Jedro

Ker tožnik ni zmožen sam razrezati že pripravljene hrane, se ni zmožen samostojno hraniti do te mere, da mu je zagotovljena fiziološka eksistenca. Zato je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 14. 7. 2010 in št. ... z dne 12. 4. 2010 in odločilo, da ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v višini 285,36 EUR na mesec od 13. 3. 2010 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati zapadle neizplačane zneske denarnega dodatka v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da izpodbijana sodba ni pravilna. Navaja, da je prvostopno sodišče na podlagi izpovedi žene tožnika, da mu mora hrano pripraviti sama, jo dati na krožnik in jo razrezati, saj jo šele tako tožnik poje sam v celoti, zaključilo, da tožnik ni samostojen pri prehranjevanju, saj je odvisen od pomoči in postrežbe drugega. S takšnim dejanskim stanjem, ki izhaja iz izpovedi tožnikove žene na glavni obravnavi dne 23. 2. 2011, se toženec ne strinja, saj je takšno dejansko stanje razvidno tudi iz mnenj izvedenskih organov toženca z dne 17. 12. 2009 in z dne 4. 2. 2010 ter 21. 6. 2010. Toženec nasprotuje zaključku, ki izhaja iz odločitve prvostopnega sodišča, da tožnik potrebuje pomoč pri hranjenju in ima za to priznano pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo iz naslednjih razlogov. Tožnik je namreč glede na standarde, ki so določeni v 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 še vedno samostojen pri hranjenju. Pri presoji zmožnosti samostojnega hranjenja po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 je odločilno vprašanje, ali se je zavarovanec zmožen samostojno hraniti do te mere, da mu je še zagotovljena fiziološka eksistenca. Tako samostojno hranjenje ne pomeni priprave hrane, niti prenosa hrane na mizo, niti ne razreza hrane, ampak pomeni, da oseba izvaja usklajena dejanja pri hranjenju s postreženo hrano, jo zaužije tako, da hrano z žlico ali vilico samostojno nese iz krožnika v usta, jo prežveči in pogoltne. Tudi po stališču izvedenske prakse ter sodne prakse, kakor tudi glede na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Psp 141/2009 z dne 20. 8. 2009, opr. št. Psp 839/2007 z dne 7. 5. 2008, štejejo med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo le primarne fiziološke eksistence upravičenca. To pomeni, da samostojno racionalno hranjenje zajema samo možnost nositi hrano v usta, ne zajema pa nabave in priprave hrane. Ker tožnik postreženo hrano samostojno in v celoti zaužije sam, mu torej ni neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb po določbi prvega odstavka 139. člena ZPIZ-1, kot je sodišče zmotno odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2 odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 7. 2010 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 4. 2010, s katero je toženec odločil, da ima tožnik oziroma uživalec pokojnine pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 142,68 EUR na mesec od 13. 3. 2010 dalje. V obravnavani zadevi je sporno, ali se je tožnik sposoben samostojno hraniti in ali je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Po 1. odstavku 139. člena Zakona o pokojninske in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

V predsodnem postopku je toženec ugotovil, da tožnik potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, razen pri hranjenju in mu zato priznal dodatek za pomoč in postrežbo za večino opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Pravilno poudarja pritožba, da je v zvezi s tem vprašanjem odločilnega pomena ugotovitev, ali se je zavarovanec še zmožen samostojno hraniti do te mere, da mu je zagotovljena fiziološka eksistenca. Pri tem pritožba pravilno poudarja, da zmožnost hranjenja ne zajema priprav hrane. Zaslišana priča A.A., tožnikova žena, je sicer izpovedala, da tožniku pripravi hrano, kar za odločitev v sporni zadevi ni odločilno. Vendar pa priča ni izpovedala zgolj tega, da tožniku pripravi hrano, pač pa tudi, da mu jo mora razrezati. To pa je že ena od prvih faz neposrednega hranjenja, ki je tožnik sam ne opravi, temveč to stori priča oziroma njegova žena. Za razrez hrane se praviloma potrebujeta obe roki. Pri tožniku pa je invalidska komisija II. stopnje pri neposrednem osebnem pregledu dne 21. 6. 2010 ugotovila, da sta le leva uda primerno gibljiva in da se z levo roko s težavo prehranjuje, medtem ko je za desna spodnja uda, torej tudi za zgornji ud oziroma roko, ugotovila, da sta izrazito spastična, da z njima napravi minimalne proksimalne gibe in da so miotatični refleksi ojačani z razsojem. Takšen izvid iz osebnega pregleda in enako in medicinske dokumentacije ter dodatno izpoved priče, dokazujejo, da tožnik tudi pri samem hranjenju potrebuje pomoč. Zaključek sodišča prve stopnje, da je pri tožniku potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, je pravilen, saj se tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more samostojno hraniti. Tožnik hrane, ki jo je potrebno razrezati, ne bi mogel uživati, v kolikor mu jo druga oseba ne bi razrezala, s tem pa mu ne bi bila zagotovljena fiziološka eksistenca.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.