Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 186. člena OZ za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, kar pomeni, da vsak odgovarja za celoten obseg škode. Po določbi 395. člena OZ namreč vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, ta obveznost pa preneha, ko jo en izpolni, s čimer so vsi dolžniki prosti te obveznosti. To pa tudi na odškodninskem področju pomeni, da lahko oškodovanec vloži tožbo zoper vse odgovorne osebe ali pa zgolj zoper eno od njih in od nje terja povrnitev vse škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki v nezgodi na vodnem toboganu dne 2.1.2008. Odločitev o stroških postopka je pridržala za končno odločbo.

Zoper navedeno vmesno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka v 15 dneh pod izvršbo. Poudarja, da zavarovanec za škodni dogodek ne odgovarja krivdno, saj ni kršil predpisov oz. ravnal protipravno. Sodišče je napačno presodilo, da je podana protipravnost ravnanja, katerega objektivno predvidljiva posledica je nastanek škode. Zavarovanec je upošteval vse predpise, pridobil uporabno in obratovalno dovoljenje, upošteval je navodila proizvajalca tobogana in še celo podaljšal interval, v katerem je gorela rdeča luč, opravil je ustrezen predpisani nadzor (videonadzor na vstopu in izstopu iz predmetnega tobogana ter fizični nadzor na nadzornem mestu ob izstopu iz tobogana – po izpovedi priče F. – 1 do 7 m od izstopa iz tobogana, pri čemer so bili vsi reševalci med seboj povezani po radijski zvezi, tako da so si lahko sporočali kršitve kopalcev). Zavarovanec je nadalje namestil dobro vidne, velike table z označenimi dovoljenimi položaji pri spustu po toboganu, podaljšal je s strani proizvajalca predpisan interval rdeče luči, redno pregledoval in vzdrževal tobogan, da je deloval brezhibno, vršil je nadzor nad uporabo toboganov, kot je opisano in kar je skladno s predpisi in navodili proizvajalca tobogana. Tožničina nesreča v letu 2008 je bila edina na tem toboganu, kljub temu, da je bilo na njem dnevno okrog 1.000 spustov, letno pa okrog 300.000 spustov. To dejstvo kaže na to, da je šlo za splet zelo izjemnih okoliščin (kršitev dovoljenega položaja pri spustu na strani tožnice, kot tudi po tožnici zatrjevane sočasne kršitve pravil pri spustu uporabnika tobogana pred njo), ki so izjemoma, nepredvidljivo, privedle do nesreče. Za nobeno od teh okoliščin ni odgovoren zavarovanec. Ob povedanem ni izkazan že prvi element odškodninske odgovornosti, to je protipravnost zavarovančevega ravnanja. Nadalje tudi ni dokazana vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja in nastalo škodo. Nesporno je, da vsak uporabnik starta na toboganu sede in ne leže. Če je sede, se lahko odrine, pri čemer se požene s pomočjo vodoravne palice, ki je vgrajena na vstopu v tobogansko cev. Uporabnik se mora iz sedečega položaja seveda odriniti v edino pravilen položaj leže na hrbtu z nogami navzdol. Ko se odžene v tobogansko cev, reševalec ne more več vplivati nanj in se mora uporabnik sam postaviti v pravilen položaj in upoštevati tudi druga pravila pri spustu, ki so zapisana na tak način, da se vsak uporabnik lahko z njimi seznani. Tudi če bi reševalec stal ob vhodu v tobogan, ne bi mogel videti, ali se je uporabnik v cevi postavil v pravilen ležeč položaj z nogami navzdol in ne bi mogel ukrepati oz. potegniti kršilca (npr. tožnice ali uporabnika tobogana pred njo) nazaj in ga prisiliti v pravilen položaj. Zato ni podana vzročna zveza med tem, da ob vstopu v tobogan ni bil fizično prisoten reševalec iz vode in poškodbo tožeče stranke. Tudi ni podana vzročna zveza med napako na tabli „navodila pri drčanju“, ki pri slikovni podobi prepoveduje uporabo tobogana, mlajšim od 10 let, tekstovno pa mlajšim od 6 let in škodnim dogodkom. Uporabnik pred tožnico bi lahko imel pri sebi otroka, starega 5 ali 10 ali 15 let, vendar to ne bi ničesar spremenilo. Ta uporabnik se lahko postavi v nepravilen položaj v cevi, neodvisno od tega, ali je sam ali pa ima s sabo otroka, ne glede na otrokovo starost. Vsak uporabnik mora tobogan uporabljati tako, da ne ogroža svoje varnosti in varnosti drugih uporabnikov ter skladno z navodili in signalizacijo. Tobogan je športni rekvizit, njegova uporaba je povsem prostovoljna in uporabnik sam prevzame riziko za poškodbo v primeru, če ne upošteva navodil za varno uporabo. Teh navodil pa tožnica ni upoštevala. Če bi jih, do takšne poškodbe na obrazu ne bi moglo priti. Sama je povedala, da je bila redna in izkušena uporabnica toboganov in se je torej zavedala, da je treba upoštevati navodila za varno uporabo. Vedela je, da je tobogan zaprt, da se iz starta ne vidi na cilj in videla je table z navodili. Očitno pa ni bila pozorna na navodila na tabli, ki jasno opredeljujejo pravilen položaj pri spustu (leže na hrbtu z nogami navzdol) in prepoved, ki pravi, da so vsi drugi položaji prepovedani. Sodišče prve stopnje je napravilo napačno dokazno oceno, da dovoljen oz. prepovedan položaj na tabli ni jasno opredeljen. Pri fotografijah table gre za eno tablo, pri čemer ena izmed fotografij prikazuje le zgornji povečan del table tako, da je treba gledati fotografijo, ki prikazuje tablo kot celoto in ne samo zgornjega dela table. Da druga fotografija prikazuje le en del table, je potrdila tudi zaslišana priča E.P. Nadalje so reševalci iz vode vedno opozarjali kopalce na kršitve in po potrebi tudi ukrepali, kar so izpovedale priče F., O. in P.. Glede nepravilnega položaja v cevi sami, pa po naravi stvari reševalci iz vode niso mogli ukrepati na način, da bi uporabnika fizično zaustavili. Za nesrečo je odgovorna tožnica sama, ker ni upoštevala pravil varnega spusta glede položaja in razmaka. Če bi bila pravilno v ležečem položaju na hrbtu z nogami navzdol, bi uporabnika pred seboj samo odrinila z nogami, da do poškodbe nosu ne bi moglo priti. Če pa držijo njene navedbe, da je čakala, da se je trikrat prižgala zelena luč, pa sta za nezgodo odgovorna tožnica sama zaradi nepravilnega položaja in ta uporabnik, za katerega tožnica trdi, da se je spustil pred njo. Čas enega intervala med dvema zelenima lučema namreč zadošča, da uporabnik varno zapusti tobogan, čas treh intervalov pa je več kot zadosten za varno zapustitev tobogana. Zavarovanec ni mogel pričakovati, da uporabniki ne bodo upoštevali jasnih navodil, torej ni mogel pričakovati, da tožnica ne bo počakala, da se prižge zelena luč in se postavila v pravilen položaj, ali da se nekdo zadržuje v toboganu, kar tri intervale, čeprav že en interval zadošča za varno zapustitev tobogana. Torej se izkaže, da gre za ravnanje tožnice ali tretje osebe, na katerega zavarovanec ni mogel vplivati oz. ga ni bil dolžan pričakovati. Izjave tožnice in priče J.R. so se izkazale za neverodostojne. Obe sta trdili, da sta pred prvim spustom po predmetnem toboganu že nekaj manj kot uro plavali v bazenu in ves čas opazovali tega starejšega gospoda, ki se je spuščal nepravilno z dvema otrokoma. Izkazalo se je na podlagi zaslišane priče O. in ostalih, da se iz bazena, kjer sta bili, sploh ne vidi iztek tobogana, saj se tobogan izteče v bazenček, ki je 3 m višji od bazena, v katerem sta plavali. Prav tako je toboganska cev zaprta in nista mogli videti oseb v toboganu. Iz tega bazena se ne vidi niti na start tobogana, kot so izpovedale vse priče. Torej se izkaže, da sta tožnica in priča J.R. lahko videle spust starejšega gospoda le takrat na startu tobogana, preden se je tožnica spustila po njem. Priča J.R. je bila tudi tista, ki je priganjala tožnico, bili pa sta tudi prijateljici. To je le dodatna okoliščina, ki v zvezi s prej povedanim kaže na neverodostojnost te priče. Zavarovanec ni dolžan pričakovati, da bodo ljudje kršili pravila, če pa jih kršijo, so za posledice teh kršitev odgovorni sami. Tožena stranka dopušča možnost, da je bil uporabnik tobogana pred tožnico v pravilnem ležečem položaju, saj tožnica pravi, da v toboganu ni nič videla in da jo je pred trčenjem zasukalo. Torej ni izkazano, da bi bil uporabnik pred tožnico v nepravilnem položaju. Glede na poškodbo tožnice (poškodba nosu), tožena stranka dopušča tudi možnost, da je bil uporabnik pred tožnico v pravilnem položaju, tožnica pa se je v toboganski cevi postavila v položaj leže na trebuhu z glavo navzdol. Vsekakor pa sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo kršitve tožnice, v smislu pretežnega sosprispevka k nastanku škodnega primera.

Pritožba ni utemeljena.

Nosilni razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so, da kljub opozorilnim tablam, v kritičnem trenutku, ko se je pripetil škodni dogodek, pri toboganu oz. ob bazenu ni bilo redarja ali reševalca, kar je v nasprotju s 25. členom Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih. Zavarovanec tožene stranke ni imel organiziranega dela reševalcev tako, da bi bil eden na vrhu tobogana, čeprav bi prav s tem učinkovito odpravil tveganje, da se kateri od uporabnikov spusti v nepravilnem položaju ali pred koncem vožnje predhodnega uporabnika. Prav tako ni bilo reševalca oz. redarja ob izteku tobogana oz. ob bazenu. Iz nanizanih dejanskih ugotovitev pa nedvomno izhaja, da zavarovanec tožene stranke v kritičnem trenutku ni imel niti pregleda nad tem, na kakšen način se uporabniki tobogana spuščajo po njem, niti nad tem, ali uspešno in pravočasno zapustijo tobogan oz. se spustijo po njem. Nadalje pa po pravno odločilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tobogan tudi ni imel ustreznega varnostnega mehanizma, ki bi preprečeval morebitne zastoje v primerih počasnih uporabnikov in sicer niti ne s senzorsko aktivacijo semaforja, kot je bilo opcijsko predvideno v točki 7.5 Navodil za uporabo cevnega tobogana RR1200 Black Hole, niti ne z možnostjo ročnega podaljšanja intervala rdeče luči s strani reševalca, ki je vrh tobogana opazoval prek videonadzora. Na ta način pa je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno – v nasprotju z navedenim členom Pravilnika, kot tudi s premajhno profesionalno skrbnostjo oz. skrbnostjo dobrega strokovnjaka (omenjena opustitev namestitve senzorske naprave). Posledično so pravno pravilni tudi razlogi, da je izkazana tudi krivda (malomarnost) zavarovanca tožene stranke za predmetno nezgodo (trk tožnice v cevi tobogana v kopalca oz. uporabnika tobogana, ki se je pred njo spustil skozi tobogansko cev z dvema otrokoma).

Vzročno zvezo med navedenimi opustitvami zavarovanca tožene stranke in nastalo škodno posledico nadalje sodišče prve stopnje pravilno utemeljuje tako na podlagi retrospektivne kot tudi prospektivne analize vzročnosti (glej pravilne razloge sodišča prve stopnje na straneh 8 in 9 izpodbijane sodbe).

Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, se pritožbeno sodišče sicer najprej sklicuje na že na kratko povzete izčrpne in dejansko ter pravno pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki niso obremenjeni s procesnimi kršitvami, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, na posamezne pritožbene očitke pa odgovarja: Pritožnica nima prav, ko poudarja, da ni šlo za objektivno predvidljiv dogodek in v posledici za objektivno predvidljivo posledico, s čimer se smiselno zavzema za izključitev protipravnosti in krivde(1). Res je sicer zavarovanec tožene stranke namestil dobro vidne velike table z označenimi dovoljenimi položaji pri spustu po toboganu, podaljšal s strani proizvajalca predpisan interval rdeče luči, redno pregledoval in vzdrževal tobogan, vendar pa zgoraj navedene opustitve (odsotnost redarjev oz. reševalcev kot tudi nenamestitev senzorskega sistema v cev tobogana) pomenijo tisti ključni element, ki ga obremenjuje z ugotovljeno odškodninsko odgovornostjo. Ni šlo za splet zelo izjemnih okoliščin, ki jih zavarovanec tožene stranke ne bi mogel in moral predvideti, se jim izogniti oz. jih preprečiti (vsebinsko zatrjevana višja sila). Logično in življenjsko izkustveno sprejemljivo je, da če bi opravljal takšen nadzor, bi lahko preprečil nedovoljen spust uporabnika, ki si je med noge spredaj namestil še kar dva otroka, pri čemer eden sploh še ni dosegel starosti, ki je predpisana za uporabo tobogana. Prav prisotnost redarja na vrhu tobogana bi takšen spust (in posledični trk oškodovanke v cevi tobogana v predhodnega uporabnika tobogana, ker se ta z otrokoma ni uspel spustiti pravočasno skozi cev) lahko tudi po oceni pritožbenega sodišča onemogočila. Po drugi strani pa bi prisotnost redarja oz. reševalca ob izteku lahko preprečila spust oškodovanke po toboganu, saj je bilo očitno, da se predhodni uporabnik z otrokoma ni uspel spustiti skozi tobogan in bi moral oz. bi lahko reševalec ob bazenu po radijski zvezi, ki jo je imel, opozoril redarja oz. reševalca na vrhu bazena. Ob povedanem je tudi pravno nepomembno, da je bila tožničina nesreča v letu 2008 edina na tem toboganu, kljub temu, da je bilo na njem dnevno okrog 1.000 spustov, letno pa okrog 300.000 spustov, kot to še izpostavlja pritožnica.

Nadalje okoliščina, da zaradi zaprte cevi tobogana tudi reševalec ne more nadzirati načina spuščanja v sami cevi tobogana, potem ko se kopalec že spusti v cev, prav tako ni vplivala na pravno relevantno vzročno zvezo med opisano opustitvijo in nastalo posledico, kot še poskuša prikazati pritožnica. Nedvomno bi reševalec na vrhu tobogana lahko preprečil spust predhodnega uporabnika z otrokoma, prisotnost reševalca ob bazenu, ki bi bil povezan s telefonsko zvezo z reševalcem na vrhu, pa bi v vsakem primeru (torej tudi v primeru enakega spusta) preprečila škodni dogodek, kot je bilo že pojasnjeno.

Kar zadeva pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni ugotovilo deljene odgovornosti tožnice, pa pritožbeno sodišče odgovarja: Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom, da se tudi tožnica ni pravilno spustila po toboganu, pravilno dokazno ocenilo vsebino opozorilnih tabel. Vse table je presojalo celovito in ne zgolj zgornjega dela, kot zmotno meni pritožnica. Iz njih izhaja jasna prepoved, da spust po toboganu ni dovoljen osebam, starim manj kot 6 let, po drugi strani pa iz njih ne izhaja, da je dopusten le povsem ležeč položaj pri spustu (glej pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Tudi zaslišani priči F. in O. sta izpovedali, da se je dovoljevalo tudi takšen spust, kakršnega je uporabila oškodovanka, torej z dvignjenim zgornjim delom in da je sicer takšen spust tudi bolj varen, saj je dosežena hitrost manjša. To pa v konkretnem primeru kvečjemu lahko pomeni, da je tudi nastala škoda zaradi manjše hitrosti manjša, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je zato tudi izključena pravno relevantna vzročna zveza med načinom spusta tožnice in nastalo škodo in ne le protipravnost njenega ravnanja. Tožničin način spusta ob povedanem ni povečal verjetnosti nastanka škode v ugotovljenem obsegu, temveč jo je prav nasprotno zmanjšal. V nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje je pritožbena trditev, da zavarovanec ni mogel pričakovati, da tožnica ne bo počakala, da se prižge zelena luč in se postavila v pravilen položaj. Ne le, da je oškodovanka počakala zelen interval, da bi preprečila škodni dogodek, temveč je počakala kar dva zelena intervala. Sodišče prve stopnje nadalje ni oprlo dokaznega zaključka na izpovedbi priče R. in tožnice, da sta videli, kako je starejši gospod, ki se je spuščal nepravilno z dvema otrokoma, to počel že večkrat prej pred škodnim dogodkom. Zato v pritožbi zatrjevana okoliščina, da se iz bazena, kjer naj bi plavali omenjeni, niti ne vidi izteka tobogana, kar naj bi omajalo siceršnjo verodostojnost njunih izpovedb, na dokazno oceno niti ne vpliva. Celo če bi ga prvič videli šele pred spustom, to na resničnost opisanega poteka škodnega dogodka samo po sebi ne more vplivati, kot tudi ne v pritožbi nadalje zatrjevana okoliščina, da naj bi priča R. priganjala tožnico in da sta tudi sicer prijateljici. Po dokazni presoji pritožbenega sodišča je bistveno že to, da sta obe skladno in prepričljivo izpovedali, da je tožnica iz previdnosti, ko je na vrhu tobogana nedvomno opazila, na kakšen način se spušča kopalec z otrokoma pred njo (nepravilnega načina spuščanja tudi tožena stranka ne zanika), počakala celo dva zelena intervala, predno se je spustila po toboganu (tudi te okoliščine tožena stranka v pritožbi substancirano ne zanika). Takšna prvostopna dokazna presoja, ki jima sledi, pa je prepričljiva. Končno je prepričljiva tudi dokazna ocena, ki sloni na izpovedbah priče R., da se je tožnica spustila z nogami naprej, in na tožničini izpovedbi, da so sile v levem ovinku tobogana njeno telo potegnile tako, da ji je zgornji del trupa potegnilo naprej, bočni del in noge pa spodneslo in nekoliko ustavilo ter, da je zgolj zato prišlo do trčenja z glavo v uporabnika pred njo, s čimer je v izpodbijani sodbi prepričljivo odgovorjeno tudi na pritožničino namigovanje, da se je tožnica spustila v cev nepravilno z glavo naprej.

Ob povedanem tožnici torej ni mogoče očitati kršitev pravil, ki se nanašajo na uporabo tobogana kot tudi ugotoviti obstoj pravno relevantne vzročne zveze med njeno uporabo tobogana in nastalo škodo oz. posledične deljene odgovornosti. Zato določba 1. odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v konkretnem primeru ni uporabljiva, kot pravilno izhaja iz izpodbijane sodbe.

Ker se pritožnica sklicuje tudi na odgovornost uporabnika, ki se je spustil nepravilno pred tožnico po toboganu, pa ji je treba pojasniti, da gre v konkretnem primeru za uporabo pravil odgovornosti več oseb za isto škodo. V skladu z določbo 1. odstavka 186. člena OZ namreč za škodo, ki jo je povzročilo več skupaj skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, kar pomeni, da vsak odgovarja za celoten obseg škode. Po določbi 395. člena OZ namreč vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, ta obveznost pa preneha, ko jo en izpolni, s čimer so vsi dolžniki prosti te obveznosti. To pa tudi na odškodninskem področju pomeni, da lahko oškodovanec vloži tožbo zoper vse odgovorne osebe ali pa zgolj zoper eno od njih in od nje terja povrnitev vse škode. Glede na krivdni oz. odgovornostni soprispevek vsakega od njih pa se porazdeli breme plačila odškodnine v njihovem medsebojnem (regresnem) razmerju. Ne gre torej za nujno sosporništvo, ko bi morali biti toženi vsi odgovorni povzročitelji škode, da bi bila tožena prava stranka, za kar se smiselno zavzema pritožnica.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Glej v : dr. N. Plavšak: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del, 1. knjiga, 1. do 189. člen2, GV Založba, Ljubljana 2003, stran: 727 do 729.