Jedro

Odločba Ustavnega sodišča ne more biti novo dejstvo ali dokaz, na podlagi katerega je možno predlagati obnovo pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (2. točka izreka) spremeni tako, da se znesek odmerjenih stroškov zniža za 344,64 EUR (na 1.204,13 EUR).

V preostalem delu se pritožba zoper sodbo ter v celoti pritožba zoper sklep zavrneta in se v nespremenjenem delu sodba in v celoti sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka je dolžna toženki B. F. povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 148,72 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljenega zavrglo predlog za obnovo postopka tožeče stranke glede drugega toženca L. F..

Zoper ta sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1292/08 z dne 10.9.2009 zavzelo stališče, da ima tudi skupni lastnik pravico z negatorno lastninsko tožbo varovati svoje skupne stvari nasproti drugemu skupnemu lastniku. Napačno je stališče prvega sodišča, da se je postopek zoper toženca L. F. pravnomočno končal s sodbo prvega sodišča pod opr. št. II P 588/2008, z dne 7.7.2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3861/2008, z dne 27.1.2009. Izrek sodbe je namreč abstrakten in šele razlogi pomagajo individualizirati zahtevek. Kot je tožnik v predlogu za obnovo postopka opozoril, je prvo sodišče s sodbo pod opr. št. II P 364/2007 ugotovilo, da negatorna tožba enega skupnega lastnika zoper drugega skupnega lastnika ni možna in je zato zahtevek zoper toženko B. F. zavrnilo, isti razlog pa je narekoval zavrnitev zahtevka tudi zoper drugega toženca L. F., v kolikor je deloval v imenu in na račun skupne lastnice. Takšno pravno naziranje je potrdilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo pod opr. št. I Cp 35/2008. Pritožbeno sodišče je sicer sodbo prvega sodišča pod opr. št. II P 364/2007 v delu zoper toženega L. F. razveljavilo, vendar iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je v ponovljenem postopku potrebno odločiti le o obstoju mandatnega razmerja med B. F. in L. F.. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju nasprotujoče ugotavlja, da se izpodbijana odločba ne opira na kako drugo odločbo, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, ob tem pa poudarja, da se omenjeni obnovitveni razlog nanaša na odločitev o predhodnem vprašanju ali identičnem dejanskem stanju, česar pa tožeča stranka naj ne bi zatrjevala. Odločba Ustavnega sodišča predstavlja drugačno rešitev predhodnega vprašanja v postopku zoper L. F., do katere pa je prišlo na matičnem področju, torej v postopku zoper B. F.. Izpodbijane sodne odločbe v predmetnem predlogu za obnovo postopka se torej opirajo na sodno odločbo oziroma del sodne odločbe, s katero je bilo v rednem postopku odločeno o zahtevku zoper B. F.. Razveljavitev takšne sodne odločbe, torej sodbe, s katero je bilo pravnomočno odločeno o zahtevku zoper B. F., gotovo predstavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik se nadalje ne strinja tudi z obrazložitvijo, da gre za dejstvo in dokaz le takrat, ko gre za okoliščino v okviru trditvene podlage pravdne stranke oziroma za dokazni predlog, sklicevanje na določeno pravno stališče pa ne predstavlja dejanske okoliščine, ki je predmet trditvene podlage in s tem predmet dokazovanja. Trditveno in dokazno podlago posredno določa materialno pravo. Materialno pravo je torej v tesni povezavi s trditveno in dokazno podlago, saj substancira sam tožbeni zahtevek. Po mnenju tožnika je pri presoji utemeljenosti predloga za obnovo postopka iz razloga 10. točke 394. člena ZPP potrebno upoštevati kot novo dejstvo argumentacije določbe 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), kot jo podaja Ustavno sodišče. Takšno neskladje je obstajalo že v času odločanja na prvi stopnji, vendar tožnik tega dejstva v rednem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, da je toženka B. F. dolžna na svoje stroške in svojo nevarnost v še nedograjeni stanovanjski hiši C., vzpostaviti prejšnje stanje, kot je navedeno v izreku sodbe. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženki B. F. pravdne stroške v višini 1.548,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da lastninsko pravico tvorijo upravičenja do posesti, uporabe in uživanja ter do razpolaganja s stvarjo, kar predstavlja tako imenovani pozitivni vidik lastninske pravice, medtem ko negativni vidik pomeni, da lahko lastnik od vsakega zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice. Glede vprašanja protipravnosti posegov se pritožba ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko svojo odločitev opre le na izpovedbo priče L. F., očeta prvotožene stranke, medtem ko izpovedbo tožnika ocenjuje kot neprepričljivo. Priča L. F. je na naroku dne 12.5.2006 izpovedal, da so dela, navedena v tožbenem zahtevku, dodatna dela, za katera sta se s hčerko posebej dogovorila, in sicer za potrebe njene vselitve v hišo. Dela, ki so predmet postopka, je torej prva toženka s pomočjo svojega očeta izvajala na lastno pest in tožnik zanje ni dal soglasja. Zanje tožnik tudi ni vedel. Povsem logično je, da tožnik z izvedbo spornih del in z vselitvijo tožnice v takrat skupno stanovanjsko hišo ne bi soglašal, kolikor bi za ta dela vedel. Sicer pa je glede na desetletno obdobje povsem življenjsko določeno razhajanje v izpovedbi tožnika. Pritožba nadalje napada tudi dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje glede prepovedi izvajanja del. Nerazumljive so navedbe sodišča prve stopnje v tem delu, saj je tožnik obravnavana dela prepovedal, ker centralna kurjava ni bila pravilno izdelana, pri čemer je logično, da si je moral pred tem hišo ogledati. Tudi življenjsko je, da je tožnik ob prihodu v Slovenijo izvedena dela želel pogledati, saj je bil tudi plačnik teh del. Takrat, torej v mesecu februarju 1994 tu obravnavana dela še niso bila izvedena. Zagotovo je moč opredeliti poseganje toženke v skupno lastnino na način, kot se ga je poslužila, za takšno, ki dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih glede na okoliščine celotnega primera. Čeprav stranki takrat in pozneje nista živeli v hiši, je vgrajevanje starega bojlerja, stare, dotrajane kuhinjske opreme, stare omarice v kopalnici, lepljenje neustreznih talnih oblog in polaganje neustreznih keramičnih ploščic, gotovo takšen poseg, ki ga je moč označiti za vznemirjanje. Pri skupni lastnini gre namreč za pravico v razmerju do celotne stvari. Dotedanji način izvrševanja skupne lastnine bi bila izvedba del v skladu z gradbenim načrtom, ki se ga toženka z vgrajenimi spornimi stvarmi ni več držala. Če je sodišče prve stopnje smatralo, da tožeča stranka ni v zadostni meri konkretizirala svojih navedb glede oviranja pri izvrševanju lastninskih upravičenj, bi jo na to moralo opozoriti že prej, ne šele na zadnjem naroku dne 28.10.2009. Sicer pa pritožnik meni, da njegova trditvena podlaga zadostuje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo stroške postopka. Ob vložitvi tožbe je bila vrednost spora določena na 270.000,00 SIT oziroma 1.126,69 EUR, pri čemer se ta vrednost med postopkom ni spreminjala in bi zato bilo potrebno upoštevati vrednost storitve 200 točk po Odvetniški tarifi (OT) iz leta 2003. Toženka B. F. v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Izrecno opozarja, da tožnik nima pravnega interesa za to pravdo že iz razloga, ker je bila nepremičnina, v kateri so bila opravljena tu obravnavana dela, v nepravdnem postopku že pravnomočno razdeljena med njima, in sicer tako, da jo je v celoti v naravi prevzel tožnik, pritožnico pa je dolžan izplačati v gotovini.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, medtem ko pritožba zoper sklep ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep: Po izrecni določbi uvodnega dela 394. člena ZPP se lahko kot izredno pravno sredstvo predlaga obnovo le pravnomočno končanega postopka. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje pod opr. št. II P 364/2007 s sklepom višjega sodišča pod opr. št. I Cp 35/2008 zoper toženega L. F. razveljavljena in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, takrat postopek zoper L. F. še ni bil pravnomočno končan in zato obnovo postopka ni bila dopustna. Torej je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka tožnika glede prej citiranih odločb pravilno kot nedovoljenega zavrglo. Pri tem je pojasniti, da pravnomočen postane le izrek sodne odločbe, ne pa tudi njena obrazložitev, ker je zavezujoča le v izreku določena zaveza. Torej so pritožbena razlaganja o odvisnosti izreka sodne odločbe od njene obrazložitve brezpredmetna in neupoštevna.

Pravilno je nadalje stališče prve stopnje, da odločba Ustavnega sodišča ne more biti novo dejstvo ali dokaz po 10. točki 394. člena ZPP, na podlagi katerega je možno predlagati obnovo pravdnega postopka. O takšnem svojem zaključku je sodišče prve stopnje podalo dovolj obširne in zlasti pravilne razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, na katere se pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi sklicuje. Res so v pravdnem postopku dejstva, dokazi in materialno pravo v tesni povezavi, ker mora stranka dejstva navajati, jih z dokazi potrditi, utemeljenost tožbenega zahtevka pa mora temeljiti na materialnopravni podlagi. Vendar je v 10. točki 394. člena ZPP izrecno določeno, da se kot razlog za obnovo postopka upoštevajo le nova dejstva in novi dokazi, ne pa tudi nova materialnopravna podlaga oziroma razlaga le-te. Ni možno stati niti na stališču, da bi se pravnomočna odločba, s katero je bil končan postopek zoper L. F., opirala na pravnomočno odločbo, s katero je bil končan postopek zoper B. F. in katera je bila pozneje razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, kar naj bi bil razlog za obnovo postopka po 9. točki 394. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, postane pravnomočen le izrek sodne odločbe in v 9. točki 394. člena ZPP so upoštevne le odločbe, na katere odločitev v izreku se opira odločba, v zvezi s katero se zahteva obnova postopka. Zmotnega prepričanja je torej pritožba, ko odločbe med seboj povezuje z njihovo obrazložitvijo, to je razlaga materialnega prava, na katerem temelji odločitev o zahtevku zoper B. F. in zoper L. F..

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točke 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo: V kolikor pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je to poklonilo vero izpovedbi L. F. in je izpovedbo tožnika ocenilo za neverodostojno, je ta neutemeljena in s svojimi pripombami ne omaja pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Ugotovitve sodišča prve stopnje namreč temeljijo na obširnih, prepričljivih in logičnih razlogih, na podlagi katerih ni očitati pravilnosti in 8. členu ZPP skladnosti dokazne ocene. To vse enako velja glede ugotovitev o zatrjevani protipravnosti posegov, kot glede prepovedi izvajanja del. Sprejema pa pritožbeno sodišče za materialnopravno pravilno tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da v tej pravdi očitana dela ne predstavljajo protipravnega oziroma neutemeljenega oviranja tožnika pri izvrševanju lastninskopravnih upravičenj, o čemer so v izpodbijani sodbi prav tako prepričljivi in za preizkus pravilnosti odločitve dovolj obširni razlogi. V pojasnilo pritožbi le, da sodišče ne zagreši bistvene kršitve določb postopka, če stranko pozove na dopolnitev njenih navedb na katerem od poznejših narokov in ne takoj na prvi glavni obravnavi. Zato takšne kršitve, če tudi je res podana, v pritožbi ni možno uspešno uveljavljati.

Je pa v celoti pritrditi pritožbi glede odločitve o stroških postopka, da je vrednost spornega predmeta v tej pravdi 1.126,69 EUR in je zato potrebno upoštevati osnovno vrednost odvetniških storitev v višini 200 točk OT iz leta 2003. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke zoper sodbo ugodilo glede odločitve o stroških postopka in je sodbo v tem delu ustrezno spremenilo (5. točka 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna določbi 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela in je posledično temu te stroške dolžna kriti sama. S pritožbo zoper sodbo pa je uspela le z neznatnim delom in še to ne zoper odločitev o glavni stvari, posledično čemur je prav tako sama dolžna kriti te svoje stroške. Ker je tožena B. F. v pritožbenem postopku zoper sodbo uspela v pretežnem delu, je upravičena do povračila ji stroškov za odgovor na pritožbo. Ti skupno znašajo 148,72 EUR (250 točk sestava odgovora na pritožbo, 20 točk prejem odločbe in poročilo stranki, vse povišano za 20% DDV in ob vrednosti točke 0,459 EUR).