Jedro

Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki. To pa mora storiti sam, saj ga sodišče ni dolžno pozivati k udeležbi v postopku.

Tožnica od zahtevane ugotovitve obstoja svoje terjatve ne more imeti nobene pravne koristi, saj je njen dajatveni zahtevek iz razmerja s toženko že zapadel; sicer pa odločitev o zavrnitvi zahtevanega plačila implicira tudi ugotovitev o tem, da tožničina terjatev do toženke ne obstaja.

Tožnica ni dokazala, da je toženka sporna dodatna dela predhodno odobrila, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nenaročena dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.411,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo stransko intervencijo na strani tožnice, nato pa razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120944/2009 z dne 2. 9. 2009 in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka tožnici plačati 302.690,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 4.239,50 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču očita, da je pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek. Tudi izrek sodbe je nerazumljiv. O stranski intervenciji je bilo odločeno šele po petnajstih mesecih na glavni obravnavi, na katero stranska intervenientka ni bila povabljena in zato ni imela možnosti sodelovati v postopku. Sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja. Tako ni niti vpogledalo v PZI. Tudi toženkinega dopisa z dne 12. 12. 2007, v katerem ta priznava ceno po dejanskih izmerah, ni upoštevalo. Zmotna in protispisna je razlaga določila tretjega odstavka 3. člena pogodbe. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili za končni obračun po dejanskem popisu izvedenih del. Sicer pa se sodišče sploh ni ukvarjalo s tem, ali so bila sporna dela opravljena ali ne. Dokazov o tožničinih trditvah ni izvedlo. Poleg tega sodba temelji na napačni razlagi definicije dodatnih in nepredvidenih del. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo prereka tožničine pritožbene trditve in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti tistih, na katere meri pritožba.

6. Do očitanega zavlačevanja postopka pri odločanju o stranski intervenciji ni prišlo. Stranska intervenientka je namreč svojo udeležbo v postopku priglasila šele 8. 3. 2012. Do odločitve o dopustitvi intervencije torej ni poteklo petnajst mesecev, kot trdi tožnica v pritožbi. Na njeno vlogo z dne 18. 2. 2011, v kateri je tožnica predlagala intervencijo, se sodišče ni bilo dolžno odzvati. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se po prvem odstavku 199. člena ZPP lahko pridruži tej stranki. To pa mora storiti sam, saj ga sodišče ni dolžno pozivati k udeležbi v postopku.

7. Čeprav je sodišče prve stopnje dopustilo intervencijo šele na glavni obravnavi, s tem ni okrnilo pravice stranske intervenientke do sodelovanja v postopku. Po drugem odstavku 200. člena ZPP se namreč intervenient vse dotlej, dokler sodišče pravnomočno ne zavrne intervencije, lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti.

8. Neupravičen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da stranske intervenientke ni povabilo na glavno obravnavo. Na to okoliščino bi se v pritožbi smela sklicevati stranska intervenientka, tožnica pa le, če bi navedena opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, vendar tožnica v svoji pritožbi tega ne zatrjuje. Potemtakem ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Sicer pa je izpodbijana sodna odločba povsem jasna in razumljiva. Sodišče prve stopnje je v izrek odločbe povzelo svoj sklep o dovolitvi stranske intervencije, obenem pa razsodilo, da se izdani sklep o izvršbi, ki mu je toženka ugovarjala, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Neumesten je torej pritožbeni dvom o tem, kateri del izreka predstavlja sklep in kateri del sodbo. Izrek je oblikovan skladno z ustaljeno sodno prakso. Iz izreka je jasno razvidno, o čem je sodišče odločalo in kakšen zahtevek je bil zavrnjen.

10. Brez podlage je pritožbeni očitek o domnevni prekoračitvi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je glede na naravo spora svojo presojo pravilno omejilo na terjatev, ki jo je tožnica uveljavljala v izvršbi na podlagi verodostojne listine. Končno tožnica od zahtevane ugotovitve obstoja svoje terjatve ne more imeti nobene pravne koristi, saj je njen dajatveni zahtevek iz razmerja s toženko že zapadel; sicer pa odločitev o zavrnitvi zahtevanega plačila implicira tudi ugotovitev o tem, da tožničina terjatev do toženke ne obstaja. Izpodbijana sodna odločba torej ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri njeni sestavi so bili v celoti upoštevani predpisani procesni standardi, tako da je odločbo mogoče preizkusiti.

11. Čeprav sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Vprašanje, ali so bila sporna dela opravljena ali ne, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni relevantno. Bistveno je pač, da toženka teh del ni predhodno odobrila in da o njih pravdni stranki nista sklenili aneksa, kot sta se dogovorili v 3. členu pogodbe št. 45002-117/2007/33. Navedeno pogodbeno določilo je povsem jasno in za njegovo razlago nadaljnje dokazovanje ni bilo potrebno.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi skrbno ocenilo vse relevantne listinske dokaze, vključno s PZI. Ker je bil količinski in kakovostni prevzem izvršenih del opravljen 28. 11. 2007, je brez pomena tožničino sklicevanje na toženkin dopis z dne 12. 12. 2007, ki mu tudi sicer ni mogoče pripisati takšne vsebine, kot to skuša prikazati tožnica v pritožbi. Tožnica ni dokazala, da je toženka sporna dodatna dela predhodno odobrila, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nenaročena dela. Ker tožnica tudi ni dokazala, da je šlo za nepredvidena dela, ki jih izvajalec po 653. členu Obligacijskega zakonika sme opraviti brez poprejšnjega soglasja naročnika, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici odreklo zahtevano plačilo. Izčrpnih in prepričljivih dejanskih in pravnih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, tako ni treba ponavljati niti dopolnjevati. Poleg tega toženka v odgovoru na pritožbo upravičeno izpostavlja protislovnost tožničinih pritožbenih trditev, zato tožnica drugačne odločitve o svojem zahtevku ne more doseči. 13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

14. Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora svoje stroške zanjo kriti sama. Toženki pa po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolguje povračilo za njene pritožbene stroške. Ti znašajo 2.411,20 EUR in predstavljajo nagrado za postopek po Odvetniški tarifi (tar. št. 3211).