Jedro

Skladno z 278. členom ZPP mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku deloma ali v celoti in v katerem delu. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotovala zahtevku za izplačilo razlike v plači tako po temelju, kot po višini in v tej zvezi predlagala dokaze (zaslišanje strank, določitev izvedenca finančne stroke), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da odgovor na tožbo ni bil obrazložen in da so bili zato podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zgolj zato, ker tožena stranka odgovoru na tožbo ni priložila izračuna višine vtoževanih razlik, odgovor na tožbo ni neobrazložen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko nadomestila plače v bruto znesku 454.112,93 SIT ter mu izplačati razliko v ustreznem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih razlik, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč.

izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačilo zneska, ki presega neto znesek, določen v 1. tč. izreka, do višine posameznega bruto zneska razlike nadomestila plače (2. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 76.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (3. tč.

izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov (v 1. in 3. tč. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je pravočasno podala odgovor na tožbo, v katerem je prerekala zahtevek tako po temelju kot višini ter pojasnila, da izračuna, ki ga je prikazal tožnik v tožbi, ne priznava. V tej zvezi je predlagala, da sodni izvedenec finančne stroke ugotovi zahtevano razliko nadomestila plače. V spornem času je tožniku pravilno obračunavala pripadajočo plačo, kar je razvidno iz izplačilnih listov. Iz teh razlogov tudi ni podala svojega izračuna, saj je vse razvidno iz izplačilnih listov. Sodišče prve stopnje ni imelo tako dejanske kot pravne podlage, da je ugodilo tožnikovim zahtevkom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, niti ustreznih dokazov, da mu je pravilno obračunavala plačo. To kaže njen dokazni predlog, da se v postopek pritegne izvedenca finančne stroke. Če bi mu dejansko pravilno obračunavala plačo, bi v odgovoru na pritožbo predložila svoj izračun in tako dokazala, da mu iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z odločitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, ali če odgovora na tožbo ne obrazloži (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe. Zato izreče sodišče takšno sodbo brez tega, da bi izvedlo dokazni postopek. V tej zvezi zgolj preizkusi ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi. Izdaja zamudne sodbe je torej dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob vročitvi tožbe z dopisom opozorilo toženo stranko na pravne posledice, če odgovora na tožbo ne bo vložila v predpisanem roku, ali če odgovor ne bo obrazložen. Tožena stranka je v roku odgovorila na tožbo z navedbo, da ne priznava zahtevka, ker tožnikov izračun premalo izplačane plače ni pravilen. Glede tega je predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke, da bo ugotovil razliko med izplačano plačo in plačo, do katere bi bil tožnik v spornem času upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je kot dokaz predlagala tudi zaslišanje strank.

V skladu z določbo 277. čl. ZPP mora tožena stranka odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve. Sodišče opozori toženo stranko, da bo v primeru, če ne bo odgovorila ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Po določbi 278. čl. ZPP mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje da ni vložen, pri čemer mora iz obrazložitve odgovora izhajati ali tožena stranka nasprotuje zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Poleg tega mora odgovoru priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru.

Vendar določba 278. čl. ZPP ne vsebuje izrecne zahteve, da bi se tožena stranka morala izrecno izjasniti, zakaj nasprotuje zahtevku, temveč le v kakšnem obsegu se z njim ne strinja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je odgovor na tožbo tožene stranke v opisani vsebini dovolj jasno obrazložen, saj iz njega izhaja stališče glede nasprotovanja zahtevku ter ponudba dokazov za ugotavljanje zahtevanih dejstev. Tožena stranka se je v odgovoru sklicevala na pravilnost obračuna plače v obračunskih listih. Le-teh ji v odgovoru ni bilo potrebno priložiti, ker je to že storil tožnik skupaj s tožbo. Poleg tega je glede sporne razlike premalo izplačane plače oz. preizkusa utemeljenosti izračunanih razlik po višini predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke.

V skladu z ugotovljenimi razlogi ni imelo sodišče prve stopnje nobene podlage za odločitev o tožnikovih zahtevkih z zamudno sodbo, zaradi česar je z njeno izdajo storilo bistveno postopkovno kršitev iz določbe 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kljub temu, da se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je preizkusilo izračun razlike plače, o sklepčnosti tožnikovih zahtevkov.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v izpodbijanem delu (v 1. in 3. tč. izreka) razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP), da odloči o zahtevkih po vsebini.

Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.