Jedro

V tej pravdi se ni ugotavljal obstoj skupnega premoženja, ampak je bistveno, da toženca nista več lastnika spornih stanovanj. Na podlagi pravnomočne sodbe je namreč lastnica vseh treh stanovanj postala tožeča stranka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca (I.) dolžna v 30 dneh izprazniti nepremičnine: del stavbe 0000-19-29, ki predstavlja stanovanje št. 29 v III. nadstropju, s shrambo v kleti, skupne izmere 37,86 m2, v stanovanjski stavbi na naslovu A. 19, X.; del stavbe 0000-275-11, ki predstavlja stanovanje št. 11 v I. nadstropju v izmeri 63,57 m2, s shrambo z isto številko v kleti v izmeri 2,28 m2, v stanovanjski stavbi na naslovu B. 1, X.; del stavbe 0001-404-145, del stavbe 0001-404-146 in del stavbe 0001-404-147, ki predstavlja stanovanje št. 15 V 4. nadstropju, 2-sobno, v izmeri 50,71 m2, s kletjo 4,o8 m2 in shrambo o,80 m2, na naslovu C. 15, X., ter jih prazne oseb in stvari izročiti tožeči stranki Republiki Sloveniji. Poleg tega je (II.) tožencema naložilo, da v 15 dneh od prejema prvostopenjske odločbe tožeči stranki nerazdelno povrneta pravdne stroške 1.071,0o EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženca sta zoper sodbo vložili pravočasno pritožbo, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) in predlagata, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pojasnjujeta, kaj je skupno premoženje zakoncev, in da premoženje nezakonitega izvora (ki ni pridobljeno z delom), ne more biti skupno premoženje. V nadaljevanju govorita o pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS in 1. člen protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah). Na koncu opozorita, da iz tožbenih trditev ne izhaja, da bi imela toženca posredno posest na spornih nepremičninah, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je po njunem mnenju relativno bistvena kršitev postopka.

3.Tožeča stranka v odgovoru pritožbi nasprotuje in predlaga potrditev sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah. Tožencema so bile nepremičnine, ki sta jih dolžna izprazniti in jih izročiti tožeči stranki, odvzete na podlagi Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora2 (v nadaljevanju: ZOPNI) s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V P 307/2021, v povezavi s sodbo VSL I Cp 2128/2021. Nepremičnine so tako postale last RS. Sodišče je ugotovilo, da toženca nepremičnin nočeta izročiti tožeči stranki, prav tako nimata pravne podlage za uporabo nepremičnin, kljub temu pa imata na stanovanjih še vedno posest: bila sta zadnja posestnika pred odvzemom, še sedaj pa imata nadzor nad stanovanji, posest izvršujeta preko svojih sorodnikov, ki tam prebivajo z njuno privolitvijo.

6.Pritožbeno razpravljanje o skupnem premoženju zakoncev je brezpredmetno. V tej pravdi se namreč ni ugotavljal obstoj skupnega premoženja, ampak je bistveno, da toženca nista več lastnika spornih stanovanj. Na podlagi pravnomočne sodbe je namreč lastnica vseh treh stanovanj postala tožeča stranka. Zato pritožbeno sodišče na vprašanja, ki se nanašajo na skupno premoženje, ne odgovarja. Podobno velja za pritožbene trditve o pravici do zasebne lastnine. Ker se v tej pravdi v ničemer ne posega v zasebno lastnino tožencev, ampak se zatrjuje nezakonita uporaba nepremičnin v lasti tožeče stranke, taka trditev za odločitev ni pravno pomembna. V tej zvezi sta pomembna prvi in drugi odstavek 111. člena Stanovanjskega zakona3 (v nadaljevanju: SZ-1), ki določata, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito, in da lahko lastnik zoper tako osebo kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.

7.Ena od pritožbenih trditev je očitek, da je sodišče preko trditev tožeče stranke ugotovilo, da imata toženca vsa tri stanovanja v posredni posesti. Vendar tudi ta ni utemeljena. Tožeča stranka je namreč skozi ves postopek trdila, da imata toženca na stanovanjih posest (kar seveda vključuje vse oblike posesti, tudi posredno), toženca pa v svojih dejanskih navedbah tega nista prerekala. Nasprotno - ko sta bila zaslišana, sta svojo posest potrdila (npr. da imata v stanovanju podnajemnike, da v stanovanju prebivajo njuni sorodniki,...).

8.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in sodba potrdi (353. člena ZPP).

9.Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), enako svoje pritožbene stroške krije tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in stroški zato niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 91/2011, s spremembami.

3Uradni list RS, št. 69/2003, s spremembami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 111, 111/1, 111/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.