Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo brez neposredne presoje dokazov, poleg tega pa iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi bil storilec pred tem seznanjen z opisom dejanskega stanja očitane kršitve, kot ga je ob predložitvi sodišču posredoval prekrškovni organ, je s takšnim ravnanjem sodišče prve stopnje kršilo storilcu pravna jamstva iz 29. člena Ustave (do izvajanja dokazov v njegovo korist) kot tudi pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Izrek

Pritožbi se ugodi ter izpodbijani sklep in sodba Okrajnega sodišča v Ajdovščini ZSV 2 z dne 21.10.2014 razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo storilca J.G., ki jo je vložil zoper sodbo navedenega sodišča ZSV 2 z dne 21.10.2014. Zoper takšen sklep je storilec vložil pritožbo v kateri zanika storitev očitanega prekrška zoper javni red in mir, podaja svoje videnje zadeve ter izpostavlja, da sta bila ob srečanju z redarjem sama, v postopku s policistom pa je bila prisotna V.G., ki lahko potrdi dejstva kot jih je navedel. Meni, da je bilo takšno postopanje sodišča v nasprotju s človekovimi pravicami.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, je Okrajno sodišče v Ajdovščini ob vloženi zahtevi storilca J.G. za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje št. 1 z dne 12.8.2013 ocenilo, da glede na storilčevo zahtevo za sodno varstvo ni potrebno dopolnjevati dokaznega postopka ter ugotovilo, da v postopku tudi niso bile kršene določbe postopka. Kot je navedlo v 4. točki obrazložitve, so iz podatkov iz plačilnega naloga, kot tudi iz uradnega zaznamka policista ter uradne zabeležke o telefonskem klicu redarja na Policijsko postajo, razvidni vsi podatki o kršitvi storilca in zato dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati, prav tako pa tudi storilec ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. Kot ključno je v razlogih odločitve glede obravnavanega prekrška v 6. točki zapisalo, da storilec sicer zanika, da bi se do policista obnašal nedostojno, vendar pa sodišče meni, da je iz uradnega zaznamka jasno razvidno, da je na policista kričal in ga tudi žalil. Besede, ki jih je uporabil, so nedvomno žaljive. Storilec je to zanikal, vendar pa ni ponudil nobenega dokaza, ki bi potrjeval to njegovo trditev. Za razliko od tega pa sodišče ne vidi niti razloga niti motiva, da bi policist storilcu očital nekaj v kolikor do tega ne bi prišlo. Policist je namreč pooblaščena uradna oseba, ki očitno storilca ne pozna in sodišče zato policistu tudi verjame, da se je storilec obnašal na način, kot je opisano v uradnem zaznamku in v izpodbijanem plačilnem nalogu. Enako to potrjuje tudi uradna zabeležka na policijski postaji.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na plačilnem nalogu in opisu dejanskega stanja prekrška, ki ga je sodišču z zahtevo storilca za sodno presojo vložene zahteve za sodno varstvo predložil prekrškovni organ (PP) potem, ko je sam ob preizkusu v smislu 62.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ocenil, da ta ni utemeljena. S takšnim ravnanjem pa je bilo po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi kršeno načelo domneve nedolžnosti. Storilec je namreč v pritožbi poleg očitkov o nezakonitosti vstopa policista v njegovo stanovanje in izrečene sankcije, izpodbijal tudi dejansko stanje prekrška. Glede na navedeno sodišče prve stopnje kot pritožbeni organ prekrškovnemu z vidika poštenega sojenja brez neposredne presoje dokazov na ustni obravnavi ni moglo ustrezno oceniti dejanskega stanja in odgovornosti pritožnika. Odločitev o ustni obravnavi je glede na določbo 125. člena ZP-1 v pristojnosti sodnika, ki postopek odločanja o vloženi zahtevi za sodno varstvo vodi, pri tem, ali se bo za takšno možnost odločil pa ga ne vodi zgolj preizkus odločbe prekrškovnega organa, ki ga mora vselej po uradni dolžnosti opraviti na podlagi 62.a člena ZP-1, pač pa mora po pregledu predloženega spisa tudi ugotoviti, ali je bila storilcu dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih. Plačilnemu nalogu, ki je bil puščen storilcu na naslovu njegovega prebivališča, je namreč ob predložitvi zadeve sodišču priložen pisni opis kršitve in navedeni dokazi glede katerih pa ni razvidno, da bi se storilec pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo imel možnost izjaviti. Glede na določbo šestega odstavka 65. člena ZP-1 sodišče s sodbo zavrne zahtevo kot neutemeljeno, če po izvedenem dokaznem postopku ne ugotovi dejanskega stanja drugače kakor prekrškovni organ. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločilo brez neposredne presoje dokazov, poleg tega pa iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi bil storilec pred tem seznanjen z opisom dejanskega stanja očitane kršitve, kot ga je ob predložitvi sodišču posredoval prekrškovni organ, je s takšnim ravnanjem sodišče prve stopnje kršilo storilcu pravna jamstva iz 29. člena Ustave (do izvajanja dokazov v njegovo korist) kot tudi pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)(1). Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe, hkrati pa je razveljavilo tudi sodbo sodišča prve stopnje s katero je le-to zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve- dati storilcu možnost, da se seznani z opisom dejanskega stanja očitanega prekrška in na ustni obravnavi izvesti dokaze z zaslišanjem uradne osebe, ki je prekršek zaznala in obdolženca ter ju po potrebi tudi soočiti, po potrebi pa izvesti tudi druge dokaze, da bi ugotovilo materialno resnico, kot mu nalaga določba 68. člena ZP-1, na primer zaslišati redarja, če je bil ob prekršku zaradi katerega je bil storilcu plačilni nalog izdan navzoč, kot tudi priče, ki jo navaja storilec v pritožbi ter nato o zadevi odločiti, kot mu nalaga določba 133. člena ZP-1. op. št. 1: primerjaj s sodbo ESČP Flisar zoper RS (3127/09 z dne 29.9.2011)