Jedro

Plača je neodtujljiva pravica delavca, ki se ji ne more odpovedati (kljub morebitnemu dogovoru).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova plače za mesec oktober 2011, sorazmernega dela plače za januar 2012 in iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz I. točke izreka ter da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 7.100,00 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku: obračunati plačo za oktober 2011 v znesku 780,00 EUR, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožniku izplačati neto znesek plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 dalje do plačila, obračunati sorazmerni del nadomestila plače za mesec januar 2012 in sicer za obdobje od 1. 1. 2012 do 8. 1. 2012 in od 22. 1. 2012 do 30. 1. 2012, upoštevaje bruto znesek mesečne plače v višini 780,00 EUR, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožniku izplačati neto znesek sorazmernega dela plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 dalje do plačila ter plačati neto znesek sorazmernega dela plače za obdobje od 9. 1. 2012 do 21. 1. 2012 v višini 900,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2012 dalje do plačila in na navedeni neto znesek plačati predpisane dajatve ter obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 187,03 EUR bruto, plačati od tega zneska predpisane dajatve in tožniku plačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 344,65 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje ter plačilo nakazati na račun sodišča, vse v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb, ki jih je podala v odgovoru na tožbo. Ne strinja se z navedbo v II. točki razsodbe, saj je zaradi dejanja tožnika utrpela škodo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ni upošteval odpovednega roka. Razlog za odpoved je bolezen otroka, čeprav je tožnik poročen in živi v skupnosti s svojimi starši. Zato meni, da takšen razlog ni upravičen za podajo odpovedi. Sodišče ni upoštevalo stroškov, ki jih je navedla v odgovoru na tožbo in tudi predložila vse potrebne račune kot dokaz. Ker so zaposlili novega delavca, so nastali tudi stroški z ureditvijo nemškega delovnega dovoljenja in delovne opreme. S strani tožene stranke je že urejen obračun plače za oktober 2013 (pravilno 2011) ter plačilo predpisanih dajatev. Tožnik pa je pridobil pravico do izplačila regresa za letni dopust pri bivšem delodajalcu, zato bi moral regres terjati pri tem delodajalcu. Predlaga ponovno zaslišanje priče A.A. in računovodkinje B.B..

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je vložila pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov, vendar iz navedb v pritožbi izhaja, da se pritožba dejansko nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal izplačilo plače za mesec oktober 2011, sorazmeren del plače za mesec januar 2012 ter sorazmeren del regresa za letni dopust za leto 2011. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da tožniku plače za mesec oktober 2011 ni izplačala, ker v tem mesecu ni delal, kljub temu, da je imel že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede plačila plače za januar 2012 pa je zatrjevala, da je tožnik delal le 112,50 ur in ne 230 ur. V postopku je tožena stranka v pobot ugovarjala znesek 7.100,00 EUR iz naslova škode, ki ji je nastala, ker tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upošteval odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo plačo za mesec oktober 2011, sorazmerni del plače za mesec januar 2012 ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011. Pri svoji odločitvi je navedlo, da je plača neodtuljiva pravica delavca, ki se ji ne more odpovedati (kljub morebitnemu dogovoru), zato mu je prisodilo plačo za mesec oktober 2011. Za mesec januar 2012 je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožena stranka za čas od 1. 1. 2012 do 8. 1. 2012 ter za čas od 22. 1. 2012 do 30. 1. 2012 ni predložila evidence delovnega časa na delovišču v Nemčiji, zato je tožniku za sporni čas obračunala plačo po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo tudi sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011, ki mu pripada po določbi 162. člena Zakona o delovnih razmerjih ( ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji).

Po zaključku pritožbenega sodišča je pravilen tudi del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 7.100,00 EUR, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni dokazala temelja in višine odškodnine, niti vseh elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z dnem 30. 1. 2012 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja (za katerega tožena stranka ni predložila dokaza, da je bil tožniku vročen) izhaja, da se tožniku ne upošteva odpovedni rok, določen v pogodbi o zaposlitvi in da mu s tem dnem preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje glede neobstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost. Ta se v skladu s pravili o trditvenem bremenu in glede na trditveno podlago presoja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni v dokaz svojih trditev predlagala dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti resničnost z njene strani zatrjevanih dejstev. Računi, ki jih je tožena stranka predložila ne kažejo, da ji je škoda dejansko nastala. Tožena stranka pa ob zaslišanju niti ni znala pojasniti ničesar v zvezi z škodo in samo višino škode.

Ker niso bili niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).