Jedro

Bistvena je ugotovitev sodišča, da tožnik ni izgubil ravnotežja in ni padel z igrala zaradi morebitne gneče na toboganu oziroma zaradi nenamernega udarca druge učenke, temveč ker je sam želel skočiti z vrha tobogana, kljub temu da je vedel in razumel, da to ni pravilna uporaba tobogana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilen materialnopravni zaključek sodišča, da šola ni ravnala v nasprotju s standardom nadzorne dolžnosti. Okoliščina ali je šlo za padec ali skok na presojo dolžne skrbnosti šole ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene zavarovalnice zahteval plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.11.2013 dalje do plačila. Hkrati je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in višjemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja pri stališču, da igralo- tobogan na šolskem dvorišču, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ni ustrezalo zakonskim zahtevam in standardom, saj je bila podlaga igrala neurejena, pod njim je bila zbita zemlja in korenine dreves. Po oceni tožnika je protipravnost treba iskati v samem igralu, ki ni imelo predpisanih lastnosti, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo pri ogledu, pa ga ni izvedlo. Opozarja še, da sodišče vseh relevantnih dejstev sploh ni ugotavljalo. Po oceni tožnika bi bilo ravnotežju med varnostjo otrok in potrebo po samostojnosti zadoščeno le z mehkejšo podlago. Tožnik nadalje zatrjuje kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče drugače kot izhaja iz Zapisnika o telesni poškodbi oz. Prijave škodnega dogodka zaključilo, da je do poškodbe prišlo tako, da „se je tožnik obrnil in skočil dol“ in je prezrlo, da se je tožnik spotaknil in padel. Le izvedenec medicinske stroke bi lahko v primeru nadaljevanja postopka podal relevantno mnenje glede mehanizma nastanka tožnikove poškodbe. Tožnik poleg tega navaja, da se je sodišče glede poteka dogodka v celoti oprlo na izpovedbo priče, ki dogodka sploh ni videla in na opise otrok, ki so skušali zavarovati sebe. Zatrjuje tudi pristranskost zaslišane ravnateljice glede domnevne ustreznosti igrala.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v predmetnem postopku po pravilih o krivdni odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteval povračilo nepremoženjske škode za pretrpljene duševne in telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem in za pretrpljeni strah, ki jih je utrpel pri poškodbi na šolskem toboganu. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s potekom škodnega dogodka dne in sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti niti glede nadzorovanja otrok niti glede ustreznosti in vzdrževanja igral in da torej ni podana protipravnost ravnanja kot predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke.

6. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče ob sklicevanju na Zapisnik o telesni poškodbi in Prijavo škodnega dogodka prezrlo, da iz njega izhaja, da se je tožnik pred skokom (tudi) spotaknil, vendar ta kršitev postopka (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) po oceni višjega sodišča na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v konkretnem primeru ni imela vpliva. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča, sprejeta na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene, da tožnik ni izgubil ravnotežja in ni padel z igrala zaradi morebitne gneče na toboganu oziroma zaradi nenamernega udarca druge učenke, temveč ker je sam želel skočiti z vrha tobogana, kljub temu da je vedel in razumel, da to ni pravilna uporaba tobogana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilen (materialnopravni) zaključek sodišča, da šola ni ravnala v nasprotju s standardom nadzorne dolžnosti. Okoliščina ali je šlo za padec ali skok na presojo dolžne skrbnosti šole ne vpliva. Navedeno posredno priznava tudi pritožnik, ki v pritožbi navaja, da sam potek padca na pritožbeni ravni ni več relevanten in pomemben(1) .

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo opraviti ogled tobogana. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Dokazni predlog mora biti ustrezno substanciran, kar pomeni določno pojasnilo, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se z dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten. V postopku niti ni bilo sporno, da je bila podlaga na koncu tobogana zemlja in trava, tožnik pa ni konkretizirano navedel drugih relevantnih okoliščin, ki bi jih sodišče ob ogledu še lahko ugotovilo. Tožnik z omenjenimi navedbami v resnici ne očita procesne kršitve, pač pa graja dokazno oceno in še to pavšalno. Zaključek sodišča, da šola ne odgovarja za opustitev dolžne skrbnosti v zvezi z vzdrževanjem igrala, temelji na skrbni in prepričljivi dokazni oceni (tč. 15 obrazložitve). Višje sodišče se strinja s sodbenimi zaključki, da ob prepričljivih izpovedbah zaslišanih vzgojiteljic in ravnateljice glede kontrole in ogledov igral tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu in ni uspel dokazati opustitve dolžne skrbnosti zavarovanke tožene stranke v zvezi z dejstvom nevarnosti in neustreznosti tobogana. Tožnik je tekom postopka opozarjal le na dejstvo zbite zemlje pod toboganom, ni pa natančneje konkretiziral vpliv omenjenega dejstva na nastalo škodno posledico, niti ni za to predlagal ustreznih dokazov.

8. Prav tako tožnik ni pravočasno nasprotoval izpovedbi zaslišane priče glede zapisnikov podjetja S. in se njihov obstoj v postopku na prvi stopnji ni izkazal kot sporen. Ob vsem navedenem niso relevantne in upoštevne niti pritožbene navedbe o hipotetičnih ugotovitvah izvedenca, saj tožnik dokaza z izvedencem ni pravočasno predlagal. 9. Tudi večino ostalih pritožbenih očitkov (neverodostojnost zaslišane ravnateljice in vzgojiteljice, ki dogodka sploh ni videla, da bi mehkejša podlaga zadostila standardu dolžne skrbnosti) je mogoče strniti v grajo dokazne ocene glede ustreznosti predmetnega igrala in o kateri se je višje sodišče že izreklo (ter dokazno oceno potrdilo). Pritožbene navedbe o neverodostojnosti izjav otrok, na katere se je v postopku sklicevala vzgojiteljica, so zgolj nekonkretizirana predvidevanja, ki niso podkrepljena s prepričljivimi dejstvi dokazi in iz tega razloga neupoštevna.

10. Nazadnje so neutemeljene (že zato, ker so povsem nekonkretizirane) pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo in ugotavljalo vseh pravno relevantnih okoliščin, ker naj ne bi upoštevalo predloženega Priročnika za skrbnike in lastnike otroških igrišč. Višje sodišče pojasnjuje, da se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vsakega argumenta in trditve pravdnih strank, temveč zadošča, da v obrazložitvi navede razloge, ki so za odločitev bistveni, tej zahtevi pa je v izpodbijani sodbi v celoti zadoščeno.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako višje sodišče razume pritožbene trditve, da »razčiščevanje dejstev ali je drugošolček padel iz igrala ker ga je potisnil sošolec ali sošolka in ali je morda celo sam skočil iz igrala glede na zatrjevano trditveno podlago ni pomembno…«