Jedro

Če plan ni dosežen iz različnih razlogov (ker delo ni končano, zaradi bolniških staležev ipd.), delavcu ni mogoče očitati, da iz razlogov na njegovi strani ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov. To hkrati pomeni, da pogoji za znižanje plače niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožnice pa delno in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 122,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje do plačila in v II. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska 16.752,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. S sklepom je ugotovilo, da je tožnica 28. 10. 2011 zahtevek za razliko 33.701,82 EUR skrčila, zato je v tem delu postopek ustavilo.

Zoper zavrnilni del sodbe, smiselno pa tudi zoper del odločitve, po kateri tožnica sama krije svoje pravdne stroške in zoper sklep o ustavitvi postopka, se z obširno laično pritožbo pritožuje tožnica, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na lažni izpovedbi prič A.A. in A.B.. Tožnica je v tožbi uveljavljala štiri zahtevke, ki jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tožnica je na podlagi 22. člena Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (Pravilnik) upravičena do dodatka k osnovni plači iz naslova preseganja norme v enakem odstotku, kot pa je bil presežen normativ. Tožena stranka je tožnici v nasprotju z veljavnimi predpisi (Pravilnik, podjetniška kolektivna pogodba – PKP) znižala osnovno plačo. Temu dejstvu v prid je tudi odločitev tožene stranke, da bo neupravičen odtegljaj za avgust 2009 tožnici vrnila, česar pa ni hotela storiti za prejšnje mesece. Zatrjuje, da bi ji moral pripadati tudi dodatek za vodenje tima, sodišče prve stopnje pa je tudi ta del njenega tožbenega zahtevka zavrnilo, ker je sledilo netočnim in zavajajočim navedbam tožene stranke v zvezi z delom vodje tima v CRI (oziroma REHA službi). V pritožbi podrobno opisuje delo tima pri toženi stranki in spremembe na področju izvajanja storitev B. Zaradi teh sprememb se ji je močno povečal obseg dela, na kar je brezuspešno opozarjala predpostavljene. Situacijo je poslabševalo še dejstvo, da so imeli od junija 2008 do konca marca 2010 povsem nekompetentnega vodjo REHA službe, od zadnjega tedna v aprilu 2010 do odhoda tožnice iz CRI (26. 11. 2010) pa so bili celo brez vodje REHA službe. Navedeno izkazuje neresničnost izpovedbe priče A.A., da vodja tima ni bil predviden, ker so to delo opravljali drugi (vodja REHA službe). Tožnica sicer nikoli ni bila vodja REHA službe, je pa morala kot vodja tima v določeni meri poseči na nekatera področja del vodje REHA službe, kar je sicer v določeni meri samoiniciativno počela že prej (na osnovi razširjenega opisa del in nalog). Navedbe v sodbi, da ni bila vodja celotnega tima B storitve, tako absolutno ne držijo. To izhaja tudi iz obvestila vodstva CRI, naslovljenega na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala s toženo stranko doseči drugačen dogovor glede plačila, tožnica pojasnjuje, da je to poskušala dvakrat, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnica je sicer višino dodatka za vodenje tima (14,5 % osnovne plače) postavila kot ceno njenega dodatnega dela oziroma angažiranja na področju vodenja tima. Sodišče prve stopnje je del njenega tožbenega zahtevka iz naslova nagrajevanja delovne uspešnosti zavrnilo na podlagi neresnične izpovedbe A.B.. Nikakor ni res, da je tožnica odklonila nagrajevanje individualne delovne uspešnosti, tožena stranka ji tega nagrajevanja ni omogočila. Tožnica nikoli v času zaposlitve v CRI ni slišala, da je nagrajevanje delovne uspešnosti zgolj razlika med 25 % izravnave po sistemizaciji in 30 %, kolikor je lahko največ znašala delovna uspešnost. 22. člen Pravilnika govori o dodatku za delovno uspešnost, vendar se to nanaša na posamezne enote, o individualni delovni uspešnosti pa govori 55. člen PKP. Tožnica je prepričana, da je to nagrajevanje potekalo po domače, zato bi moralo sodišče pribaviti ocenjevalne liste njenih bivših kolegov. Tožena stranka se je v zvezi s tem neutemeljeno sklicevala na varstvo osebnih podatkov. Zahtevek iz naslova nagrajevanja delovne uspešnosti v višini 17,5 % je tožnica postavila iz razlogov, ki jih je vseskozi navajala in strnila v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2011. Ob koncu pritožbe je še posebej izpostavila določene nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 3 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožena stranka se pritožuje le zoper odločitev o pravdnih stroških in sicer iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da jih naloži v plačilo tožnici, enako kot naj tožnica povrne tudi pritožbene stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 38. člen ZDSS-1, ni pa uporabilo člena 154/1 ZPP. V konkretnem primeru 38. člen ZDSS-1 ni uporabljiv, saj se je v tem individualnem delovnem sporu obravnaval čisti denarni zahtevek tožnice, ki jo je vmes zastopal pooblaščenec. Po vložitvi tožbe je tožnica tožbeni zahtevek razširila od 16.752,73 EUR na 50.454,55 EUR, nato pa ga je znižala na prvotno zahtevani znesek, katerega pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu torej popolnoma propadla, zato bi morala po členu 154/1 ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Podlage za uporabo 38. člena ZDSS-1 tako ni bilo. Zaradi zvišanja tožbenega zahtevka so toženi stranki nastali dodatni stroški (morala je odgovoriti na zvišani tožbeni zahtevek, sodišče je moralo opraviti še en narok, tožena stranka se je morala ob tožničinem zahtevku izjasniti tudi v zvezi z njeno vlogo z dne 28. 10. 2011). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice je utemeljena delno, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo delno nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je pri odločitvi o pravdnih stroških sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 38. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi.

- k pritožbi tožnice zoper sklep o ustavitvi postopka Tožnica je v pritožbi izrecno navedla, da se pritožuje tudi zoper sklep o ustavitvi postopka. Svoje pritožbe pa v tem delu ni z ničemer obrazložila, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v členu 350/2 ZPP. Ker je sklep o (delni) ustavitvi postopka zaradi (delnega) umika tožbe sklep procesne narave, pravilnosti uporabe materialnega prava v zvezi s tem sklepom pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkušati.

- k pritožbama tožnice in tožene stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča Iz podatkov spisa (dopolnitev tožbe; l. št. 12 – list. št. 14) izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala dodatek k plači iz naslova preseganja normativa (za obdobje oktober 2007 – november 2007, januar 2009, marec 2009 – julij 2009, september 2009 – december 2009, marec 2010 – avgust 2010 in november 2010) v skupnem znesku 804,21 EUR, ob upoštevanju zakonskih zamudnih obresti po višini 896,73 EUR, premalo izplačano plačo za februar 2008, marec 2008 in junij 2008 v skupni višini 122,11 EUR, dodatek za vodenje tima od avgusta 2007 do novembra 2010 v znesku 180,00 EUR mesečno in dodatek za delovno uspešnost od avgusta 2007 do konca novembra 2010 v višini 220,00 EUR mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (dopolnitev tožničine tožbe z dne 6. 1. 2011). Tekom postopka je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2011 spremenila tožbo tako, da je zvišala tožbeni zahtevek na bruto znesek 50.454,55 EUR. To spremembo tožbe je sodišče prve stopnje dovolilo (narok za glavno obravnavo dne 13. 10. 2011), tožnica pa je s pripravljalno vlogo z dne 28. 10. 2011 razširjeni del tožbe umaknila in vztrajala le še pri prvotno postavljenem zahtevku (za plačilo zneska v višini 16.752,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje (datum sestave tožbe).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožnice, pri katerem je še vztrajala, v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju plače izplačevala v skladu s predpisi, ki so veljali za toženo stranko in ker je ugotovilo, da tožnica do dodatkov k plači, s katerimi je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek, ni upravičena.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na izvedene dokaze (pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje) tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni upravičena do vtoževanih dodatkov v spornem obdobju (do dodatka za preseganje normativa, do dodatka za vodenje tima in do dodatka za delovno uspešnost), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožena stranka pa je tožnici v februarju 2008, marcu 2008 in juniju 2008 znižala plačo brez veljavne pravne podlage, zato je tožbeni zahtevek tožnice v tem delu utemeljen, posledično pa je utemeljena tudi pritožba tožnice, ki se nanaša na zavrnitev tega dela njenega tožbenega zahtevka.

- k neizplačanemu delu plače za februar 2008, marec 2008 in junij 2008 Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (A1, v nadaljevanju Pravilnik) je v 21. členu določal, da pripada zaposlenim osnovna plača, določena s pogodbo o zaposlitvi ob doseganju normalnih 100 % delovnih rezultatov. Ta člen je dopuščal znižanje osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov iz razlogov na strani delavca, vendar ne pod znesek izhodiščne plače, ki je določena za posamezni tarifni razred po kolektivni pogodbi splošne veljavnosti oziroma pod znesek minimalne plače. Poleg tega je prvi odstavek 50. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP – A2) določal, da se delavcu osnovna plača (ki je določena v pogodbi o zaposlitvi) lahko zniža za 10 % (ne sme pa pasti pod izhodiščno plačo tarifnega razreda, v katerega je delovno mesto razvrščeno po kolektivni pogodbi splošne veljavnosti), če delavec ne dosega določenih delovnih rezultatov ob normalnih delovnih pogojev, pri čemer je upravičen do 100 % osnovne plače, če delovnih rezultatov ne doseže iz razlogov, ki niso na strani delavca (člen 50/2 PKP). Ta del tožničinega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni dokazala, da bi se ji plača znižala pod znesek izhodiščne plače in da ni dokazala, da bi glede na sprejeti plan dela dosegala boljše rezultate kot njeni sodelavci. Takšno stališče pa je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Pogoj za dopustnost znižanja osnove plače, ki izhaja tako iz člena 22/1 Pravilnika, kot iz člena 50/2 PKP, je, da delavec ne doseže pričakovanih delovnih rezultatov iz razlogov na njegovi strani. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ji je bila v spornem obdobju plača neutemeljeno znižana, tožena stranka pa ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožnica v februarju 2008, marcu 2008 in juniju 2008 pričakovanih rezultatov dela ni dosegla iz razloga, ki bi izhajali iz tožničine sfere. Ob tem ne gre prezreti niti izpovedbe A.A., ki je bil v spornem obdobju zakoniti zastopnik tožene stranke. Pojasnil je, da je v spornih treh mesecih v letu 2008 za enak odstotek znižal plačo vsem delavcem v enoti REHA, pri čemer ni upošteval individualnega prispevka delavcev. Izpovedal je, da so bili razlogi za nedoseganje finančnega plana zelo različni (včasih kakšno delo v posameznem mesecu ni bilo končano, bolniški staleži in podobno). Teh razlogov pa ni mogoče šteti kot razlogov na strani tožnice, kar pomeni, da je bila tožnici osnovna plača za navedene mesece v letu 2008 (februar, marec, junij) neupravičeno znižana. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega zaključka, da je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova že po temelju neutemeljen, ni ugotavljalo, do kakšne razlike v plači bi bila tožnica v spornem obdobju upravičena, je pritožbeno sodišče v tem delu tožničini pritožbi ugodilo in zavrnilni del sodbe v delu zahtevka za plačilo 122,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kolikšne razlike v plači za navedeno obdobje je bila tožnica upravičena in nato ponovno odločiti o tem delu njenega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se ni odločilo za pritožbeno obravnavo, ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z višino te vtoževane terjatve sploh ni ugotavljalo, s pritožbenim obravnavanjem tega dela tožničinega tožbenega zahtevka pa bi bila strankam odvzeta tudi možnost preizkusa pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja glede tega dela zahtevka.

- k vtoževanim dodatkom k plači Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do (obračuna) in izplačila dodatkov, ki jih je poleg razlike v plači za februar 2008, marec 2008 in junij 2008 vtoževala v tem individualnem delovnem sporu. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica prejemala dodatek iz 22. člena Pravilnika, vendar pa je menila, da bi moral biti odstotek tega dodatka enak preseženemu normativu. Takšno stališče tožnice pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. Citirana določba Pravilnika namreč ureja dve situaciji merjenja obsega opravljenega dela. Prvi primer se nanaša na doseganje zastavljenih normativov (torej za dele oziroma enote tožene stranke, kjer imajo delavci določen obseg dela z konkretnimi normativi oziroma normami), drugi pa na dosežen obseg dela posamezne enote. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka svojo dejavnost opravljala v več organizacijskih oziroma proizvodnih enotah (člen 10. Pravilnika), pri čemer se je v enoti, v kateri je delala tudi tožnica, finančni izplen ugotavljal glede na planirano realizacijo za vsak mesec (izpovedba priče A.A.) in torej ne glede na normative (v enoti, kjer je delala tožnica, normativi za opravljanje dela sploh niso bili določeni). Ker torej dodatek k osnovni plači tožnice ni bil odvisen od presega normativa, temveč od preseganja pričakovanega obsega dela enote (glede na preseganje obsega dela enote pa je tožnica prejemala dodatek), so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi ji morala tožena stranka tudi za preseganje obsega dela izplačevati dodatek v enaki višini, kot je bil ta predpisan za preseganje normativa.

Po stališču pritožbenega sodišča tožnica ni upravičena niti do vtoževanega dodatka za vodenje tima. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „socialni delavec“ (B1), ki je bilo razvrščeno v VII. tarifni razred po pravilniku tožene stranke. Sestavni del te pogodbe je bil tudi opis del in nalog, med katerimi pa je bilo navedeno tudi vodenje strokovnega tima B – storitev (B1, B2). Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je opravljanje tega dela spadalo v okvir rednih del in nalog tožnice, ki jih je morala opravljati na svojem delovnem mestu in da je bilo plačilo za to delo že vključeno v tožničino osnovno plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da tožnica ni imela dodatka za vodenje dogovorjenega niti v pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa ta dodatek nima podlage niti v pravilniku tožene stranke niti v PKP. Pritožbeno sodišče sicer verjame pritožbenim navedbam tožnice, da je morala v okviru svojega dela vodenja strokovnega tima B – storitev v določeni meri posegati tudi na nekatera področja del vodje REHA službe (zaradi po pritožbeni trditvi nekompetentnosti oziroma odsotnosti vodje REHA službe) in da je to počela samoiniciativno že v preteklosti, vendar to dejstvo ne nudi podlage za ugotovitev, da je tožnica upravičena še do posebnega dodatka za vodenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi del tožničinega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je uveljavljala plačilo dodatka iz naslova nagrajevanja delovne uspešnosti. Na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje prič, obračun OD za tožnico) je zaključilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala dodatek pod oznako izravnava po sistemizaciji, ki je znašal 25,50 % tožničine osnove plače. Ta dodatek, ki po izpovedbi priče A.A. ni imel podlage v aktih tožene stranke, je bil tožnici in nekaterim ostalim delavcem izplačevan zato, ker bi se sicer zaradi spremembe sistemizacije njihove plače znižale. Ta dodatek so prejemali delavci, ki so bili pri toženi stranki zaposleni pred spremembo sistemizacije, medtem, ko se je pri toženi stranki ocenjevalne liste ponudilo delavcem, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po uvedbi nove sistemizacije in ki bi imeli zato veliko nižje plače ob upoštevanju istega nivoja izobrazbe za primerljiva dela, kot njihovi sodelavci, ki so bili pri toženi stranki zaposleni že pred spremembo sistemizacije. Iz izpovedb prič A.A., A.C.., A.D. in A.B. izhaja, da so imeli delavci tožene stranke možnost izbire med fiksnim dodatkom za izravnavo ob sistemizaciji in individualno delovno oceno, ki je bila odvisna od količine mesečnega opravljenega dela za vsakega delavca posebej. Iz izpovedbe priče A.D. izhaja, da je lahko prišlo v primeru individualne delovne ocene tudi do znižanja plače delavca (za okoli 5 %), medtem ko se je delavcem, ki se niso odločili za individualno delovno oceno, dodatek za izravnavo izplačeval ne glede na individualno delovno uspešnost in v fiksnem odstotku. Nekateri delavci so se odločili za individualno ocenjevanje, medtem ko so se drugi (med katere je spadala tudi tožnica) odločili, da bodo še naprej prejemali fiksni dodatek iz naslova izravnave po sistemizaciji. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da je bil ta fiksni dodatek določen le znotraj REHA službe. Pred spremembo sistemizacije so bile namreč plače v REHA službi za enako delo nesorazmerno večje, A.A. pa po spremembi sistemizacije plač svojim delavcem ni želel znižati (do znižanja plač bi prišlo, če jim ne bi priznal dodatka za izravnavo za sistemizacijo). Tožnica sicer sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da je svojo odločitev oprlo na neresnično izpovedbo prič A.A. in A.B., vendar pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje prišlo do zgoraj omenjenih zaključkov tudi na podlagi izpovedb preostalih zaslišanih prič. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica iz naslova nagrajevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki v spornem obdobju ni bila prikrajšana, saj je prejemala dodatek za izravnavo po sistemizaciji (kar med strankama niti ni bilo sporno). Tožnica sicer v pritožbi ugovarja verodostojnosti izpovedbe priče A.B. in nasprotuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki jo je to sprejelo v zvezi z izpovedbo navedene priče, vendar pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 12. 2011 (na kateri je bila navedena priča zaslišana) ni razvidno, da bi v zvezi s to izpovedbo predlagala v izvedbo druge dokaze, s katerimi bi poskusila omajati resničnost izpovedbe navedene priče. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da v kolikor želi tožnica s svojo laično pritožbo smiselno uveljavljati bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP (v zvezi s členom 213/2 ZPP) oziroma po 8. točki člena 339/2 ZPP, bi morala te kršitve na podlagi člena 286/b ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče (torej najkasneje pred zaključkom glavne obravnave, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi). Ker tega ni storila pravočasno, se na te kršitve v pritožbi ne more uspešno sklicevati, saj ni izkazala, da jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

- odločitev o pravdnih stroških Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede pravdnih stroškov obeh pravdnih strank nepravilno oprlo na določbo 38. člena ZDSS-1, saj za uporabo te določbe niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Po drugem odstavku 38. člena ZDSS-1 lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopanja v primeru, če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali pa ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel. Pogoj za uporabo citirane določbe je torej delen uspeh delavca v individualnem delovnem sporu in sodelovanje v postopku brez pooblaščenca. Tožnica z ozirom na odločitev sodišča prve stopnje v tem sporu ni niti delno uspela, zato bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh strank odločiti na podlagi določbe 154. člena ZPP, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče je sicer odločitev o pravdnih stroških razveljavilo tudi zato, ker je delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, tako da bo lahko sodišče v ponovnem postopku odločilo o pravdnih stroških obeh strank glede na uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (154. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

Ker v zvezi s preostalim delom zavrnitve tožničinega tožbenega zahtevka niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).