Jedro

V primeru, ko je vsebina zapisanega dogovora sporna, za njegovo razlago ne zadošča zgolj jezikovna razlaga. Ugotovljivost vsebine dogovora iz njegovega zapisa ni argument, s katerim je mogoče zavrniti oz. odreči ugotavljanje prave volje pogodbenikov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev tožničine lastninske pravice do 1/10 pri nepremičnini parc. št. 5 k. o. X (I. točka izreka). Zaradi pridobitve solastninskega deleža na izviren način je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo tega deleža v zemljiško knjigo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 4.327,46 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz I. in III. točke izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da bi morali biti v postopku udeleženi vsi solastniki, ker gre za spor o solastnini. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 795/95 in pritrjuje, da je možno tožiti enega od solastnikov le za vlaganja, sorazmerna višini njegovega solastninskega deleža. Tožničina vlaganja ocenjuje za minimalna in trdi, da se sodišče ni opredelilo do te ocene, ki je bila podana že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Graja ugotovitev, da je toženka soglašala z vlaganji. Sodišče ni izvedlo toženkinega zaslišanja, zato ugotovitev ni pravilna. Sodišče bi odsotnost toženkinega soglasja moralo preveriti tudi z drugimi dokazi. Ne soglaša, da darilna pogodba izkazuje soglasje. Toženka je z zavrnitvijo tožničine zahteve za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila jasno izrazila nasprotovanje realizaciji darilne pogodbe. Potrebe po razveljavitvi darilne pogodbe toženka ni imela, saj zemljiškoknjižnega dovolila tožnica zaradi zastaranja ni mogla več uveljaviti. Pogodba ne izkazuje toženkinega soglasja za izvedbo del s stvarnopravno posledico. Zlasti zato ne, ker pogodbe ni mogoče več izvršiti. Graja zaključek, da je s toženkinimi vlaganji nastala nova stvar. Za nepravilno označuje ugotovitev, da je na podstrešju kuhinja. Tam so le spalnice in kopalnica. To je toženka zatrjevala in dokazovala z lastnim zaslišanjem in ogledom, vendar nobenega od predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo. S toženkinim zaslišanjem bi se potrdila tudi navedba, da je bila večina vzdrževalnih del nepotrebnih. Dvig podstrešja je bil dogovorjen le za 40 cm, toplotna in hidro izolacija ter talne in stenske obloge so bile narejene na tožničino željo. Stara izolacija je bila ustrezna. Že pred tožničinim posegom je podstrešje imelo dve okni. Menjava kritine ni bila potrebna. Fasado je obnovila toženka, kanalizacijo in ureditev podstrešja je finansirala toženka z možem. Hiša je imela peč. Instalacije so bile pripeljane do podstrešja. Sodišče se ni opredelilo do trditev o škodljivosti tožničinih vlaganj niti do trditev, da je bila hiša obnovljena že v letu 1990 s strani obeh pravdnih strank. Izvedenec, ki je povedal, da je upošteval to, kar so mu stranke povedle na ogledu, ne more izvajati dokazne ocene. Upoštevan ni solastninski delež, ki ga je tožnici podaril R. R. Preverjeno ni niti soglasje R.R. za obnovo fasade in zamenjavo oken v letu 1995. Sodišče ni sledilo toženki, ki je zahtevala izvirnik izjave in predlagala preverjanje pristnosti podpisa. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka, pa tudi sicer uspeh strank v postopku ni bil upoštevan.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeni očitek, da so solastniki nepremičnine parc. št. 5 k. o. X v obravnavanem sporu nujni sosporniki, ni utemeljen. Ker je pri solastnini razdeljena pravica in ne stvar, se vlaganja res raztezajo na sporno nepremičnino kot celoto in ne na njen idealni del. Vendar to ne pomeni, da bi morala tožnica zahtevek, s katerim uveljavlja zahtevek na osnovi sklenjenega dogovora o vlaganjih, uperiti zoper vse solastnike, da bi tožila pravo stranko. Tožnica z zahtevkom posega na toženkin solastninski delež, s katerim toženka samostojno razpolaga in ne zahteva spremembe lastniškega razmerja ostalih solastnikov. Odgovora na vprašanje, ali je tožena prava pravdna stranka, torej ne opredeljuje solastnina kot taka, ampak narava materialnopravnega razmerja med strankama. Ureditev medsebojnega razmerja strank ne terja, da v postopku sodelujejo vsi solastniki obravnavane nepremičnine, saj se odločitev nanje ne razteza (196. čl. ZPP).

5. Utemeljeno pa pritožnica graja zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem toženke. Dejansko gre za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem strank, kakor je ta dokaz opredeljen v 257. čl. ZPP. Tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank. Pritožnica je predlagala dokaz z zaslišanjem strank, zato dvomov v pravilno postavitev dokaznega predloga ni.

6. Odločitev o tem, kateri dokazi bodo izvedeni, je v domeni sodišča, mora pa sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pojasniti (drugi odstavek 287. čl. ZPP). Pri odločanju o zavrnitvi dokaznega predloga sodišče nima diskrecijske pravice, saj dokaze, potrebne za ugotovitev odločilnih dejstev, mora izvesti (213. čl. ZPP). V praksi se je izoblikovalo stališče, da dokazni predlog lahko zavrne, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano, ali če je dokaz očitno neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva. Dokazni predlog z zaslišanjem strank je sodišče zavrnilo z argumentom, da je dejansko stanje razjasnjeno že na osnovi zapisa darilne pogodbe, brez izvedbe drugih predlaganih dokazov. To ni sprejemljiv argument, saj s tako razlago sodišče podaja vnaprejšnjo oceno dokaza; vnaprejšnjo oceno, da izvedba zavrnjenega dokaza na rezultat dokaznega postopka ne bi vplivala. Ker zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem strank ni ustrezno obrazložena, je kršeno načelo kontradiktornosti, saj le v primeru argumentirane zavrnitve dokaznega predloga stranka lahko preveri dopustnost njenega omejevanja pri dokazovanju zatrjevanih dejstev. Podana pa je tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj pritožnica utemeljeno zatrjuje, da ji v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje zatrjevanih dejstev. Gre za absolutno kršitev postopka, zaradi katere je odločitev treba razveljaviti (354. čl. ZPP).

7. Vsebina dogovora o gradnji je ključnega pomena za materialnopravno presojo pravilnosti odločitve. Dokaze, s katerimi se dokazuje vsebina dogovora, je torej treba izvesti. Pritožba pravilno opozarja, da je bilo za razjasnitev vsebine podanega dogovora o gradnji predlagano tudi zaslišanje strank. Ker se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z jezikovno razlago skopega zapisa iz 2. člena darilne pogodbe z dodatkom, pravilnosti ugotovitve vsebine med strankama sklenjenega dogovora ni mogoče preveriti. Tožeča stranka sklenitev dogovora zatrjuje, tožena ga izrecno ne zanika, o njegovi vsebini pa si stranki nista edini. Iz trditev tožene stranke o dogovorjenem dvigu podstrešja le za 40 cm in drugih modalitet dogovora (2. točka odgovora na tožbo) je razvidno, da zatrjuje podrobno opredelitev dogovorjenih vlaganj. Tožeča stranka zatrjuje skladno z pogodbeno določenim solastninskim deležem realiziran dogovor o gradnji (II točka tožbe). Očitno je torej, da zgolj jezikovna razlaga pisnega, v darilni pogodbi z dodatkom vsebovanega oz. zapisnega dogovora ne zadošča. 8. Pri razlagi dogovora je treba uporabiti v času sklepanja dogovora veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je uporabljiv na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika. ZOR razlagalna pravila vsebuje v poglavju Razlaga pogodb. S prvim odstavkom 99. čl. ZOR je predpisano, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. čl. ZOR, po katerem je treba iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbena določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, pa je uporabljivo za razlago spornih določb. S tem, ko se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z jezikovno razlago zapisnega dogovora o gradnji (2. člena darilne pogodbe z dodatkom), je strankama neutemeljeno odreklo uporabo drugega dostavka 99. čl. ZOR. Ugotovljivost vsebine dogovora iz njegovega zapisa ni argument, s katerim je mogoče zavrniti oz. odreči ugotavljanje prave volje pogodbenikov. Ključen kriterij za (ne)uporabo drugega odstavka 99. čl. ZOR je (ne)spornost pogodbenih določil in ne morda (ne)jasnost zapisanega. To pomeni, da je treba tudi v primeru na videz jasnega pogodbenega zapisa ugotavljati skupen namen pogodbenikov. V obravnavni zadevi je takó, ker stranki podajata vsaka svojo vsebino dogovora. Ker pravdni stranki sklenjenemu dogovoru pripisujeta različno vsebino, dogovora o gradnji ni mogoče razlagati v smislu prvega odstavka 99. čl. ZOR, ampak je treba razlago izvesti z uporabo razlagalnega pravila iz drugega odstavka 99. čl. ZOR. Možno je, da dogovor o gradnji ni zapisan v vseh modalitetah; možno je, da je zaradi vlaganj dogovorjena sprememba na stvarnopravnem področju. Kasnejša enostranska dejanja, kakršna zatrjuje toženka, pa seveda ne morejo vplivati na vsebino dogovorjenega oz. ugotovljen skupen namen pogodbenikov.

9. Šele s táko razlago dogovora bo mogoče odločiti, ali so podlaga zahtevka določila o pomešanju in gradnji na tujem svetu iz 23. in 24. do 26. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), na katera je odločitev oprta v izpodbijani sodbi, ali določilo 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice(1). Tožeča stranka pa se sklicuje tudi na priposestvovanje.

10. Če bo ugotovljeno, da je med strankama obstajal (in bil realiziran) dogovor o gradnji s predvidenimi posledicami na stvarnem področju – torej, da bo tožnica zaradi vlaganj pridobila solastninski delež, ali obdržala podarjeni solastninski delež (1/10 ali kakšen drug delež) – je pravna podlaga za odločanje 33. čl. ZTLR. Podlaga zahtevka je v tem primeru obligacijskopravna in tožeča stranka lahko zahteva izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo njena pravica vpisala v zemljiško knjigo.

11. Če pa bo ugotovljen dogovor, ki je po vsebini zgolj soglasje oz. dovoljenje za izvedbo del, ni pa dogovorjeno odražanje vloženega dela in sredstev na stvarnem področju, je tožnica lastninsko pravico lahko pridobila z vlaganjem v tujo nepremičnino, torej na originaren način s spojitvijo (23. čl. ZTLR) oz. gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. čl. ZTLR). Ta določila predpostavljajo vlaganje v tujo nepremičnino. V tem primeru je odločilno, ali je z vlaganji nastala nova stvar. V sodni praksi, ki se je izoblikovala na osnovi navedenih določil ZTLR, je enotno in ustaljeno (utrjeno) stališče, da stvarnopravne posledice nastopijo le v primeru, da pride do premoženjskega premika, katerega posledica je nastanek nove stvari. Če zaradi vlaganj pride le do povečanja vrednosti nepremičnine, nova stvar pa ne nastane, ne gre za nobeno od situacij iz 21. čl. ZTLR. V tem primeru je treba preveriti, ali je tožnica solastninski delež priposestvovala.

12. V ponovljenem postopku bo sodišče – po tem, ko bo dokazovanje dopolnilo z zaslišanjem strank – moralo ponovno odločiti na podlagi materialne podlage, ki jo dejanske okoliščine utemeljujejo. Ker je zaslišanje strank predlagano tudi zaradi dokazovanja obsega in vrste vlaganj, je zaslišanje strank (po potrebi pa tudi druge dokaze) treba izvesti tudi v tej smeri.

Op. št. (1): Z razmejitvijo se je Vrhovno sodišče ukvarjalo v zadevah: II Ips 282/2004, II Ips 836/2009, II Ips 354/2007