Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvega sodišča, da je bolj verjetno, da je bila zapustničina prava volja, da denarna sredstva od prodaje stanovanja z oporoko nakloni oporočnemu dediču in da oporočnih razpolaganj glede tega denarja ni preklicala. ZD ne določa meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora zapuščinsko sodišče o tem, koga napoti na pravdo, odločiti upoštevajoč vse okoliščine posamezne zadeve. Prvo sodišče je tako ravnalo in pravilno ocenilo, da je oporočni dedič izkazal svoje trditve za verjetnejše od trditev zakonite dedinje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Zakonita dedinja in oporočni dedič krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka) in zakonito dedinjo napotilo na pravdo zoper oporočnega dediča, da vloži tožbo z ustrezno oblikovanim tožbenim zahtevkom v zvezi s posameznimi spornimi dejstvi, ki so razvidna iz II. točke izpodbijanega sklepa. Določilo je rok za vložitev tožbe ter opozorilo zakonito dedinjo, da bo nadaljevalo zapuščinski postopek, če tožbe v danem roku ne bo vložila.

2. Zoper sklep se pritožuje zakonita dedinja, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da bi prvo sodišče z uporabo 84. člena Zakona o dedovanju (ZD) moralo samo odločiti o vsebini oporoke. Tega ni storilo, zato je materialno pravo zmotno uporabilo. Prvo sodišče bi moralo ugotoviti pravo zapustničino voljo, saj oporočna določila niso tako nerazumljiva in nedoločljiva. Zmotno je stališče prvega sodišča, da je zapustnica z oporoko razpolagala tudi z denarnimi sredstvi od prodaje stanovanja. S trenutkom, ko je zapustnica prodala stanovanje, ki je bilo predmet oporočnega razpolaganja, je njeno ravnanje imelo za posledico preklic naklonitve stanovanja. S tem je bilo preklicano tudi volilo na izplačilo denarnih sredstev osebam, kot je to določila zapustnica. Zapis v oporoki ne odraža volje zapustnice razpolagati z denarnimi sredstvi od prodaje stanovanja. Denarnih sredstev na svojem računu zapustnica ni vključila v oporočna razpolaganja. Zmotno so bile uporabljene tudi določbe 213. člena ZD. V dvomu zakon daje prednost zakonitemu dedovanju. Pravico zakonite dedinje bi bilo treba šteti za verjetnejšo od pravice oporočnega dediča, zato bi moralo prvo sodišče njega napotiti na pravdo. Prvo sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker v sklepu ni podalo opisa pravnega varstva, to je vsebine pravice ali pravnega razmerja, ki naj ga sodišče v pravdi ugotovi na podlagi zahtevka dediča, napotenega na pravdo.

3. Oporočni dedič A. A. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna njuna pravica do dediščine, in sicer o tem, ali je zapustnica preklicala oporoko in ali je zapustnica v oporoki razpolagala z denarnimi sredstvi od prodaje stanovanja. Navedeno pomeni, da so med njima sporna dejstva iz 1. točke drugega odstavka 210. člena ZD, v tem primeru pa mora zapuščinsko sodišče prekiniti zapuščinski postopek in stranke napotiti na pravdo (210. člen ZD). V takšni situaciji zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o spornih dejanskih vprašanjih. Presoja vprašanj in stališč, ki jih v pritožbi načenja zakonita dedinja, je prepuščena pravdnemu sodišču. Prvo sodišče je zato pravilno uporabilo določbe 210. člena ZD.

6. Pravilno je bila uporabljena tudi določba prvega odstavka 213. člena ZD. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvega sodišča, da je bolj verjetno, da je bila zapustničina prava volja, da denarna sredstva od prodaje stanovanja z oporoko nakloni oporočnemu dediču in da oporočnih razpolaganj glede tega denarja ni preklicala. ZD ne določa meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora zapuščinsko sodišče o tem, koga napoti na pravdo, odločiti upoštevajoč vse okoliščine posamezne zadeve. Prvo sodišče je tako ravnalo in pravilno ocenilo, da je oporočni dedič izkazal svoje trditve za verjetnejše od trditev zakonite dedinje. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so jasni, izčrpni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko, ki ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, s katerimi bi lahko omajala pravilnost odločitve prvega sodišča, da na pravdo napoti zakonito dedinjo.

7. Izrek sklepa je povsem jasen glede tega, katera dejstva so med strankama sporna, kar je vodilo do prekinitve zapuščinskega postopka ter napotitve na pravdo. Stranka, ki je napotena na pravdo, je v zvezi s temi spornimi dejstvi sama dolžna pravilno oblikovati tožbeni zahtevek, pri čemer ni vezana na izrek napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. 8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

9. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).