3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. o. o., Z., na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 252/2002 z dne 27. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Menilo je, da je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno in zato Ministrstvo ni imelo podlage za zavrnitev pritožbe zoper izrek inšpekcijskega ukrepa po tretjem odstavku 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZUN). Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi Ministrstva in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnika zavrnilo, saj je menilo, da je bila odločitev Ministrstva pravilna. Po stališču Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče napačno presodilo listine v upravnih spisih, ker je štelo, da te niso zadosten dokaz za izrek urbanističnega ukrepa po tretjem odstavku 74. člena ZUN. Po presoji Vrhovnega sodišča dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, zadostujejo za ugotovitev, da je tožnik v času od izdaje prve odločbe urbanističnega inšpektorja nadaljeval z gradnjo in da je zaprosil za lokacijsko dovoljenje šele 21. 10. 1991, čeprav mu je bilo 21. 3. 1991 naloženo, da mora zanj zaprositi v enem mesecu.

2.Pritožnik navaja, da je na podlagi izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča dolžan odstraniti masivno zidan prizidek k hiši, čeprav postopek izdaje dovoljenja za njegovo gradnjo še ni pravnomočno končan. Izpodbijana sodba naj bi zato posegala v njegovo pravico iz 33. člena Ustave, saj naj ne bi bil kriv, če postopek legalizacije te gradnje traja že več let. Zatrjuje tudi kršitev 22. člena Ustave, ker naj mu upravni organ prve stopnje ne bi omogočil, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Izčrpno pojasnjuje še druge življenjske krivice in stiske, ki naj bi jih doživljal od leta 1962.

B.

3.Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le tiste navedbe, ki se nanašajo na posamične akte, ki so predmet ustavne pritožbe. Zato pritožnikovih navedb, ki se ne nanašajo na izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, v tem postopku ni mogoče obravnavati. Bistveno, kar očita pritožnik Vrhovnemu sodišču, je, da je kršilo 33. člen Ustave, ker ni upoštevalo, da legalizacija njegove nezakonite gradnje traja že več let. Vendar pritožnik napačno razume pomen ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Za kršitev te ustavne pravice gre lahko praviloma le v primeru, če bi sodišče oprlo izpodbijano odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Zgolj zatrjevanje pritožnika o neupoštevanju dejstva, da postopek legalizacije njegove nezakonite gradnje še traja, kršitve te ustavne pravice ne izkazuje, ker je navedeni postopek ločen od postopka, ki ga vodi urbanistična inšpekcija.

4.Očitek pritožnika, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo, da mu upravni organ prve stopnje ni omogočil, da bi se v postopku izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, bi bil lahko relevanten z vidika 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja jamstva poštenega postopka pred sodišči. Vendar v obravnavanem primeru za kršitev teh jamstev ne gre. Vrhovno sodišče je razumno in obširno obrazložilo, zakaj je štelo, da je bilo dejansko stanje, pomembno za izrek inšpekcijskega ukrepa po tretjem odstavku 74. člena ZUN, popolno in pravilno ugotovljeno. Pojasnilo je, da dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, zadostujejo za ugotovitev, da je tožnik v času od izdaje prve odločbe urbanističnega inšpektorja nadaljeval z gradnjo in da je zaprosil za lokacijsko dovoljenje šele 21. 10. 1991, čeprav mu je bilo 21. 3. 1991 naloženo, da mora zanj zaprositi v enem mesecu. Po mnenju Vrhovnega sodišča je zato Upravno sodišče napačno presodilo listine v upravnih spisih, ker je štelo, da te niso zadosten dokaz za izrek navedenega urbanističnega ukrepa. Menilo je, da zato v obravnavanem primeru niso bila kršena pravila postopka, ker je organ urbanistične inšpekcije na podlagi 76. člena ZUN odločal po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča torej temelji na razlagi citirane določbe ZUN. Zgolj pavšalno nestrinjanje pritožnika s to razlago pa kršitve 22. člena Ustave še ne izkazuje.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan