Jedro

V obravnavanem primeru bi strokovna komisija morala, zaradi razjasnitve spornih dejanskih vprašanj povabiti tožnika na sejo, saj toženi stranki, niti po dodatnih pojasnilih ni jasno, kako je tožnik ocenil vrednost gospodarskega poslopja in poslovne stavbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za pravosodje, št. 705-3271/2012/47 z dne 1. 7. 2016 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bil tožnik kot sodni cenilec za področje gradbeništva podpodročja: gradbeništvo splošno, komunala, nizke gradnje in stavbna zemljišča, razrešen z dnem dokončnosti odločbe (točka 1. izreka). Razrešeni sodni cenilec mora v treh dneh od prejema odločbe toženi stranki oddati svojo štampiljko in izkaznico (točka 2. izreka). Razrešitev sodnega cenilca se vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (točka 3. izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka dne 12. 12. 2012 prejela pobudo Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS, sedaj Finančna uprava Republike Slovenije, v nadaljevanju FURS) z dne 7. 12. 2012, s katero mu je ta odstopila "cenilno poročilo sodno zapriseženega cenilca A.A." z dne 27. 9. 2010 (v nadaljevanju cenilno poročilo), katerega predmet je cenitev šestih stanovanj s pripadajočim zemljiščem in dvoriščem na ... v Ljubljani ter cenitev poslovne stavbe parkovne površine in neplodnega zemljišča na isti lokaciji. Navedene nepremičnine je tožnik kot sodni cenilec ocenil na 144.273,00 EUR, kar pa naj bi bilo glede na podatke Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) o povprečni vrednosti posameznih vrst nepremičnin v Ljubljani za drugo četrtletje leta 2010, bistveno prenizko. Namen cenitve je bila ocena vrednosti naštetih nepremičnin zaradi plačila davčnih obveznosti. Po oceni davčnega organa cenilno poročilo ni odražalo dejanskega stanja, zato je o tem obvestilo Ministrstvo za pravosodje, da z vidika svojih pristojnosti preveri vestnost dela tožnika.

3. V skladu z 18. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) je tožena stranka s pobudo seznanila tožnika in ga obvestila, da se je zoper njega po uradni dolžnosti začel postopek razrešitve, na podlagi 4. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Tožena stranka je namreč ugotovila, da so podani razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik svojih dolžnosti pri izdelavi cenilnega poročila ni opravil vestno. Tožnik je v celoti zavrnil očitek nevestnega dela pri izdelavi cenitvenega poročila.

4. Tožena stranka je na podlagi drugega odstavka 89. člena ZS ter 20. člena Pravilnika z odločbo št. 705-3271/2012/25 z dne 13. 4. 2015, imenovala strokovno komisijo z nalogo, da prouči cenilno poročilo in v pisnem poročilu pojasni, ali je tožnik pri njegovi izdelavi storil kakšne napake in nepravilnosti. Tožena stranka je imenovala za predsednico komisije uslužbenko Ministrstva za pravosodje, univ. dipl. pravnico B.B., za člana strokovne komisije sta bila imenovana sodna cenilka za področje gradbeništva, podpodročja: gradbeni objekti, gradbeništvo splošno, stavbna zemljišča, visoke gradnje in nepremičnine, mag.C.C. ter sodni cenilec za področje gradbeništva, podpodročji: gradbeništvo splošno ter gradbeni objekti, mag. Č.Č. Na skupnem sestanku dne 3. 6. 2015 so člani strokovne komisije, ob vnaprejšnjem študiju celotne dokumentacije, temeljito pretehtali cenilno poročilo ter pisni mnenji obeh članov strokovne komisije. Pri tem so soglasno prišli do zaključka, da je cenilno poročilo tožnika bistveno pomanjkljivo oz. deloma neskladno s pravili znanosti in stroke. Za določanje vrednosti stanovanj je tožnik kot sodni cenilec ob uporabi metode primerljivih prodaj, izbral le en primer, pri čemer tudi pri izbrani nepremičnini manjkajo ključni podatki, zato ni možno preveriti niti pravilnosti izbora primerljive nepremičnine, niti ustreznosti prilagoditev. Pri vrednotenju ostalih stavb in zemljišč pa manjkajo še ti podatki, zato ni mogoče ugotoviti, na podlagi katere metode ocenjevanja in na podlagi katerih podatkov je tožnik kot sodni cenilec sploh ocenil vrednost teh nepremičnin.

5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev tožene stranke iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik ugovarja, da tožena stranka po sprejemu novele ZS (Ur. list RS, št. 17/15) ni bila več pristojna in upravičena voditi postopka zoper tožnika v zvezi s cenilnim poročilom izdelanim na zahtevo stranke (torej izven sodnega postopka). Ureditev do novele ZS je namreč dopuščala uporabo naziva oziroma statusa sodni cenilec tudi na trgu za stranke. Tržna dejavnost je bila z novelo ZS izključena v smislu sklicevanja na status sodnega cenilca. To posledično pomeni, da je odpadla tudi pristojnost ministrstva za odločanje o razrešitvi v primerih delovanja cenilca (kot strokovnjaka) na trgu. Tožena stranka se sicer v obrazložitvi odločbe sklicuje, da predhodna določba 11. člena novele ZS določa, da se postopki imenovanja sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki so se začeli pred uveljavitvijo te novele, končajo po dosedanjih predpisih ter da naj bi tako mutatis mutandis veljalo tudi za razrešitve. Vendar po prepričanju tožnika te argumentacije ni mogoče uporabiti. Zato je pravilno, da je zakon predpisal dokončanje postopkov po starih pravilih. Sporna je torej možnost uporabe naziva sodnega cenilca na trgu, ki je bila črtana, kar je pomenilo, da je odpadla vsakršna nadzorna pristojnost tožene stranke nad tržnim delovanjem sodnih cenilcev, saj se tako niso smeli več sklicevati na svoj status sodnega cenilca.

6. Drugi ugovor tožnika je, da so obstajali predvsem tehtni razlogi, da tožnik ni mogel zbrati več primerjalnih nepremičnin. V primeru ocenjevanih nepremičnin je šlo namreč za izrazito specifične nepremičnine oziroma lokacijo teh nepremičnin in tudi zasedenost stanovanja iz denacionalizacijskega postopka, pri čemer so se nahajala sredi industrijske cone A., kjer je bila predvidena širitev proizvodnih oz. poslovnih prostorov, stanovanja pa so bila v slabem stanju. Takšnih specifik, ki bi bile predmet pravnih poslov na nepremičninskem trgu ob specifiki lokacije v središču Ljubljane, seveda ni bilo mogoče najti v treh od petih enotah, kot naj bi bilo pravilno po mnenju tožene stranke. Zato je tožnik lahko uporabil le eno primerljivo stanovanje, pa še to ob prilagoditvah. Stroškovna metoda, na katero se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi se praviloma ne uporablja pri ocenjevanju vrednosti stanovanj. Razlog za to je v tem, da ni mogoče natančno opredeliti in oddvojiti vseh potrebnih del za izvedbo stanovanja glede na preostalo stavbo, skupne prostore ipd. Tožnik nadalje opozarja na bistveno okoliščino, ki nasprotuje očitkom tožene stranke, da naj bi bila cenitev izdelana nevestno. Tožnik je izdelal cenitev za stranko na trgu. Vsakršne nejasnosti bi strankam lahko pojasnil z dopolnitvijo. V sodnih postopkih so dopolnitve cenitev in izvedenskih mnenj vsakodnevna rutina. Tožnik pa še nadalje opozarja, da kljub izrecni svoji pobudi ni bil vabljen na sestanek strokovne komisije, kjer bi lahko aktivno sodeloval in polemiziral predvsem s članom mag. Č.Č. Tožniku je tudi nenavadno in nepojasnjeno, kako je ena izmed članic domnevno diametralno spremenila svoje mnenje v soglasno mnenje komisije, ko pa je sprva povsem jasno in življenjsko podala mnenje, da je cenilno poročilo tožnika v skladu s strokovnimi standardi. Tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in ga zasliši, prav tako tudi člane komisije.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in pri tem ugotavlja, da je tožnik argumente, ki jih navaja v tožbi, neuspešno uveljavljal že v postopku razrešitve. Tožena stranka prereka ugovore tožnika, da je zaradi spremembe 85. člena ZS, ki jo je prinesla novela v letu 2015 tožena stranka izgubila pristojnost, da od 28. 3. 2015 dalje (datum uveljavitve novele ZS) vodi postopek razrešitve tožnika, saj gre za cenitveno poročilo, ki je bilo izdelano na zahtevo stranke, torej izven sodnega postopka. V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali se lahko po uveljavitvi novele ZS meritorno zaključi postopek razrešitve, ki se je začel pred uveljavitvijo novele ZS, pri čemer je bil postopek uveden skladno z vsemi pravili, ki so veljala na dan njegove uvedbe. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi, da je navedeno mogoče. Tožena stranka v izpodbijani odločbi poudarja, da mora biti vsako cenilno poročilo, ki ga izdela sodni cenilec, izdelano enako strokovno s skrbnostjo, ne glede na to, ali je bilo izdelano za potrebe sodnega oziroma upravnega postopka, ali po naročilu stranke in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 972/2015 z dne 5. 6. 2016. Nadalje tožena stranka ne more sprejeti trditve, da predmetnih nepremičnin sploh ni bilo mogoče oceniti v skladu s pravili znanosti in stroke in da je bila v Republiki Sloveniji na voljo le ena primerljiva nepremičnina. Tožena stranka se sicer strinja, da specifičnost lokacije v obravnavanem primeru pomeni precejšnjo, vendar ne nepremostljivo omejitev, drugi omejitveni pogoji pa niso podani. Denacionaliziranih stanovanj zasedenih z najemniki, ki so istočasno še v slabem stanju, v Republiki Sloveniji ne manjka. Tožnik sicer zatrjuje, da je iz sistematike cenilnega poročila povsem jasno, da je metodo primerljivih prodaj uporabil pri oceni vrednosti vseh nepremičnin, s čimer ponovno priznava, da je cenilno poročilo izdelano nevestno. Tako v cenilnem poročilu ni podatkov o primerljivih nepremičninah pri vrednotenju gospodarskega poslopja, poslovne stavbe, parkovne površine ter pripadajočega neplodnega zemljišča z ustreznimi prilagoditvami v obliki tabele, ki so pri vrednotenju stanovanj vsaj nakazani. Kako je tožnik ocenil vrednost gospodarskega poslopja ter poslovne stavbe, pa toženi stranki ni jasno niti po dodatnih pojasnilih v tožbi. Tožena stranka tudi ocenjuje, da predlagano zaslišanje tožnika ter članov strokovne komisije v ničemer ne bi prispevalo k razjasnitvi zadeve, zato naj sodišče v zadevi odloči brez obravnave.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo nedopustno manipulira z navedbami tožnika, ko mu podtika, da naj bi sam priznal, da njegovo cenilno poročilo ni izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je svojo cenitev obrazložil in da je nudil verodostojne podatke, da je torej nepremičnino individualiziral, s čemer je onemogočil, da bi kasneje kakorkoli prirejal podatke oz. da bi trdil, da je to neka druga nepremičnina, med tem, ko stranki označitev na zemljevidu pove še bistveno več, kot pa zemljiško knjižni podatek. Kako iz tega tožena stranka razbere, da naj bi tožnik priznal nestrokovnost, ni jasno. Nadalje tožnik navaja, da pavšalne navedbe tožene stranke, brez navedbe konkretnih primerov, da bi bilo možno najti primerljive nepremičnine, če je potrebno tudi v drugih krajih Slovenije, ne potrebujejo komentarja. Prav tako se vseskozi pojavlja insinuacija, da bi bilo možno uporabiti tudi druge metode ocenjevanja. Tožnik še nadalje vztraja, da bi bilo njega ključno povabiti na sejo komisije, da bi lahko podal dodatna pojasnila, saj komisija ni povsem enotno in enoznačno dosegla soglasja.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je bil tožnik razrešen kot sodni cenilec zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, po kateri minister za pravosodje razreši sodnega cenilca, če svojih dolžnosti ne opravlja vestno.

11. Ugovor tožnika, da po sprejemu novele ZS (Ur. list RS, št. 17/2015) tožena stranka ni bila več pristojna in upravičena voditi postopek zoper tožnika kot sodnega cenilca, je neutemeljen. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek za razrešitev tožnika uveden pred novelo ZS. Ureditev do novele ZS je namreč v skladu s 85. členom ZS dopuščala uporabo naziva sodni cenilec tudi na trgu za stranke. ZS na podlagi katerega je bila izdana tudi izpodbijana odločba, v 85. členu določa, da se smejo osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali sodnega cenilca, na ta status sklicevati samo v primerih, kadar dajejo izvide, mnenja in cenitve na zahtevo sodišča v sodnem postopku, kadar dajejo izvide, mnenja, cenitve na zahtevo upravnega organa v upravnem postopku ali če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje. Pred uveljavitvijo novele ZS so se osebe, imenovane za sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača, smele sklicevati na ta status (poleg dajanja izvidov in mnenj na zahtevo sodišča ali drugega državnega organa) tudi kadar dajejo izvide in mnenja, cenitve, tolmačenja in prevode na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic (kot navaja tožnik t.i. tržnega delovanja).

12. Tožnik je izdelal cenilno poročilo po naročilu enega od solastnikov nepremičnin z namenom cenitve tržne vrednosti nepremičnin zaradi plačila davčnih obveznosti. Sodišče ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da tožena stranka (ker ne gre za sodni postopek, ki je pravnomočno zaključen) postopka razrešitve sploh ne bi smel uvesti po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS, iz razloga, ker postopka ni mogoče uvesti pred pravnomočnostjo zadeve, v kateri je sodni cenilec podal cenitev (drugi odstavek 89. člena ZS). Kot že iz izpodbijane odločbe izhaja, je smisel navedene določbe v tem, da je v primerih, ko je cenitev izdelana za potrebe sodnega ali upravnega postopka, zadržana uvedba postopka razrešitve sodnega cenilca iz razloga, da se prepreči kakršen koli vpliv tožene stranke na odprti sodni ali upravni postopek. Izdelava cenitve v postopku, ki ni sodni oziroma upravni, sodnega cenilca ne odvezuje, da svojega dela ne opravi v skladu s pravili stroke, saj mora tako, torej v skladu s pravili stroke svoje delo vedno opraviti (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 972/2015 z dne 5. 6. 2016).

13. Za ugotavljanje razloga iz 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, lahko minister pristojen za pravosodje ustanovi komisijo sestavljeno iz strokovnjakov s strokovnega področja in podpodročja, na katerem je sodni cenilec podal cenitev, ter uslužbencev ministrstva, pristojnega za pravosodje (20. člen Pravilnika). Natančnejšo sestavo komisije, njene naloge in pristojnosti predpiše minister pristojen za pravosodje (drugi odstavek 89. člena ZS.) Določba 89. člena ZS ni bila spremenjena z novelo ZS, zato je tudi iz tega razloga neutemeljen tožnikov ugovor, da postopka razrešitve tožena stranka ne bi smela uvesti po 4. točki prvega odstavka 89. člena ZS (Ur. list RS, št. 17/2015).

14. V skladu s prvim odstavkom 22. člena Pravilnika strokovna komisija opravlja svoje delo na seji, na katero lahko vabi izvedenca oziroma cenilca, katerega razrešitev je predlagana, ter strokovnjake z njegovega strokovnega področja. Tožena stranka se v konkretnem primeru ni odločila za to možnost, saj je ocenila, da v obravnavnem primeru ni šlo za zagotavljanje pravilnosti "dobljenih rezultatov", temveč za oceno očitnih napak in pomanjkljivosti v cenilnem poročilu, ki jih je suvereno opravila strokovna komisija in je ta presodila, da udeležba tožnika na seji ni potrebna.

15. Sodišče je mnenja, da bi v obravnavanem primeru strokovna komisija morala tožnika povabiti na sejo, zaradi razjasnitve spornih dejanskih vprašanj, saj toženi stranki ni jasno kot sama navaja, niti po dodatnih pojasnilih v tožbi, kako je tožnik ocenil vrednost gospodarskega poslopja ter poslovne stavbe. Predvsem tudi glede na dejstvo, da sta strokovna člana komisije mag. C.C. ter mag. Č.Č., podala nasprotni pisni mnenji. Tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi navaja, da naj bi bile možne lokacije primerljivih nepremičnin v ..., v ..., pri čemer pa izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih konkretnih podatkov, na kateri tip nepremičnine se sklicuje.

16. Sodišče je tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, ki naj po dopolnitvi ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči, saj so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, pravno in dejansko stanje pa je treba ugotoviti v upravnem postopku.

17. Sodišče v zadevi ni opravilo predlagane glavne obravnave, ker je ocenilo, da je oprava ponovnega postopka pred upravnim organom bolj racionalna.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

19. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).