Jedro

ZD v 52. členu (enaka je tudi dikcija 30. člena) predpisuje način določitve vrednosti darila, in sicer, da se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Pritožnik pravilno opozarja, da že jezikovna razlaga ne pušča dvoma o tem, da zakon razlikuje dva časovna trenutka – trenutek daritve in trenutek zapustnikove smrti, pri čemer na prvega veže stanje darila, na drugega pa njegovo vrednost. Namen zakonodajalca je, da se doseže enako obravnavanje zakonitih dedičev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika – bodisi med živimi bodisi iz naslova dedovanja, gre pa za to, da posamezni dedič ne dobi več, kot tisti sodediči, ki so v enakem položaju glede na razmerje do zapustnika.

Ker je temeljno načelo pri vračunanju daril načelo enakosti med dediči, je treba pri podarjenem denarju upoštevati kupno moč, ki jo je denar imel ob daritvi (gre za stanje ob daritvi) in na tej podlagi oceniti njegovo vrednost ob zapustnikovi smrti. Pri tem ne gre za plodove oziroma obresti, temveč le za upoštevanje vrednosti denarja (zunanja realna vrednost denarja), ki pa se ne more meriti zgolj v nominalnem znesku oziroma v njegovi zunanji nominalni vrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke (drugi odstavek) razveljavi za znesek 23.800,93 EUR, v IV. točki pa v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prva toženka (v nadaljevanju toženka) od zapustnice prejela darilo v vrednosti 31.188,50 EUR, ki se upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine in se toženki všteje v njen dedni delež. V presežku je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek, naj se ugotovi, da v zapuščino spada 46.000,00 EUR gotovine, ki jih je kot darilo od zapustnice dobil drugi toženec (v nadaljevanju toženec). Sodišče je še ugotovilo, da v zapuščino spada 15.000,00 EUR gotovine, ki jih je dobil toženec in je ta denar dolžan vrniti v zapuščinsko maso. V presežku, je sodišče podredni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi (delno) izpodbija zavrnilni del odločitve in kot bistveno navaja, da je sodišče napačno opravilo preračun 61.000,00 DEM, ki jih je toženka dobila kot darilo, saj je zgolj preračunalo DEM v EUR in ugotovilo nominalno vrednost, ni pa upoštevalo kupne moči, inflacije, itd. Tudi izvedenka je naredila različne preračune tega zneska - najvišji znaša 54.989,43 EUR in tožnik s pritožbo zahteva še ugotovitev razlike do te vrednosti, ki naj se toženki všteje v njen dedni delež. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je sledilo neprepričljivi izpovedbi toženca, da je bila polovica denarja, ki se je nahajal v predalu, v sobi zapustnice, njegovega. Sklep sodišča, da to dokazuje tudi dejstvo, da je bil denar v dveh kuvertah, ni prepričljiv, saj so razlogi za dve kuverti lahko različni. Glede ugotavljanja, koliko gotovine je bilo v teh ovojnicah, je sodišče spregledalo izpovedbe prič, iz katerih izhaja, da ga je moralo biti več, kot je ugotovilo sodišče. Sodišče zaključi, da se je razlika verjetno nahajala na hranilni knjižici zapustnice, kar je absurdno, saj tekom zapuščinskega postopka denarja tam niso našli. Napačno zaključi tudi, da prenakazila s hranilne knjižice niso relevantna, ker tožnik s tem v zvezi ni podal trditev. Tožnik je zatrjeval, da si je toženec prilastil določeno vsoto denarja, pri čemer ni bistveno, kje se je ta denar nahajal. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnikove navedbe v zvezi s preračunom prejetega darila so utemeljene. ZD v 52. členu (enaka je tudi dikcija 30. člena) predpisuje način določitve vrednosti darila, in sicer, da se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Pritožnik pravilno opozarja, da že jezikovna razlaga ne pušča dvoma o tem, da zakon razlikuje dva časovna trenutka – trenutek daritve in trenutek zapustnikove smrti, pri čemer na prvega veže stanje darila, na drugega pa njegovo vrednost. Razliko je mogoče najbolj nazorno ponazoriti s primerom, da je podarjena nepremičnina, npr. stanovanje. Ob jezikovni razlagi zakonskega besedila je jasno, da je treba podarjeno stanovanje dediču pri vštevanju v njegov dedni delež upoštevati tako, da se upošteva stanje stanovanja v trenutku, ko je bilo podarjeno (tj. brez morebitnih naknadnih izboljšav/adaptacij s strani obdarjenca), vendar po vrednosti/ceni, ki jo ima stanovanje v trenutku zapustnikove smrti. Pravilnost jezikovne razlage potrjuje sistemska razlaga v ožjem in širšem pomenu (primerjava z ostalimi določbami ZD in institutoma (nujnega) dedovanja ter vštevanja daril). Po 51. členu ZD ima obdarjeni dedič možnost, da podarjeno stvar vrne v zapuščino in se mu v tem primeru njena vrednost ne vračuna v dedni delež, glede stroškov, ki jih je imel s stvarjo, pa velja za poštenega posestnika, dokler se ne dokaže nasprotno. Logična posledica realne kolacije je, da se bo čista vrednost zapuščine povečala za vrednost v zapuščino vrnjenega stanovanja, ki ga to ima, ne pa (kar bi bilo v popolnem nasprotju z določbo 52. člena ZD) po vrednosti ob stanju daritve. Namen zakonodajalca je, da se doseže enako obravnavanje zakonitih dedičev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika – bodisi med živimi bodisi iz naslova dedovanja, gre pa za to, da posamezni dedič ne dobi več, kot tisti sodediči, ki so v enakem položaju glede na razmerje do zapustnika (1). Iz povedanega sledi, da je nedopustna taka interpretacija zakonskih določil, ki bi povzročila razliko med tem, ali se obdarjeni dedič odloči za idealno ali za realno kolacijo, še manj pa, da bi prihajalo do razlik glede na to, kakšno darilo (v kakšni obliki) je obdarjeni prejel. 5. Preslikava gornjega primera na tu obravnavano zadevo pomeni, da zgolj zato, ker je zapustnica podarila gotovino/denar in ne stanovanja (med daritvijo in smrtjo pa je minilo več let), tisti dedič, ki ni bil obdarjen, zaradi oblike/vrste darila ne sme biti na slabšem, materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pa je povzročilo ravno to razliko, na kar pravilno opozarja pritožnik. Določen znesek denarja je lahko pred leti zaradi njegove kupne moči pomenil zelo veliko in lahko danes (v istem nominalnem znesku) pomeni mnogo manj, ali obratno. Ker je temeljno načelo pri vračunanju daril načelo enakosti med dediči, je treba pri podarjenem denarju upoštevati kupno moč, ki jo je denar imel ob daritvi (gre za stanje ob daritvi) in na tej podlagi oceniti njegovo vrednost ob zapustnikovi smrti. Pri tem ne gre za plodove oziroma obresti, temveč le za upoštevanje vrednosti denarja (zunanja realna vrednost denarja (2)), ki pa se ne more meriti zgolj v nominalnem znesku oziroma v njegovi zunanji nominalni vrednosti (3), kot je to zmotno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tako je tudi stališče pravne teorije (4), (5). Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke (drugi odstavek) razveljavilo za znesek 23.800,93 EUR (pritožnik zavrnilni del izrecno izpodbija zgolj v tej višini), posledično pa tudi v IV. točki izreka ter zadevo v enakem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj zavzeto materialnopravno stališče in znova oceniti darilo 61.000,00 DEM, ki ga je prejela toženka, po stanju ob daritvi, nato pa znova razsoditi v tej zadevi, upoštevaje, da je o nominalnem preračunanem znesku že pravnomočno razsojeno.

6. Glede gotovine, ki naj bi si jo prilastil toženec, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila polovica sporne gotovine toženčeva, logična in pravilna. Izpovedba toženca, ki se nahaja na list. št. 64-70, je podrobna in prepričljiva, da je toženec dvignil denar na banki in ga hranil doma, ker je bil bolan, pa je potrdil tudi sam tožnik (lis. št. 53 in 54), pri čemer pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje v 46. odstavku izpodbijane sodbe in tudi samo ocenjuje, da je smiselno, logično in razumljivo, da je toženec ta denar dal v hrambo zapustnici, ki je bila vseskozi doma, on pa je hodil okrog po gradbiščih, kar je prepričljivo pojasnil (list. št. 67 in 68). Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine sporne gotovine spregledalo izpovedbe prič in napačno odločilo, da je bilo gotovine le 30.000,00 EUR, ter zaključilo, da se je ostanek denarja verjetno nahajal na hranilni knjižici zapustnice. Nikjer v izpodbijani sodbi ni mogoče zaslediti zaključka sodišča prve stopnje, da se je preostanek denarja nahajal na hranilni knjižici, ob vpogledu v izpovedbe prič pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da pritožba povzema le dele izpovedb (glede denarnih zneskov), ki so pritožniku v korist. Ob upoštevanju celotnih izpovedb sledi, da se zneski med seboj ujemajo in je zaključek sodišča prve stopnje, da si je toženec prilastil 30.000,00 EUR gotovine, od katerih je bilo pol njegovih in pol zapustničinih, pravilen. Toženec je namreč izpovedal, da je imela zapustnica ob smrti na hranilni knjižici 46.000,00 EUR, on pa 79.000,00 EUR, skupaj pa sta doma v zapustničini v sobi imela še spornih 30.000,00 EUR, ter da je ves ta denar izročil vnuku G. G. (list. št. 68 in 69). G. G. je izpovedal, da mu je ded (toženec) dal denar, da se točnega zneska ne spomni, šlo pa je za približno 160.000,00 EUR, toženec je imel na svoji hranilni knjižici približno 76.000,00 EUR, zapustnica pa približno 46.000,00 EUR, vendar točnih zneskov ne ve (list. št. 70-72). Da je bilo sporne gotovine 30.000,00 EUR, sta izpovedala tudi D. G. (list. št. 77) in toženka K. G.. Zneski, ki so jih zaslišani navedli, se med seboj praktično ujemajo, medtem ko se trditve tožnika, da naj bi bilo sporne gotovine 46.000,00 EUR oziroma, kot je zaslišan izpovedoval, med 46.000,00 EUR in 80.000 EUR (list. št. 45), z vsem zgoraj navedenim niti približno ne ujemajo (razlika je več deset tisoč EUR). Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s pritožbenimi trditvami, da ni bistveno, kje se je sporni denar nahajal (ali doma v predalu ali na hranilni knjižici) in so zaključki sodišča prve stopnje glede hranilne knjižice zato napačni. Iz list. št. 23 jasno izhaja, da je pooblaščenec tožnika na poziv sodišča pojasnil, da sredstva, ki so se nahajala na hranilni knjižici zapustnice, niso sporna in niso predmet tega postopka, v tem postopku je (bilo) spornih le vtoževanih 46.000,00 EUR, ki jih je imela zapustnica doma, v gotovini. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

(1) Zupančič, dr. K., Dedno pravo, Ljubljana, 1991, str. 83. Enako tudi Finžgar, A., Vračunavanje daril in volil v dedni delež, Pravnik 1-2, Ljubljana, 1961, str. 19-20. (2) Zunanja realna vrednost denarja je količina različnih vrst dobrin, ki jih je mogoče dobiti za znesek denarja, napisan na denarni enoti. Gre za kupno moč denarja. Kreč, M., in, Pavič, D., glej opombo. št. 4. (3) Zunanja nominalna vrednost denarja je količina drugih vrst denarja, ki jo dobimo za dano denarno enoto. Je menjalni tečaj neke denarne enote. Kreč, M., in, Pavič, D., glej opombo. št. 4. (4) Kreč, M., in, Pavič, D., Komentar Zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Zagreb, 1964, str. 93 – 95, in tam citirana sodna praksa. Glej tudi Finžgar, Vračunavanje daril in volil v dedni delež, Pravnik 1-2, Ljubljana, 1961, str. 19-20. (5) V zvezi s citirano starejšo literaturo pritožbeno sodišče pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je še vedno v veljavi ZD iz leta 1976, konkretne zakonske določbe, v zvezi s katerimi je pritožbeno sodišče povzemalo tujo literaturo, pa so (v takrat skupnem, danes pa ločenem pravnem sistemu) vsebinsko enake ne glede na to, da je bilo dedovanje prepuščeno ureditvi posamezne republike bivše SFRJ.