Jedro

Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno. Zoper opomin, ki ni nič od navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila kot nedovoljena zavržena tožnikova pritožba zoper opomin pred izvršbo, št. DT 4933-156912/2015-7 z dne 9. 8. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je Finančna uprava RS, potem ko je od Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani prejela predlog za izterjavo neplačane sodne takse po izvršljivem plačilnem nalogu za plačilo sodne takse št. VI Ps 2820/2013 z dne 7. 4. 2015 poslala tožniku kot dolžniku opomin, s katerim ga je pozvala, naj v roku 8 dni predloži dokazilo o plačilu obveznosti, sicer se bo na podlagi 143. člena v zvezi s 156. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel postopek davčne izvršbe. Na ta opomin se je tožnik odzval s pritožbo, v kateri navaja, da je postopek nezakonit. Prvostopni organ pojasnjuje, da je opominjanje dolžnikov dejanje finančnega organa, katerega namen je prijaznejši pristop k pozivanju dolžnikov k prostovoljnemu plačilu obveznosti, in sicer za že zapadle obveznosti. Na ta način se daje dolžniku informacija o stanju njegovih zapadlih neplačanih dajatev. Opomin je akt, ki ga ZDavP-2 sicer ne predpisuje kot obveznega, gre pa za akt informativnega značaja in ne za upravni akt, na podlagi katerega bi dolžnik lahko uveljavljal pravno varstvo. Glede na to opomin ni upravni akt v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), prav tako se z njim ne posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti stranke, zato zoper njega ni dovoljenja pritožba, kar je razlog, da je prvostopni organ takšno pritožbo v skladu z določbo drugega odstavka 240. člena ZUP kot nedovoljeno zavrgel. 2. Ministrstvo za finance je tožnikovo pritožbo zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ministrstvo se v celoti strinja z odločitvijo prvostopnega organa in z njegovimi razlogi zanjo. Dodaja, da je pritožba mogoča samo zoper odločbo, izdano v upravnem postopku, opomin pred izvršbo, ki ga je prvostopni organ posredoval tožniku, pa nima lastnosti upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo. Drugostopni organ še dodaja, da za presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpolnitev pogojev za izvršbo, niso izpolnjeni formalni pogoji. V tej zadevi se namreč presoja zgolj zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe, v zvezi s tem pa pritožbeni organ nepravilnosti oziroma pavšalno zatrjevanih kršitev določb Ustave RS, ne ugotavlja.

3. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da v postopku ni bil vabljen pred upravni organ, zaradi česar postopek ni bil zakonit. V zvezi s tem se sklicuje na Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP). V tožbi navaja okoliščine v zvezi s svojim premoženjskim stanjem. Citira več določb ZDavP-2, ZUP in EKČP, pri tem pa se sklicuje tudi na to, da je bil v zadevi III P 648/2017 Okrožnega sodišča v Mariboru oproščen plačila sodne takse. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopnega organa, da se tožnikova pritožba zoper opomin davčnega organa tožniku o dolgu iz naslova neplačane sodne takse iz zadeve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani na podlagi 240. člena ZUP zavrže, ker to ni upravni akt. 7. Po presoji sodišča je takšna odločitev pravilna. Kot izhaja iz podatkov spisa, ima tožnik dolg iz naslova plačila sodne takse v zadevi Delovnega in socialnega sodišča, tudi za takšen dolg pa davčni organ v skladu s 156. členom ZDavP-2 vodi postopek davčne izvršbe. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je davčni organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi tožniku poslal opomin, s katerim ga je pozval k plačilu dolga. Zakon takšnega opomina ne predvideva in se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, po vsebini pa predstavlja način poslovanja davčnega organa, katerega namen je strankam omogočiti plačilo zapadlih dolgov brez posledic, ki jih prinaša davčna izvršba.

8. Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper opomin, ki ni nič od zgoraj navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.

9. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami, s katerimi meri na nestrinjanje s tem, da dolguje zgoraj navedeni znesek, ne more biti uspešna. Glede tega sodišče pojasnjuje, da v postopku izvršbe v nobenem primeru ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), sicer pa predmet presoje v tem upravnem sporu ni obstoj predmetnega dolga, ampak narava opomina, s katerim je bil tožnik opomnjen na to, da ta dolg obstaja. Ker je bila tožnikova pritožba zavržena iz procesnih razlogov, so neutemeljene tudi vse ostale tožbene navedbe, ki zatrjujejo vsebinske oziroma procesne nepravilnosti v postopku.

10. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Odločilno vprašanje v tej zadevi je vprašanje pravilne uporabe procesnih določb ZDavP-2 in ZUP, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).