Jedro

Podjetje mora potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.

(Ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep potrdita.

II.Predlog za priznanje pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožeči stranki plača glavnico 52,97 EUR in stroške 427,32 EUR, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi , za znesek 57,74 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom pa je štelo, da je umaknjena pritožba toženke zoper sklep z dne 29. 8. 2023, ki jo je sodišče prejelo 26. 9. 2023.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP:

2.Odločitev iz sklepa z dne 3. 7. 2023 je sodišče prve stopnje oprlo na 105.a člen ZPP in na ugotovitev, da do izteka roka (20. 5. 2024) toženka ni plačala sodne takse za pritožbo po plačilnem nalogu, ki ga je prejela s fikcijo vročitve 3. 5. 2024 (obvestilo o pošiljki je v hišni predalčnik po podatkih spisa prejela 18. 4. 2024). Sodišče prve stopnje pri tem pravilno preverilo tudi morebiten obstoj okoliščin iz prvega odstavka 6.b člena ZPP, a je ugotovilo, da tudi do izteka treh dni po izteku roka za plačilo sodne takse (torej do 23. 5. 2024) znesek sodne takse ni prišel na račun sodišča. Kasneje je na poziv sodišča toženka sporočila, da je sodno takso plačala 18. 6. 2024, kar pa je iz pojasnjenih razlogov prepozno. Ker v zadevi tudi niso bili izpolnjeni pogoji da se toženko oprosti plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in štelo, da je pritožba umaknjena.

3.V tej zvezi pritožba navaja, da sodišče za izpodbijano odločitev ni imelo ustrezne materialne in dejanske pravne podlage in da je iz dokumentov razvidno, da so dejanja sodišča naperjena zoper pritožnico in ji povzročajo škodo, saj ji ne zagotavljajo zakonskih in ustavnih pravic iz naslova nepristranskega in poštenega sojenja. Toženka opozarja, da je prejela s strani sodišča le poziv z dne 29. 5. 2024, ni pa prejela drugih pisanj - ne osebno in tudi ne v hišni predalnik. Prejela ni niti obvestila o kakršni koli pošiljki, ki bi ji ga poslalo sodišče zaradi plačila sodne takse. Po prejemu dopisa z dne 29. 5. 2024 je toženka 18. 6. 2024 poravnala sodno takso. Zakaj ni prejela drugih pošiljk, toženka ne ve, opozarja pa, da se je v maju in pred tem urejal vhod v večstanovanjski zgradbi, v kateri živi (urejanje sten, zamenjava poštnih nabiralnikov), zato mogoče kakšne poštne pošiljke ni dobila. V nadaljevanju toženka ponavlja predlog za izločitev sodnice prve stopnje, predlaga pa tudi izločitev sodnika pritožbenega sodišča Gregorja Špajzerja.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Najprej glede izločitev obeh sodnikov. O zahtevi za izločitev sodnice prve stopnje je bilo odločeno s sklepom z dne 29. 8. 2023, zahtevo za izločitev višjega sodnika Gregorja Špajzerja pa je zavrnil predsednik Višjega sodišča v Ljubljani s sklepom Su 467/2024-6 z dne 14. 2. 2025.

6.Kar se tiče vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse, pritožbeno sodišče na podlagi vročilnice ugotavlja, da je bila vročitev opravljena s fikcijo vročitve (142. člen Zakona o pravdnem postopku1 - v nadaljevanju: ZPP). Iz navedene vročilnice izhaja, da je bilo obvestilo o pošiljki puščeno v hišnem predalčniku toženke (tako za plačilni nalog z dne 5. 1. 2024, kot za pošiljko s sklepom višjega sodišča in kopijo plačilnega naloga z dne 16. 4. 2024). Na eni strani imamo torej vročilnico, ki je javna listina in izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen ZPP). Na drugi strani pa toženka za trditev, da pošiljke ni prejela, ni ponudila nobenega dokaza (ne morebitne fotografije, ki bi npr. dokazovala preurejanje vhoda, toženka tudi ni podala predloga za zaslišanje (svoje, vročevalca, koga tretjega), prav tako ni ponudila kakšnega drugega dokaza - npr. potrdila upravnika o preurejanju vhoda in menjavi nabiralnikov,...). S pavšalnimi navedbami, da ni prejela pošiljke, toženka ne more ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse, kar pa glede na zgoraj ugotovljena dejstva posledično pomeni, da je bilo plačilo sodne takse 18. 6. 2023 prepozno. To pa pomeni, da je izpodbijani sklep pravilen.

O PRITOŽBI ZOPER SODBO:

7.V pritožbi toženka navaja, da potrošniku pravice iz garancije in stvarne napake pripadajo po Zakonu o varstvu potrošnikov,2 katerega 8. člen določa, da podjetje potrošniku za prodano blago, opravljeno storitev ali dobavljeno digitalno vsebino izda račun in mu omogoči, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na dogovorjene lastnosti in količino kupljenega blaga, opravljene storitve ali dobavljene digitalne vsebine. Toženka je to storila s pravočasno reklamacijo in zahtevo za specifikacijo stroškov (dopis z dne 20. 12. 2021). Tožeča stranka je ta dopis prejela, nanj pa ni odgovorila. 101. člen ZVPot-1 določa, da podjetje pisno odgovori potrošniku na pravočasno podano zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu, če je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen. Toženka meni, da mora podjetje odgovoriti, četudi meni, da je bilo vse pravilno izvedeno. Toženka je tako ravnala v skladu s pravnimi možnostmi, ki so ji na voljo, tožeča stranka pa je ravnala v nasprotju z zakonom. Za toženko bi bilo pomembno, da bi prejela odgovor tožeča stranke, šele takrat bi namreč lahko ugotovila, če so bile postavke za plačilo v računu pravilne ali ne. Toženka meni, da je protipravno delovalo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki je delovala protipravno. Pravic, ki jih potrošniku daje ZVPot ni mogoče omejiti ali jih izključiti. Kakršna koli pogodba med pravdnima strankama zato ne more vplivati na pravico toženke, da preveri pravilnost računa in na dolžnost tožeče stranke, da na tako zahtevo odgovori. Zaključek sodišča, da je potrošnik dolžan poravnati sporen račun, glede katerega ni prejel odgovora na vloženo reklamacijo, lahko dodatno spodbujajo prevare in zavajajoče prakse trgovcev, ki se bodo pri tem lahko sklicevali tudi na sodno prakso. Glede na to bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti oz. sodbo vsaj razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje.

8.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

9.Pritožba ni utemeljena.

10.Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, tožbeni zahtevek se namreč nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP. V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11.Pritožba utemeljeno opozarja na drugi odstavek 8. člena ZVPot-1 - res je, da mora podjetje potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.

12.Toženka se tudi pravilno sklicuje na 5. člen ZVPot-1, ki določa, da pravic, ki pripadajo potrošnikom po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Vendar pa je hkrati treba pojasniti, da dejstvo, da morebiti podjetje potrošniku ni odgovorilo na njegov dopis, ki ga je ta vložil, da bi preveril pravilnost zaračunanega zneska, nikakor ne pomeni, da podjetje ne bi moglo priti do poplačila terjatve, ki jo ima do potrošnika. Takšne pravice namreč ZVPot-1 ne daje potrošniku. Glede na to se izkaže, da je pojasnilo sodišča prve stopnje, da (ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev, pravilno. Končno je treba ugotoviti, da je toženec prišel do preveritve pravilnosti izdanega računa - v pravdnem postopku je to naredilo sodišče prve stopnje. Kot je razvidno iz 18. do 22. točke obrazložitve, je to analiziralo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama in pregledno pojasnilo posamezne postavke računa, katerim je ugodilo. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na navedeni del obrazložitve in sprejema pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

13.Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14.Predlog za povrnitev pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj je toženka stroške priglasila v pavšalu (100 EUR), do česar pa ni upravičena. Take pravice ji ne daje ZPP, prav tako tudi ne Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.3

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2Pritožbeno sodišče opozarja, da se glede na vsebino členov toženka sklicuje na določbe sedaj veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 130/2022 - ZVPot-1 (čeprav pritožba navaja ZVPot).

3Uradni list RS, št. 15/2003, s spremembami.

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (2022) - ZVPot-1 - člen 5, 100, 101

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.