Jedro

Dolžnik posameznih postavk izvršilnih stroškov in njihove višine v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje posamezne postavke stroškov nepravilno seštelo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek stroškov zniža na znesek 430,85 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku 435,64 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Dolžnik zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga laično pritožbo. Sklep izpodbija v celoti brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Navaja, da se je zoper izterjavo že pritožil in podal izjavo na policijski postaji glede suma kaznivega dejanja, ki naj bi storil upnik. Sklicuje se na 145. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), 2., 8. in 125. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

3. Pritožba je bila vročena upniku, ki je nanjo odgovoril. Upnik predlaga, da pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrne in mu naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in dodaja, da skuša dolžnik izpodbiti dolg, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi ter da je dolžnik zoper njega ponovno vložil kazensko ovadbo, čeprav jo je tožilstvo že enkrat pred tem zavrglo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 435,64 EUR in jih naložilo v plačilo dolžniku, ker je ugotovilo, da so bili ti stroški potrebni za izvršbo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se upniku priznani stroški nanašajo na stroške izvršitelja, ki jih je plačal za njegovo delo.

6. Po petem odstavku 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

7. Iz spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 15. 4. 2020 dovolilo s strani upnika predlagano izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve 2.130,12 EUR) na podlagi verodostojne listine. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 25. 8. 2021. Sodišče prve stopnje je nadaljevalo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, in sicer s sklepom z dne 29. 11. 2021 z rubežem terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, in s sklepom z dne 28. 4. 2023 z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, s katerim je sodišče prve stopnje določilo izvršitelja. Izvršitelj je 16. 5. 2023 opravil rubež in 18. 5. 2023 sodišču prve stopnje posredoval poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in stroške v skupnem znesku 435,64 EUR. Upnik je povrnitev stroškov izvršitelja uveljavljal 22. 5. 2023 in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom te stroške odmerilo ter jih naložilo v plačilo dolžniku.

8. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje niso pravno relevantne pritožbene navedbe o nezakonitosti izvršbe in s strani dolžnika podani kazenski ovadbi zoper upnika. Predmet pritožbenega preizkusa je namreč sklep sodišča prve stopnje o nadaljnjih izvršilnih stroških. Zato tudi niso podane zatrjevane kršitve ZKP, URS in EKČP. 9. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri priglašenih stroškov oprlo na določbe Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik). Dolžnik posameznih postavk izvršilnih stroškov in njihove višine v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje posamezne postavke stroškov (285,60 EUR za stroške dela, 44,73 EUR za kilometrino in 22,82 EUR za materialne stroške) nepravilno seštelo, saj znaša vsota vseh postavk 353,15 EUR (namesto 357,08 EUR) in je posledično nepravilno obračunalo tudi 22 % DDV. Pravilen seštevek priznanih stroškov torej predstavlja znesek 430,85 EUR (namesto znesek 435,64 EUR).

10. Glede navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znesek stroškov znižalo na znesek 430,85 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Pritožbeno sodišče je odločilo, da upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo vsebinsko ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni šteti kot potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).