Jedro

Dokazna ocena upravnega organa, ki ni upošteval dokaza (pričanja tožnikove matere), iz katerega izhaja, da se tožnik iz izgnanstva vrnil šele 29. 6. 1645 (s čemer izpolnjuje pogoje za status žrtve vojnega nasilja), je po mnenju sodišča pravilna, saj temelji zgolj na podlagi pripovedovanja tožnikove pokojnega očeta.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo, št. 596-370/99-55 z dne 13. 8. 2008 je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste – Polje (prvostopni organ) zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik ni predložil dokazil, ki bi nedvoumno dokazala prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev na stranko kot žrtev vojnega nasilja (izgnanstvo) v trajanju najmanj treh mesecev. Dokazano je, da je bil tožnik po požigu vasi oziroma njihove hiše izgnan v Slavonsko Požego. Datum vrnitve tožnika v domovino pa še vedno ni razjasnjen, prav tako ni jasno, kaj se je s tožnikom dogajalo v izgnanstvu oziroma kaj se je z njim dogajalo po smrti njegove stare matere. Vsi priloženi in pridobljeni dokumenti še vedno niso zadosten dokaz za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Drugostopni organ je dne 1. 12. 2008 izdal odločbo 02003-212/2006, s katero je zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločbo prvostopenjskega organa. Iz navedene odločbe izhaja, da se ob upoštevanju izjav prič lahko šteje kot dokazano, da je bil tožnik skupaj z bolehno mamo odpeljan v Slavonsko Požego (čeprav v nobenem arhivu nimajo zapisa o tem), vendar pa od prihoda v Slavonsko Požego dalje ni nobenih verodostojnih dokazil, ki bi njegovo življenje in zatrjevano smrt stare mame v Slavonski Požegi dokazovala. Zaslišane priče vedo le to, da je bil kot dojenček s staro mamo v Slavonski Požegi, kje sta pa bila po tem, pa ne vedo in tudi ni pridobljenih nobenih drugih dokazil. Tudi izjava tožnikove matere, da naj bi se sin 29. 6. 1945 skupaj s sorodniki z izgnanstva vrnil, ni potrdila nobena priča in noben dokument. Mati je pričala po pripovedovanju njegovega očeta, ki naj bi ga šel iskat. V postopku ni dokazano, s katerim sorodnikom se je vrnil, kje je bil oziroma kako je preživel čas po prihodu v Slavonsko Požego do zatrjevane vrnitve v Slovenijo dne 29. 6. 1945, kljub temu, da bi se naj (po izjavi matere) vrnil skupaj z očetovo sestrično A.A., bratrancem B.B. in C.C., ki pa tega niso mogli potrditi, ker so pokojni. Če nasilje izgona nad tožnika od začetka, do vrnitve v domovino, ni nesporno dokazano, se statusa žrtve vojnega nasilja in pravic na podlagi tega statusa ne more priznati.

Tožnik v tožbi navaja, da je k vlogi priložil še dodatna dokazila, ki jih je iskal v raznih arhivih, ustanovah in pri pričah. Tudi ta dokazila, ponovno pričanje gospe D.D. in njegove pokojne matere E.E., niso prepričale uradne osebe na prvostopnem organu, da bi izdala pozitivno odločbo. Strinja se, da ne ve, kaj se je dogajalo z njim po pregnanstvu na Hrvaško, saj je bil takrat šestmesečni dojenček. Meni, da bi potemtakem morala zadostovati izjava njegove pokojne matere E.E., ki pa očitno, po mnenju prvostopnega organa, ni dovolj verodostojna. Priče, s katerimi se je, sklicujoč se na izjavo njegove pokojne mame, po vojni vrnil s Hrvaške, pa so že zdavnaj pomrle. Uradni osebi je zato predlagal, naj mu dodelijo enak status (to je status begunca), ki so ga dobile osebe, ki jih je okupator, enako kot njega, pregnal iz lastnih hiš in so živeli bodisi pri sorodnikih, sosedih ali kje drugje. Status begunca so pridobili tudi tisti vaščani, ki so se vrnili prej, a vseeno niso živeli na svojem domu, saj so bile hiše požgane. Uradna oseba mu je na omenjeni predlog odgovorila negativno, ker je po požigu Rašice živel v pregnanstvu na Hrvaškem. Statusa izgnanca pa ne more dobiti zato, ker bi se lahko morda s Hrvaške kmalu po pregonu vrnil in živel skupaj z očetom v Sloveniji, morda celo na svojem požganem domu v Rašici, v majhni kleti, skopani v zemljo, brez vode, ogrevanja in strehe nad glavo, v razmerah, kakršnih ne bi preživel niti odrasel človek, kaj šele šestmesečni dojenček. Od petega dne po rojstvu, pa do požiga vasi Rašica, je živel pri očetu in babici v leseni hiši v vasi Rašica. Po požigu vasi (njihova hiša je pogorela do tal, ker je bila lesena) pa so ju s staro mamo Nemci odpeljali v izgnanstvo na Hrvaško. Zaradi tega nespornega dejstva meni, da ne more nihče trditi, da ni bil žrtev vojnega nasilja. Kot kaže, največjo oviro predstavlja dejstvo, da je bil takrat star šest mesecev, kar pa meni, da ni razlog, zaradi katerega ne bi bil upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja. Bil je živo bitje, z imenom, priimkom in rojstnim listom, enako kot vsi ostali vaščani Rašice, ki so bili takrat izseljeni. Potemtakem ima tudi enake pravice, kot oni. Sam se izgona ne spominja, to, da je bil izgnan iz domače hiše, so s svojim pričanjem potrdile priče F.F. in D.D. ter njegova pokojna mati E.E.. Zaveda se, da nima pisnih dokazov, kdaj naj bi se vrnil iz pregnanstva. Dejstvo pa je, da pisni dokazi ne obstajajo, za kar ne krivi države in njenih organov. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi utemeljil svojo vlogo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Nemci so požgali njegov dom, ga tako pregnali z lastnega doma, iz domače vasi in ne glede na to, kje je nato do konca vojne živel, in se tudi, ko je bila vojna končana, ni mogel vrniti v svoj dom.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da se strinja z oceno prvostopnega organa, da v obravnavani zadevi še vedno ni dovolj dokazil, ki bi nedvomno dokazovala prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja nad tožnikom v trajanju treh mesecev. Poleg tega pa je iz zgodovinskih virov znano, da so so mnoge družine po nekaj dneh ali tednih izgnanstva vračale nazaj v Slovenijo s transporti, zato ni izključena možnost, da se je tožnik vrnil nazaj v Slovenijo že pred zatrjevanim datumom, to je pred 29. 6. 1945. Tožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen Zakona o žrtvah vojna nasilja, Uradni list RS, št. 63/95 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZVN). Žrtev vojnega nasilja ob tem zakonu je ob pogojih iz 1. odstavka 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 odpeljana v ujetništvo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Določba 3. člena ZZVN pa med drugim določa, da se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece.

V postopku pred upravnim organom je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik, po požigu vasi Rašica in tudi njegove hiše, dne 20. 9. 1941, kot šestmesečni dojenček, skupaj s svojo staro mamo izgnan v zbirno taborišče v Slavonski Požegi. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da naj bi tožnikova stara mama v pregnanstvu umrla. Ker kljub poizvedbam tožnika in tudi upravnega organa pri raznih inštitucijah (Muzeju novejše zgodovine, Posavskem muzeju Brežice, Upravni enoti Kamnik, Arhivu v Komendi, Župnijskem uradu Mengeš, Geodetski upravi Ljubljana, Arhivu Republike Slovenije, Rdečemu križu Slovenije, Nadškofijskem arhivu Ljubljana, Župniji Šmartno pod Šmarno goro, Sektorju za upravno notranje zadeve v Upravni enoti Ljubljana), razen pričanja tožnikove matere E.E., ni dokazov, kdaj in s kom naj bi se tožnik vrnil v domovino in kaj se je z njim dogajalo v izgnanstvu, je prvostopni organ odločil, da v spisu še vedno ni dovolj dokazil, ki bi nedvoumno dokazovale prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev nad tožnikom v trajanju najmanj treh mesecev.

Po določbi 1. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokaz se lahko v skladu z 2. odstavkom tega člena uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi. Po določbi 10. člena ZUP presodi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno presodila, da tožniku, kljub njegovemu prizadevanju, kot tudi prizadevanju upravnega organa, ni uspelo dokazati, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece, kot določa 3. člen ZZVN. Upravni organ je, po presoji sodišča, tudi opravil dokazno oceno edinega dokaza, ki dokazuje nasprotno, in sicer izjave tožnikove matere, da naj bi se tožnik iz izgnanstva vrnil dne 29. 6. 1945 skupaj s sorodniki A.A., B.B. in C.C., kateremu pa ni naklonil vere, saj temelji zgolj na podlagi pripovedovanja tožnikovega pokojnega očeta in ni potrjena z nobenim drugim dokazom. S takšno dokazno oceno pa se strinja tudi sodišče zaradi navedenih razlogov.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 119/08 odl. US, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.