Jedro

Res je sicer, da lahko sodišče podatke o finančnem, premoženjskem in likvidnostnem stanju stranke pridobi tudi po uradni dolžnosti, vendar pa sodišče lahko to stori le v primeru, če stranka predhodno o tem poda ustrezne trditve v predlogu ali v izjavi o premoženjskem stanju, sodišče pa v njihovo resničnost dvomi (primerjaj četrti odstavek 12. člena ZST-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka zavrglo predlog tožene stranke z dne 28. 12. 2015 za odlog plačila takse za pritožbeni postopek, z odločitvijo pod točko II izreka pa je ugotovilo, da je pritožba tožene stranke, vložena 17. 9. 2014 zoper sodbo P 647/2012-I z dne 26. 6. 2014, umaknjena.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Navaja, da je odločitev o prej vloženem predlogu za oprostitev plačila sodne takse zgolj procesne narave in zanjo prepoved ponovnega odločanja ne velja. Poleg tega se je dejansko stanje spremenilo in o isti zadevi ne moremo govoriti. Glede na določbe ZPP se pritožba zavrže le v primeru, ko je bilo pravnomočno odločeno o istem zahtevku, kar pomeni, da je bilo sojeno po vsebini. To ne velja, če je bil isti zahtevek zavržen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Ker o predlogu tožene stranke še ni odločeno, je odločitev, da se napoved pritožbe šteje za umaknjeno, nezakonita. Sklepa v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodne takse, ni mogoče preizkusiti in ga je zato treba odpraviti. Poudarja, da nima finančnih možnosti, da bi poravnala sodno takso in bi zato sodišče moralo upoštevati njeno prošnjo za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse. Pravno osebo lahko sodišče oprosti plačila sodnih taks, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (168. člen ZPP). Da to lahko stori, je stranka, ki je pravna oseba, dolžna predlogu predložiti zadnje letno poročilo oziroma druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje. Kljub pozivu sodišča prve stopnje, da predloži letno poročilo oziroma druga dokazila, tožena stranka tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo. Letna poročila se na podlagi 58. člena ZGD-1 javno objavijo in so zato predmet javne evidence (AJPES). Sodišče bi pri odločitvi o predlogu zato moralo po uradni dolžnosti pridobiti podatke o dejstvih, o katerih se evidenca vodi. Premalo je tudi upoštevalo, da gre za vzporedni postopek, ki je po svoji naravi podoben upravnemu postopku. V tej luči je treba tehtati vsebino dolžnosti sodišča iz četrtega odstavka 169. člena ZPP. Opozarja še na sklep VSL I Cpg 495/2008. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik s trditvijo, da sklepa ni mogoče preizkusiti, vsebinsko zatrjuje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek je neutemeljen. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o dejstvih, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločitvi, razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo. Pritožbeni preizkus odločitve je zato mogoč.

6. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: stranka mora pojasniti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Trditev o storjeni kršitvi, ki vsebuje le prepis zakonskega teksta tej zahtevi ne zadosti in je zato neupoštevna.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka po prejemu poziva sodišča z dne 20. 1. 2015, da plača takso za pritožbeni postopek, predlagala, da jo sodišče tega plačila oprosti. Njen predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 27. 5. 2015, odločitev pa je bila potrjena s strani pritožbenega sodišča s sklepom I Cp 2012/2015 z dne 18. 11. 2015. Tožena stranka je nato po prejemu novega poziva, da plača dolžno takso (po že izdanem plačilnem nalogu z dne 22. 9. 2014) zaprosila za odlog plačila. Predlog je utemeljila s trditvijo, da trenutno ne more zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse.

8. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil že prvi predlog tožene stranke, ki ga je vložila 19. 2. 2015, obravnavan ne le kot predlog za oprostitev, ampak tudi kot predlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse. O njem je sodišče pravnomočno odločilo tako, da ga je zavrnilo. Predlog tožene stranke, ki ga je vložila 28. 12. 2015, je zato mogoče šteti le kot nov predlog za odlog plačila takse. Da bi ga sodišče vsebinsko obravnavalo in presojalo njegovo utemeljenost, pa bi tožena stranka morala zatrjevati in izkazati spremenjene okoliščine. Tega (tako trditvenega kot dokaznega) bremena pa ni zmogla. To, da ne more zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse, je namreč navajala že ob vložitvi prvega predloga. Da bi se v tem času kakorkoli spremenilo njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje, pa ni zatrjevala. Tega konkretizirano ne zatrjuje niti v vloženi pritožbi. Res je sicer, da lahko sodišče podatke o finančnem, premoženjskem in likvidnostnem stanju stranke pridobi tudi po uradni dolžnosti, vendar pa sodišče lahko to stori le v primeru, če stranka predhodno o tem poda ustrezne trditve v predlogu ali v izjavi o premoženjskem stanju, sodišče pa v njihovo resničnost dvomi (primerjaj četrti odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Povedano drugače: sodišče z lastno aktivnostjo ne more sanirati neaktivnosti stranke v smeri podaje ustreznih trditev. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za odlog plačila takse zavrglo, je zato pravilna.

9. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da gre pri odločitvi o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, če sodišče o njem vsebinsko odloči, za meritorno odločitev. Res se ta odločitev nanaša le na taksno obveznost, a to narave odločitve ne spreminja. Ponovno odločanje o (isti) taksni obveznosti zato, če niso zatrjevane in izkazane spremenjene okoliščine, ni dopustno.

10. Na odločitev ne more vplivati sklicevanje pritožnice na 274. člen ZPP. Tudi po tej določbi namreč sodišče s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da je stvar že pravnomočno razsojena. Sklicevanje na zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk pa v zvezi s to zadevo ne pride v poštev, saj prvi predlog tožene stranke ni bil zavržen, ampak zavrnjen.

11. 168. in 169. člen ZPP, z vsebino kot jo povzema pritožnik v pritožbi, v konkretnem primeru ne moreta predstavljati podlage za odločanje, saj je bila prva določba z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki je stopil v veljavo 1. 10. 2008, v celoti spremenjena, druga pa razveljavljena. Neutemeljeno je posledično tudi sklicevanje na odločbo VSL I Cpg 495/2008 in v njej zavzeta stališča, saj temelji na (sedaj) neveljavnem predpisu. Podlago za odločanje v konkretnem primeru predstavlja ZST-1, glede vprašanj, ki jih ZST-1 ne ureja, pa se smiselno uporablja (veljavni) ZPP (3. odstavek 1. člena ZST-1). To pravno podlago je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

12. Tožnikov predlog za odlog plačila takse je bil zavržen, ker je bilo o predlogu že pravnomočno odločeno. Pritožbene navedbe o zavrnitvi predloga iz razloga, ker tožena stranka ni predložila letnega poročila oziroma drugih dokazil, so zato nerazumljive in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

13. Ob ugotovitvi, da tožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala v roku 15 dni od prejema poziva z dne 7. 12. 2015, česar v pritožbi niti ne izpodbija, je pravilna tudi odločitev, da se šteje pritožba na podlagi tretjega odstavka 105.a člena in 334. člena ZPP za umaknjeno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, si tožena stranka z vlaganjem novih (pavšalnih) predlogov za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse, ne more v nedogled podaljševati roka za njeno plačilo.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).