Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ravnanje delavca, ki (očitno) v šali posnema kihanje ali kašljanje, pri čemer po opozorilu sodelavcev s takšnim ravnanjem preneha, in ki negoduje ter preklinja v jedilnici, četudi storjeno v času prisotnosti virusa COVID-19 in četudi morda neprimerno, ne dosega teže hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se v točkah II, III in V izreka na novo glasi: "II. Delovno razmerje med pravdnima strankama je trajalo od 1. 6. 2020 do 31. 7. 2020, ko je prenehalo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 1.511,97 EUR, od tega odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek za 7.559,97 EUR se zavrne.

V. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna: - tožeči stranki obračunati odškodnino v višini razlike v plači, in sicer za april 2020 bruto 397,84 EUR in za maj 2020 bruto 626,00 EUR in ji izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila; - tožečo stranko prijaviti v matično evidenco zavarovancev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od 1. 6. 2020 do 31. 7. 2020 in ji za ta čas obračunati razliko v plači v višini 680,75 EUR mesečno ter sorazmerni del regresa za letni dopust v višini 156,66 EUR in ji izplačati neto zneska plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu, neto znesek regresa pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 8. 2020, plačilo razlike v plači oziroma odškodnine v višini razlike v plači za čas od 1. 8. 2020 dalje, plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust nad prisojenim, plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za 1. 7. 2020) se zavrne."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2020 (točka I izreka), da je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo do dne 10. 4. 2020, ko je prenehalo na podlagi 118. člena ZDR-1 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 9.071,92 EUR, od tega odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka) in da mu obračuna razliko v plači za obdobje od 20. 3. 2020 do 10. 4. 2020 v višini 340,48 EUR, od tega odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2020 do plačila (točka IV izreka). Višji zahtevek (za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 11. 4. 2020 dalje, plačilo razlike v plači za obdobje od 11. 4. 2020 dalje, plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leti 2020 in 2012; podredno za plačilo odškodnine v višini razlike v plači od 11. 4. 2020 dalje) je zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.134,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka V izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi bil upravičen do priznanja delovnega razmerja do 16. 2. 2021 oziroma vsaj do 1. 8. 2020. Upoštevaje stališča sodne prakse se pri datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne upoštevajo kratkotrajne vmesne zaposlitve delavca (prim. sodba in sklep VS RS VIII Ips 217/2014). Pri tožniku je šlo prav za takšno kratkotrajno vmesno zaposlitev od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020. Nato je bil brez zaposlitve. Izpodbijana odločitev je materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje odstopa od sodne prakse ni utemeljilo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku še v tem delu ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških (točke I, II, III, IV in VI izreka sodbe), se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj kršitev, ki jih je toženka očitala tožniku v izredni odpovedi. Kršitve niti niso bile sporne. Tožnik je večkrat zavestno kašljal in kihal v druge delavce toženke, v jedilnici toženke je kršil njena navodila, glasno je nasprotoval pravilom, tolkel s pladnjem in se prepiral. S tem je ogrožal življenje delavcev, posredno pa tudi poslovanje toženke in njen ugled na trgu. Tožnik se je, čeprav je trdil drugače, udeležil izobraževanja na temo preprečitve okužbe z virusom COVID-19, seznanjen je bil z navodili glede ravnanja v jedilnici. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da je tožnik zavestno kršil navodila toženke, zmotno štelo, da mu naklepa ali hude malomarnosti ni očitati, ampak da je šlo za "zapoznelo mladostniško nezrelost". Tožnik je bil star 32 let, moral bi se zavedati pomena svojih ravnanj. Celo mladoletni dijaki so bili zaradi nespoštovanja ukrepov za preprečitev okužbe z virusom COVID-19 kaznovani. Država je sprejela striktne ukrepe na tem področju, od delodajalcev, vključno s toženko, se je pričakovalo, da zagotavlja varnost in zdravje delavcev. Toženka je ukrepe za zagotavljanje zdravja delavcev sprejela. Zagotovila jim je varne pogoje dela. Je del prehrambene industrije, pri čemer v času očitanih kršitev še ni bil izključen prenos virusa COVID-19 preko kontaminiranih živil. Dosledno spoštovanje sprejetih ukrepov je bilo izjemnega pomena. Nespoštovanja ni bilo mogoče tolerirati. To še toliko bolj velja v tožnikovem primeru, saj je ponavljal istovrstne kršitve, in to kljub opozorilom. Toženki ni preostalo drugega, kot da njegova ravnanja sankcionira s podajo izredne odpovedi, po kateri mu delovno razmerje nemudoma preneha. Nedvomno je šlo za hujše kršitve, sploh ob upoštevanju takratnih okoliščin, ki so bile izjemne, in so privedle do sprejema številnih ukrepov, ustavitve javnega življenja in ustavitve številnih gospodarskih panog ter omejitve človekovih pravic. Vsega tega sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo. Tožniku je prisodilo bistveno previsoko denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev odstopa od primerov sodne prakse (npr. sodbi VDSS Pdp 678/2016, Pdp 264/2016). Pri toženki je bil zaposlen zgolj 15 mesecev, gre za mlajšega delavca, ki se je takoj po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu. Obstoj kršitev je bil ugotovljen, postopkovnih kršitev pred podajo odpovedi sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek v ugodilnem delu zavrne oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter denarnega povračila. Sicer je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja ponavljanje kršitev in prejeta opozorila tožnika, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki se poda po predhodnem pisnem opozorilu in torej predpostavlja, da gre za ponovno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje pri toženki mu je prenehalo na podlagi presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala iz razloga, določenega v 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), zaradi naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi mu je očitala tri kršitve, in sicer, da je: - v prostoru za počitek ob navzočnosti drugih delavcev posnemal zvok kihanja, pri čemer je po opozorilu A.A. pojasnil, da je šlo za šalo in da ni kihnil; - na dezinfekcijskem hodniku namerno glasno zakašljal ob prisotnosti B.B., ki ga je opozoril, naj s takšnim ravnanjem preneha; - v jedilnici prisedel k C.C., njegov prihod pa je spremljalo glasno ropotanje, negodovanje in preklinjanje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča za odločitev bistvena dejstva, ki jim toženka v pritožbi ne oporeka (sodbe ne izpodbija iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja): tožnik je v šali oponašal kihanje in kašljanje ob prisotnosti drugih delavcev v prostorih toženke, v jedilnici je prisedel za mizo, za katero sta že sedela dva druga delavca, negodoval je, tolkel s pladnjem po mizi in se kregal s kuharicami, pri čemer je bil seznanjen s higienskimi pravili toženke kot s pravili vedenja v jedilnici. Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik glasno nasprotoval pravilom, saj mu to ni bilo niti očitano v odpovedi niti ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita presojo, da tožnik očitanih in ugotovljenih ravnanj ni storil naklepno oziroma iz hude malomarnosti; presoja, da je šlo za "zapoznelo mladostniško nezrelost", je materialnopravno zmotna. Tožnik je tako higienska pravila kot pravila vedenja v jedilnici poznal in je ravnal v nasprotju z njimi, pri čemer je šlo lahko le za naklepno (namerno) ravnanje. Neutemeljeno pa mu očita presojo, da ni šlo za hujše kršitve v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ravnanje delavca, ki (očitno) v šali posnema kihanje ali kašljanje, pri čemer po opozorilu sodelavcev s takšnim ravnanjem preneha, in ki negoduje ter preklinja v jedilnici, četudi storjeno v času prisotnosti virusa COVID-19 in četudi morda neprimerno, ne dosega teže hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje že pojmovno ne more ogroziti zdravja drugih delavcev in ga tudi ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik s svojim ravnanjem delavce napeljeval k nespoštovanju navodil delodajalca oziroma da bi dvomil v pravilnost sprejetih pravil toženke. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da bi tovrstno kršitev toženka kvečjemu lahko sankcionirala z milejšo delovnopravno sankcijo, kot je pisni opomin, ali disciplinsko sankcijo, pri čemer bi, če tožnik kljub (pisnemu) opozorilu s kršitvami ne bi prenehal oziroma bi jih ponavljal, podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je opredeljen kot kršitev (ne nujno hujša) obveznosti iz delovnega razmerja (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

8. Tožnik v pritožbi utemeljeno oporeka datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Dne 11. 4. 2020 se je zaposlil pri drugem delodajalcu, pri čemer je šlo za kratkotrajno zaposlitev, nato pa je bil prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (do 31. 7. 2020) kot iskalec zaposlitve. Upoštevaje navedeno je pravilno, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem 31. 7. 2020, po tem datumu se je tožnik ponovno zaposlil in je bil zaposlen še v času odločanja sodišča prve stopnje. Za čas od 11. 4. 2020 do 31. 7. 2020 je tožnik tako upravičen do odškodnine v višini razlike v plači, razlike med plačo, kot bi jo prejel pri toženki, in denarnim nadomestilom za čas brezposelnosti, in do sorazmernega regresa za letni dopust, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Utemeljeno pa je zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja in reparacijo za čas od 1. 8. 2020 dalje.

9. Toženka v pritožbi utemeljeno oporeka višini denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen 15 mesecev in ki se je takoj po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu (ter je bil zaposlen v času odločanja sodišča prve stopnje), torej očitno njegove zaposlitvene možnosti niso bile slabe, je prisodilo 6 plač. Ta znesek je bistveno previsok, tudi ob upoštevanju, da je bila tožniku prisojena reparacija le za kratek čas in da pri drugem delodajalcu prejema nižjo plačo, kot jo je pri toženki. Primerjava s primeri sodne prakse, v katerih so bili delavci pri delodajalcu zaposleni kratek čas (sodba VDSS Pdp 1077/2013 - revizija zavrnjena s sodbo VIII Ips 61/2014; odločbi Pdp 1164/2014, Pdp 1097/2015), kaže, da je v tožnikovem primeru ustrezno denarno povračilo v višini ene plače, izplačane v zadnjih treh mesecih.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbama tožnika in toženke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je datum sodne razveze določilo na 31. 7. 2020, za čas od 11. 4. 2020 do 31. 7. 2020 tožniku prisodilo odškodnino in pravice iz delovnega razmerja ter znižalo prisojeno denarno povračilo, kot je razvidno iz izreka. Ker sicer niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnikov uspeh ocenilo na eno polovico in mu po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR, ne pa stroškov odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in se ne šteje za pravdo potreben strošek. Stroške v višini 140,00 EUR mu je dolžna po načelu uspeha plačati toženka.