Jedro

Utemeljeno je zavrnjena vloga za pridobitev državljanstva prosilcu, za katerega je v postopku ugotovljeno, da je zaradi storjenih kaznivih dejanj prosilčev sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91, 30/91-I in 38/92) zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da pa so za zavrnitev vloge podani razlogi iz 8. točke 10. člena navedenega zakona. Tožnik je bil namreč s sodbo enote temeljnega sodišča v ... z dne 20.9.1990, ki je postala pravnomočna, obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije na kazen treh mesecev zapora, pogojno za dobo dveh let. S sodbo istega sodišča z dne 22.4.1991, ki je postala pravnomočna dne 15.5.1991, je bil tožnik ponovno pogojno obsojen na kazen zapora dveh mesecev, pri čemer je sodišče upoštevalo izrečeno kazen treh mesecev zapora, določeno v pogojni obsodbi, ki je bila tožniku izrečena s prejšnjo sodbo z dne 20.9.1990 in kazen iz te sodbe ter izreklo tožniku enotno kazen štirih mesecev zapora, pogojno za dobo dveh let. Tožena stranka še navaja, da je bila zoper tožnika dne 4.3.1991 vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin in da je tudi v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Zaradi navedenega tožena stranka ocenjuje, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je bil sicer res obsojen za dve kaznivi dejanji goljufije, da pa sta to edini kaznivi dejanji, ki jih je storil. Ne drži trditev tožene stranke, da bi zoper njega tekel kazenski postopek za kaznivo dejanje ponarejanja listin, za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo pa je bil pravnomočno oproščen obtožbe. Meni, da tožena stranka pri odločanju o tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva ne bi smela upoštevati kaznivih dejanj goljufije, ker jih je storil pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Tožnik meni, da tožena stranka v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti določb zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je začel veljati dne 14.12.1991, ker je bila njegova vloga za pridobitev slovenskega državljanstva vložena pred uveljavitvijo navedenega zakona. Retroaktivno pa zakona ni mogoče uporabiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani določbi iz razlogov njene obrazložitve. Dodatno še navaja, da dejstvo, da je tožnik izvršil kazniva dejanja še pred osamosvojitvijo ne zmanjšuje nevarnosti za javni red ter, da je bil postopek zaradi pridobitve državljanstva končan dne 6.7.1993, torej po uveljavitvi zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato je uporaba navedenega predpisa utemeljena. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navedena zakonska določba daje upravnemu organu pravico, da po ugotovitvi razlogov iz 8. točke 10. člena zakona odloča po prostem preudarku. To pravico je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi uporabila. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik v obdobju sedmih mesecev dvakrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije, v času izdaje izpodbijane odločbe pa še niti ni pretekla preizkusna doba, ki jo je tožniku določilo sodišče s sodbo, ki je postala pravnomočna dne 15.5.1991, sodišče nima podlage za dvom o tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru diskrecijsko pravico uporabila v skladu z namenom, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Ugovora tožnika, da se nevarnost za javni red ne more ugotavljati na podlagi kaznivih dejanj, ki jih je storil pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, sodišče ni moglo upoštevati. Za presojo ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red ni pomembno ali je prosilec storil kaznivo dejanje pred ali po osamosvojitvi Slovenije. Odločilna za to presojo je le ugotovitev, da je bil tožnik dvakrat pogojno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, pri čemer je drugo kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, določene s prvo pogojno obsodbo in da je bil tudi v času izdaje izpodbijane odločbe v preizkusni dobi.

V zvezi s tožnikovim ugovorom, da je bil zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu nepravilno uporabljen, sodišče tožniku pojasnjuje, da je navedeni predpis začel veljati dne 14.12.1991 in je torej ob izdaji izpodbijane odločbe že veljal. Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije v 15. členu izrecno določa, da postane prosilec za državljanstvo po 40. členu zakona državljan šele z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva, izpodbijana odločba pa je bila izdana po uveljavitvi zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu, je tožena stranka navedeni zakon utemeljeno uporabila. Glede na navedeno je sodišče moralo tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).