupnega premoženja ob dosedaj ugotovljenih okoliščinah, gotovo ne predstavlja za dolžnico znatne škode. Tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišče prve stopnje, da že samo dejstvo, da je bilo sporno stanovanje kupljeno na karedit, obroki pa še niso plačani, ob prepovedi odsvojitve in obremenitve po Stanovanjskem zakonu pomeni, da dolžnica stanovanja ne bo odsvojila ali obremenila. Pritožnik ima prav, ko opozarja, da se da obroke predčasno odplačati, ter da s tem prepoved preneha. Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ni pa pravilno uporabilo tudi določb 265. in 267. člena ZIP, je bilo treba pritožbi ugoditi, oba sklepa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (380. člen ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno ugotovi pravno odločilna dejstva iz Zakona o izvršilnem postopku. Nato pa naj o predlogu ponovno odloči. Pri tem naj upošteva stanje, ki je bilo ob vložitvi predloga. Če je namreč tožena stranka stanovanje že oddala v najem, lahko začasna odredba poseže le v stanje vnaprej oziroma od vložitve predloga do časa, ki ga tožnik predlaga oziroma zakon določa. O pritožbi tožnika zoper sodbo: Treba je pritrditi pritožbi tožnika, da dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prispevka obeh zakoncev pri vodenju gospodinjstva, ni zadostna. Sodišče prve stopnje po eni strani verjame toženki, da je več prispevala pri vodenju gospodinjstva. Verjame ji zato, ker je bila več doma, ker ima kot učiteljica glasbe manj delovnih ur. Po drugi strani pa sodišče v sodbi zapiše, da sta bila oba zakonca enako odsotna od doma, saj se je toženka dodatno šolala v Velenju, tožnik pa je imel službene poti. Sodišče tudi ni ocenilo tožnikove izpovedbe oziroma ni pojasnilo, zakaj njegovi izpovedbi ni sledilo. Tožnik še v pritožbi ponavlja trditve o tem, da je tudi sam delal v gospodinjstvu, opravljal gospodinjska opravila in pomagal toženkinemu sinu, do katerega naj bi bil po lastnih trditvah požrtvovalen. Sodišče tudi ni ocenilo tožnikovih trditev o tem, da je prispeval vsa dela v zvezi z obema avtomobiloma, dela v stanovanju v Kamniku, kjer sta zakonca tudi prebivala. Dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovimi trditvami omaja tudi ugotovitev sodišča, da tožniku ni mogoče slediti zato, ker je v oporoki namenil 10.000,00 DEM svojemu sinu, obenem pa je trdil, da nima ločenega premoženja. Iz navedb iz oporoke ni mogoče sklepati, da je tožnik izločeval denar od svoje plače in razpolagal s tem denarjem tako, da je toženka morala prispevati več za gospodinjstvo ali v druge namene. Pač pa je treba tožniku pojasniti, da če ponovljeni dokazni postopek ne bo prinesel drugačnih ugotovitev, kot jih je sicer preuranjeno sprejelo sodišče prve stopnje v prvem dokaznem postopku, zgolj dejstvo večje plače, kot jo je imel tožnik, ne opravičuje drugačnega solastninskega deleža, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nekoliko večja plača ob večjem gospodinjskem delu drugega zakonca, ne more pomeniti drugačnega deleža na skupnem premoženju, kot ga že zakon presumira. Oba zakonca sta imela tudi po enega otroka iz prve zakonske zveze, oba sta za otroka skrbela in če sta vsak po svojih močeh prispevala za delo v gospodinjstvu, kamor sodijo tudi skupni avtomobili, to ne opravičuje različnega solastninskega deleža na skupnem premoženju. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 154. člena ZPP/77, ko je odločilo o pravdnih stroških. Treba je upoštevati, da tožena stranka tožniku ni priznavala nobenega deleža na skupnem premoženju in glede na zahtevek in uspeh v pravdi, ponovno odločiti po 154. členu ZPP. O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi napada ugoditveni del tožbenega zahtevka. Meni, da sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo dejstva, da tožnik po odselitvi ni plačeval dolgov in stroškov za stanovanje ter da je bilo odplačanih le 53 obrokov od skupno 240 obrokov. V zvezi z že plačanimi obroki za kredit je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili plačani iz skupnega premoženja in ni sledilo toženki, da jih je plačevala iz stroškov za preživnino za sina. Tožena stranka v pritožbi trdi, da bo morala sama odplačevati preostale še neplačane obroke. V sodbi pa je sodišče prve stopnje štelo, da bosta pravdni stranki dolgove poravnali v skladu z deležem na skupnem premoženju. Stališče sodišče, da so dolgovi, nastali med trajanjem zakonske zveze in za ustvarjeno skupno premoženje, stvar obeh pravdnih strank in da jih morata odplačati v skladu z deleži na skupnem premoženju, je pravilno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Če je po razvezi toženka plačala več obrokov oziroma deležev na kreditu, kot je njen delež na skupnem premoženju, ima pravico terjati od tožnika nazaj (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Vendar je treba pritrditi toženki v tistem delu pritožbe, ko graja sodbo, da sodišče ni ugotovilo teh dolgov (61. člen ZZZDR) oziroma avtomatično štelo, da dolgovi niso pomemebni. Zato bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti, kaj je bilo s krediti oziroma dolgovi. Nato bo treba ta dejstva oceniti v skladu s citiranimi predpisi in o zahtevku ponovno odločiti. Pač pa je treba pojasniti pritožnici, da ni pravilno njeno pravno izhodišče glede njenega prispevka v zvezi z imetništvom stanovanjske pravice. Po Zakonu o stanovanjskih razmerjih stanovanjska pravica ni bila premoženjska pravica, ampak pravica sui generis. Po določbah Stanovanjskega zakona in v zvezi z lastninjenjem družbenega premoženja, so imeli imetniki stanovanjskih pravic možnost stanovanje odkupiti. Kdo izmed pravdnih strank je bil imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, ko sta bila zakonca že poročena (nesporno dejstvo, da sta se poročila 1.12.1990 in razvezala 11.12.1997), za to pravdo ni pomembno. Pomembno je, da sta zakonca plačala skupaj polog za stanovanje, skupaj odplačevala dolgove do prenehanja zakonske zveze in da bosta morala kredite odplačati v skladu z deležem na skupnem premoženju. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba tako obema pritožbama pravdnih strank ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člen ZPP). Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.