Jedro

Stanovanja, ki je predmet delitve, ni mogoče fizično razdeliti, če bi za delitev bilo potrebno stanovanje preurediti z določenimi finančnimi sredstvi.

Izrek

Pritožbi predlagatelja in nasprotne udeleženke se zavrneta in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg skupnega premoženja strank in v sklepu naštelo predmete, ki v skupno premoženje spadajo. Te predmete je razdelilo in navedlo katere od teh stranki prejmeta. Glede stanovanja v I. pa je odločilo, da to stanovanje prejme v izključno last nasprotna udeleženka.

Predlagatelju je dolžna izplačati na račun njegovega deleža na stanovanju znesek 6.145.710,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1999 dalje do plačila. Predlagatelju pa je naložilo, da je dolžan nasprotni udeleženki na račun v izključno last prejetega telefonskega priključka plačati znesek 52.000,00 SIT. Glede stroškov nepravdnega postopka pa je sodišče odločilo, da mora nasprotna udeleženka predlagatelju povrniti znesek 38.987,90 SIT in znesek 129.664,00 SIT v 15 dneh.

Zoper ta sklep sta se pritožili obe stranki in sicer predlagatelj po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno predvsem ugotovilo dejansko stanje.

Ne more se strinjati s tem, da bo nasprotna udeleženka ostala v več kot 100 m2 velikem stanovanju, on pa bo moral v tesno luknjo, kajti z zneskom 6.145.710,00 SIT si v I. ne bo mogel kupiti stanovanja.

Sodišče bi si moralo prizadevati, če je le možno, stvar, ki je predmet razdružitve v naravi razdeliti. V danem primeru si sodišče tega ni prizadevalo, saj bi sicer upoštevalo, da je delitev v naravi, z manjšimi adaptacijskimi posegi možna. Tako možnost je nakazal tudi sodni izvedenec. Delitev kot jo je opravilo sodišče z izpodbijanim sklepom pa pomeni prikrajšanje za predlagatelja. Ponovno ponavlja in obrazlaga, da si predlagatelj z omenjenim zneskom ne bo mogel kupiti stanovanja velikosti 50 m2, kot je izvedenec ugotovil, da bi pri delitvi stvari lahko prejel. Nato v pritožbi razlaga varianto, ki jo je izvedenec izdelal pod A in varianto pod B in obrazlaga primernost obeh. Pri tem pa poudarja, da je sodišče iz konteksta iztrgalo njegovo izjavo, ko je povedal, da ni pripravljen kriti stroškov predelave, ki znašajo 1.421.000,00 SIT. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede opravičenega interesa, za katerega pritožnik meni, da tega interesa nasprotna udeleženka nima. Sploh ni pomembno, da je bila pred odkupom spornega stanovanja imetnica stanovanjske pravice nasprotna udeleženka, prav tako pa tudi sodišče ne bi smelo upoštevati njenega večjega interesa zato, ker v stanovanju prebiva njuna 27-letna hčer, ki je že zaposlena in ima vsa sredstva za preživljanje. Nadalje meni, da če se sodišče v danem primeru ni odločilo glede fizične delitve, bi se moralo odločiti za civilno delitev stvari. Torej delitev opraviti s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička. Nadalje opozarja, da je sodišče napačno ravnalo tudi pri delitvi premičnin, saj v sklepu ni točno naštelo katere stvari dobi predlagatelj.

Nasprotna udeleženka pa sklep izpodbija le v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 6.145.710,00 SIT od 19.10.1999 dalje. Meni, da je bila določba 4. odst. 122. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) sprejeta v času, ko je vladala izredna inflacija in je čas pritožbenega postopka izničil ali vsaj bistveno zmanjšal realno vrednost odplačila. Zamudne obresti so imele vlogo revalorizacije zneska. Te vloge danes zamudne obresti nimajo več.

Meni, da predpis povzroča nesorazmerno prikrajšanje, na drugi strani pa obogatitev, ki nima podlage v ekvivalentnosti dajatev. Ni v skladu s pravnim redom z Ustavo Republike Slovenije. Ustava Republike Slovenije v svojem 67. čl. izrecno zagotavlja gospodarsko in socialno funkcijo lastnine. Citirana določba pa je v njenem izrecnem nasprotju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in odloči glede obresti, da te veljajo v obrestni meri kot se pri banki v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej k pritožbi predlagatelja: Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da je stanovanje strank nepravdnega postopka v I. mogoče razdeliti tako, da stranki prejmeta vsaka svojo stanovanjsko enoto. Preureditev stanovanja v dve stanovanjski enoti po oceni izvedenca gradbene stroke S.P. terja določena finančna sredstva in sicer v znesku 1.421.000,00 SIT. Ne glede na to, da so sredstva precej visoka in da je tudi predlagatelj izrecno izjavil, da denarja nima, je sploh vprašljivo, če se v postopku delitve lahko strankama nalaga obveznost plačevati preurejanje stanovanja. Glede na postopek delitve, ki pomeni fizično delitev stvari v naravi, ne more nalagati preurejanja stanovanja z določenimi finančnimi sredstvi. Čim je to prisotno, potem delitev v naravi ni možna. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, da predmetno stanovanje ni mogoče deliti v naravi. Sodišče prve stopnje je torej upravičeno odločilo v skladu s 3. odst. 122. čl. ZNP, da dobi stvar en solastnik in drugemu izplača vrednost njegovega solastniškega deleža. Da pa je stanovanje dodelilo nasprotni udeleženki, ker je ugotovilo večji interes, je tudi sprejemljiva odločitev. Da bi imel večji interes prejeti stanovanje predlagatelj ni izkazal, saj zgolj trditev, da predlagateljica tega interesa nima, ni dovolj. Če s predlagateljico živi njuna polnoletna hčer, je to dejstvo, ki ga ni mogoče zanemariti, pa čeprav je hči že polnoletna, zato je tudi to dejstvo sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo.

Vrednost predlagateljevega solastninskega deleža izraženega v denarju ni sporna. Zgolj polemiziranje o tem kakšno stanovanje si bo lahko za ta znesek kupil, pa ni upoštevno. Predlagatelj je prejel vrednost svojega solastninskega deleža in si bo pač s tem denarjem kupil stanovanje v tej vrednosti. Glede trditev v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo izbrati civilno delitev, če delitev v naravi ni mogoča, ne držijo, kajti najprej je moralo sodišče odločati v skladu z načelom upravičenega interesa o prevzemni pravici in šele, če to ni mogoče odloča o civilni delitvi. Sicer pa je za predlagatelja izplačilo vrednosti njegovega solastninskega deleža na stanovanju v bistvu neka vrsta civilne delitve. Glede razdelitve premičnih stvari je tudi po oceni pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje jasen. Jasno je navedeno katere predmete premičnega premoženja prejme predlagatelj in katere nasprotna udeleženka. Zato trditev o nasprotnem ni utemeljena.

Nato k pritožbi nasprotne udeleženke: Če nasprotna udeleženka meni, da so določila 4. odst. 122. čl. ZNP v nasprotju z Ustavo RS, potem mora sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je upoštevalo veljavna določila 4. odst. 122. čl. ZNP in o zamudnih obrestih odločilo tako kot izrecno pravi to zakonsko določilo. Po 4. odst. 122. čl. ZNP mora prevzemnik stvari plačati obresti po obrestni meri, ki jih določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) za zamudne obresti. V času odločanja je določal obrestno mero za zamudne obresti Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri. Zato bo morala nasprotna udeleženka predlagatelju plačati obresti v višini kot jih določa ta zakon. Neutemeljeni pritožbi obeh strank nepravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP).