Jedro

Tožnici je bilo vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote pravilno odmerjeno na osnovi energije, razpoložljive za odvzem toplote, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo tožnica lahko odvzela na podlagi s koncesijsko pogodbo pridobljene vodne pravice.

Sodišče ne vidi podlage, da bi dvomilo v skladnost predpisov, na katere je oprta izpodbijana odločitev, z zakonom oziroma Ustavo. Ureditev, po kateri se vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote odmeri na osnovi energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi pridobljene vodne pravice, je v razumni povezavi z namenom vodnega povračila. Kolikor tožnica vodne pravice v pridobljenem obsegu dejansko ne potrebuje (več), sodišče pripominja, da so v predpisih predvidene poti za spremembo koncesije, če so za to podani utemeljeni razlogi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnica) za posebno rabo vode v letu 2012, ki jo izvaja na podlagi v nadaljevanju izreka navedenih vodnih pravic, odmeril vodno povračilo v skupni višini 12.681,12 EUR (po osnovi „Lastna oskrbo s pitno vodo“ 139,86 EUR, po osnovi „Kopališča in naravna zdravilišča“ 607,36 EUR, po osnovi „Zasneževanje smučišč“ 2.808,52 EUR in po osnovi „Pridobivanje toplote“ 9.125,38 EUR). Prvostopenjski organ je nadalje ugotovil, da je tožničina obveznost za plačilo akontacij za leto 2012 znašala 3.020,28 EUR, da je toliko tožnica z akontacijami tudi plačala (2. in 3. točka izreka) in da tako razlika med odmerjenim vodnim povračilom za leto 2012 in z akontacijami plačanim zneskom znaša 9.660,84 EUR, ter tožnici naložil, da znesek razlike plača v 60 dneh po dokončnosti odločbe (4. točka izreka). Iz izreka odločbe izhaja še, da mora tožnica za nepravočasno plačano vodno povračilo plačati zamudne obresti (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na prvi in peti odstavek 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), na relevantne določbe, zlasti 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) ter na Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012 (v nadaljevanju Sklep Vlade). Ugotavlja, da je tožnica v napovedi za leto 2012 pri osnovi za obračun vodnega povračila „Lastna oskrba s pitno vodo“ vpisala količino 2.520 m3, pri osnovi „Kopališča in naravna zdravilišča“ količino 7.592 m3 in pri osnovi „Zasneževanje smučišč“ količino 42.170 m3 (kar je bilo upoštevano pri odmeri povračila po teh osnovah). Ni pa vpisala podatka o rabi vode za pridobivanje toplote, ki jo lahko odvzame na podlagi veljavne koncesijske pogodbe. Tožnica je namreč imetnica vodne pravice po koncesijski pogodbi, št. 35503-41/2005 z dne 25. 7. 2005, s katero ji je bila podeljena vodna pravica za rabo vode za potrebe kopališč in ogrevanje prostorov, namenjenih turistični dejavnosti. Iz koncesijske pogodbe izhaja, da znaša največja dovoljena količina odvzema vode 30 l/s oziroma 570.000 m3 na leto. V skladu z določbami Uredbe prvostopenjski organ količino 570.000 m3 zmanjša za 7.592 m3, to je za količino vode, porabljene za potrebe kopališča, in po formuli, obrazloženi v odločbi, izračuna preostalo razpoložljivo energijo, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi vodne pravice, to je 10.773,77 MWh. Na tej podlagi, ob upoštevanju s Sklepom Vlade določene cene 0,847 EUR na MWh, obračuna znesek vodnega povračila za pridobivanje toplote 9.125,38 EUR.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 3555-8/2014-2 z dne 8. 10. 2015, zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Drugostopenjski organ v obrazložitvi dodatno pojasni podlago za odmero za tožnico spornega vodnega povračila za pridobivanje toplote ter izpostavi, da je Ustavno sodišče RS že odločilo, da členi 5, 6, 8 in 9 Uredbe niso v neskladju z Ustavo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmero v prejšnjih letih, zavrne kot nerelevantne za to odločitev.

4. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu. Meni namreč, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo ter tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje, toženki pa naloži, da plača tožničine stroške tega postopka.

5. V tožbi ugovarja, da je bilo vodno povračilo za pridobivanje toplote neustrezno odmerjeno na podlagi celotnega po koncesijski pogodbi dovoljenega odvzema termalne vode in ne zgolj za dejansko porabljeno vodo, kot v preteklih letih. Poudarja, da vodno povračilo pomeni nadomestitev z obremenjevanjem voda povzročenih stroškov, po načelu, da te stroške nosi njihov povzročitelj. Imelo naj bi naravo okoljske dajatve za rabo naravne dobrine in naj bi se po funkciji razlikovalo od plačil, povezanih z ekonomskim izkoriščanjem javnega dobra. To ni davek, ampak odmena, ki jo plača imetnik vodne pravice, ker rabi vodo. Ker gre za dajatev za obremenjevanje voda, je izključni kriterij za njeno določitev dejanski obseg porabljene vode, kot je predpisano tudi v prvem odstavku 5. člena Uredbe, vendar to pri odmeri vodnega povračila za pridobivanje toplote ni bilo upoštevano. Vodno povračilo je tako postalo vir zbiranja proračunskih sredstev preko obsega, potrebnega za pokrivanje stroškov, s čimer se izniči njegov namen, to je spodbujanje zmanjševanja obremenjevanja okolja zaradi zmanjševanja rabe naravnih dobrin.

6. Tožnica pojasni, da je pred leti napovedala odvzem velike količine vode za pridobivanje toplote iz vodnega vira Ce-2/95 v k.o. ..., in sicer na podlagi mnenja Geološkega zavoda RS, danega glede na kapaciteto vrtine, kar je bilo upoštevano tudi pri sklepanju koncesijske pogodbe. Količine porabljene vode pa niso bile takšne, ampak je tožnica letno porabila zgolj tisočinko napovedane porabe, kar je razvidno tudi iz meritev, ki jih izvaja v sodelovanju z Geološkim zavodom RS. Prepričana je, da je vodno povračilo dolžna plačati le za vodo, ki jo je dejansko uporabila za pridobivanje toplote. Kolikor je naloženo plačilo tudi za vodo, ki je tožnica ni uporabila, je odločba nepravilna in nezakonita ter bi jo bilo treba v tem delu tudi razveljaviti. Kot dokaz za svoje navedbe tožnica navaja listine iz zadevnega upravnega spisa (v katerem so tudi izpodbijana odločba, njena pritožba, drugostopenjska odločba in koncesijska pogodba), predlaga pa tudi, da se opravijo poizvedbe pri Geološkem zavodu RS o količini porabljene vode iz vodnega vira Ce-2/95 ter zaslišijo stranke.

7. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Postopek pred njeno izdajo je bil pravilen. Sodišče lahko sledi tudi razlogom, s katerimi je odločitev utemeljil prvostopenjski organ in ki jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ, zato teh razlogov ponovno v celoti ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene ugovore dodaja:

10. Med strankama je sporna odmera vodnega povračila tožnici za leto 2012, in sicer je sporna odmera vodnega povračila za rabo vode za pridobivanje toplote. Pri tem je konkretno sporna količina vode, ki je bila upoštevana pri izračunu osnove za odmero povračila iz tega naslova. V zadevi sicer ni spora o tem, da je tožnica imetnica vodne pravice za rabo termalne vode iz vodnega vira Ce-2/95 za potrebe kopališč in ogrevanje prostorov, namenjenih turistični dejavnosti, in sicer na podlagi koncesijske pogodbe, št. 35503-41/2005 z dne 25. 7. 2005, po kateri znaša največja dovoljena količina odvzema vode 30 l/s oziroma 570.000 m3 na leto. Navedeno maksimalno letno količino je prvostopenjski organ zmanjšal za 7.592 m3, to je za količino vode, ki jo je tožnica, kot je sama navedla, porabila za potrebe kopališča (o čemer tudi ni spora). Ob upoštevanju tako dobljene razlike in podatka o temperaturi vode, ki ga je v napovedi navedla tožnica, je prvostopenjski organ izračunal, da za odvzem toplote razpoložljiva energija v MWh na leto znaša 10.773,77 MWH, ter nato glede na s Sklepom Vlade določeno ceno 0,847 EUR za MWh energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, odmeril znesek vodnega povračila za pridobivanje toplote. Tožnica meni, da bi moral upravni organ pri izračunu upoštevati le za pridobivanje toplote dejansko (u)porabljeno količino vode.

11. Kot izhaja iz prvega odstavka 124. člena ZV-1, je imetnik vodne pravice za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo sorazmerno obsegu vodne pravice. Obveznost plačila vodnega povračila nastopi z dnem izdaje uporabnega dovoljenja, če je za izvajanje vodne pravice potreben poseg v prostor, v drugih primerih pa z dnem dokončnosti vodnega dovoljenja ali sklenitve koncesijske pogodbe (tretji odstavek 124. člena ZV-1). Način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev predpiše Vlada, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica (peti odstavek 124. člena ZV-1). Vlada je to storila z Uredbo.

12. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, ki jo določa vodna pravica. Če je obseg rabe vode odvisen od letne razpoložljivosti vodnega dobra, se višina vodnega povračila iz prejšnjega odstavka zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica (drugi odstavek 5. člena Uredbe). Tretji odstavek tega člena Uredbe pa določa, da se, če je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, višina vodnega povračila iz prvega odstavka zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Osnova za obračunavanje vodnega povračila za pridobivanje toplote je energija, ki razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, izražena v MWh (9. alineja 6. člena Uredbe). Pomembna je še določba 4. alineje prvega odstavka 9. člena Uredbe, po kateri se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena vodno povračilo za pridobivanje toplote obračuna v višini zneska za letno količino energije, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi vodne pravice.

13. Ob takšni pravni ureditvi je bilo tožnici vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote pravilno odmerjeno na osnovi energije, razpoložljive za odvzem toplote, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo tožnica lahko odvzela na podlagi s koncesijsko pogodbo pridobljene vodne pravice. Prvostopenjski organ je pri tem, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabil določbe 5. člena, 9. alineje 6. člena ter 4. alineje prvega odstavka 9. člena Uredbe.

14. Z navedbami, da dejansko porabi le tisočinko vodne dobrine iz koncesijske pogodbe, ter ugovorom, da bi bilo treba pri odmeri vodnega povračila za pridobivanje toplote upoštevati le za ta namen dejansko uporabljeno vodo, tožnica ne more uspeti. Kot obrazloženo, že zakon kot osnovno pravilo oziroma merilo določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo sorazmerno obsegu vodne pravice, čemur sledi tudi Uredba v prvem odstavku 5. člena. V nadaljevanju tega člena pa nato Uredba, v smislu petega odstavka 124. člena ZV-1, določa merila, ki omogočajo znižanje vodnega povračila. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ pri obračunu vodnega povračila za pridobivanje toplote upošteval, da je tožnica določeno količino vode, ki jo je lahko odvzela po koncesijski pogodbi, porabila za potrebe kopališča. Sicer pa tožnica v tožbi ne navaja, da njen način rabe vode ne omogoča polnega izkoriščanja s koncesijsko pogodbo pridobljene vodne pravice. Zato ni razlogov za sorazmerno zmanjšanje višine vodnega povračila na podlagi tretjega odstavka 5. člena Uredbe. V zadevi pa očitno tudi ne gre za situacijo, ko bi bilo vodno dobro razpoložljivo le določen del leta, zato ni niti podlage za sorazmerno znižanje vodnega povračila na temelju drugega odstavka 5. člena Uredbe.

15. Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-215/2011-10, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013, odločilo, da členi 5, 6, 8 in 9 Uredbe niso v neskladju z Ustavo. V odločbi je pojasnilo, da je pri razlagi pomena zakonske ureditve iz ZV-1 treba upoštevati, da je načelo ekonomskega vrednotenja temeljno načelo upravljanja voda in da gre pri tem za vrednostno merilo, ki zavezuje tudi uredbodajalca. Vendar pa iz zakona ne izhaja zahteva, da bi morala višina vodnega povračila temeljiti na natančnem izračunu konkretnih stroškov, ki jih vsak konkretni zavezanec za plačilo vodnega povračila povzroči s konkretno rabo vodne dobrine. Zakon zgolj zahteva, da je načelo povrnitve stroškov upoštevano kot vrednostno merilo pri določitvi meril za določitev višine vodnega povračila in pri njihovi razlagi. Ta merila morajo biti v razumni povezavi z namenom vodnega povračila. Ustavno sodišče je potrdilo, da je kot osnovno merilo za določitev višine vodnega povračila utemeljeno določen obseg vodne pravice. Upoštevanje načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice (tretji odstavek 5. člena Uredbe), ter različni načini obračunavanja vodnega povračila glede na vrsto rabe (9. člen Uredbe) pa pomenijo upoštevanje gospodarskih in socialnih značilnosti (iz petega odstavka 124. člena ZV-1). Glede večje ali manjše ustreznosti in primernosti teh značilnosti za podrobnejšo opredelitev zakonskega merila pa je Ustavno sodišče navedlo, da gre za strokovno-tehnična vprašanja in da skladnost predpisa z ugotovitvami različnih strok ne more biti predmet (ustavno)sodne presoje.

16. Glede na povedano sodišče ne vidi podlage, da bi dvomilo v skladnost predpisov, na katere je oprta izpodbijana odločitev, z zakonom oziroma Ustavo. Ureditev, po kateri se vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote odmeri na osnovi energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi pridobljene vodne pravice, je v razumni povezavi z namenom vodnega povračila. Kolikor tožnica vodne pravice v pridobljenem obsegu dejansko ne potrebuje (več), sodišče pripominja, da so v predpisih predvidene poti za spremembo koncesije, če so za to podani utemeljeni razlogi.

17. Po navedenem je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ki jih je predlagala tožnica (drugi odstavek 51. člena ter prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dejstva, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev, so bila na podlagi pravilno presojenih dokazov ugotovljena že v upravnem postopku ter jih tožnica niti ne prereka. Podatki o količini dejansko porabljene vode iz vodnega vira Ce-2/95 in v tej zvezi predlagane poizvedbe pri Geološkem zavodu RS, kot je bilo obrazloženo, na odločitev ne morejo vplivati. Sodišče ni sledilo niti predlogu za zaslišanje strank. Tožnica je namreč ta dokaz predlagala šele v tožbi, ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1), sicer pa tudi ni konkretno obrazložila, katera za odločitev pomembna dejstva naj bi se dokazovala na ta način in zakaj.

K II. točki izreka:

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.