Jedro

Tudi če bi bilo dejansko stanje sporno, sodišče ne bi bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, saj je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi listinskih dokazov v spisu, nobena izmed strank pa naroka ni zahtevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72272/2012 z dne 24. 5. 2012 ostane v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke v višini 1.749,25 EUR ne obstoji (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku osmih dni plačati njene pravdne stroške v znesku 273,72 EUR, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Tožena stranka takšno sodbo izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavni zadevi je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila in namestila savno in da iz tega naslova tožena stranka dolguje tožeči stranki še 1.747,20 EUR. Sporno pa je bilo, ali terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, obstoji in ali je posledično veljavna cesijska pogodba med V. s. p. in toženo stranko.

7. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo zatrjevala, da je s Pogodbo o prodaji in prenosu terjatve VND – BKTPS z dne 30. 3. 2012 postala upnik tožeče stranke za terjatev v višini 1.524,00 EUR (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi 1.749,25 EUR), o čemer je tožečo stranko obvestila in ji napovedala pobot. Tožeča stranka je navedenemu ugovarjala in zatrjevala, da tožeča stranka pri družbi O. d. o. o. (od katere originarno izvira v pobot vtoževana terjatev tožene stranke) ni naročila vgradnje in montaže stavbnega pohištva, temveč je bila le-ta predmet pogodbenega dogovora med tožečo stranko in družbo M. d. o. o. Navedenih trditev tožena stranka ni prerekala (tožena stranka je vlogo z dne 10. 11. 2012 vložila prepozno), niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni izrecno navajala drugače (in so drugače pritožbene navedbe neutemeljene), zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Navedeno je sodišče prve stopnje pojasnilo v 5. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in kar je obenem tudi razlog, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih ustnih dokazov (v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP priznanih dejstev ni potrebno dokazovati). Neizvedba predlaganih ustnih dokazov tako v obravnavanem primeru ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), še dodatno, ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka predlaganih ustnih dokazov niti ni ustrezno substancirala, tj. ni pojasnila katero sporno dejstvo naj se s pomočjo predlaganih prič ugotovi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva,(1) takšnih nesubstaciranih dokazov pa sodišče ni dolžno izvesti.(2)

8. Pritožnica nadalje trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti narok za glavno obravnavo (10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar neutemeljeno. V sporih majhne vrednosti veljajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave. Tako prvi odstavek 454. člena ZPP določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Enako ravna sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločitev, da naroka ne izvede, smiselno oprlo na določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, čeprav pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni pogoji za neopravo naroka že po prvem odstavku 454. člena ZPP. Navedeno pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker tudi če bi bilo dejansko stanje sporno, sodišče ne bi bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavno, saj je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi listinskih dokazov v spisu (sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da nesporno oziroma priznano dejansko stanje potrjuje listinska dokumentacija v A1-A18 in list. št. 13-60), nobena izmed strank pa naroka ni zahtevala.(3)

9. Sodišče prve stopnje je sicer kljub temu, da nobena od strank naroka ni izrecno zahtevala, pravdnima strankama dne 19. 12. 2013 (po oceni pritožbenega sodišča povsem po nepotrebnem, saj lahko stranki v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP zahtevata izvedbo naroka zgolj in najkasneje v vlogah iz 452. člena ZPP) izdalo poziv, ali želita, da se v zadevi opravi narok. Tožena stranka izvedbe naroka ni zahtevala, tožeča stranka pa je sodišču sporočila, naj se narok opravi, vendar je kasneje zahtevo umaknila (l. št. 125 spisa), zato je sodišče prve stopnje že razpisan narok preklicalo in preložilo na nedoločen čas ter o tem pravočasno obvestilo pravdni stranki (glej vročilnice na l. št. 128 spisa). Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s trditvami, da je prišla na narok (saj ga ni bilo), niti da je s tem, ko je čakala na nov razpis glavne obravnave oziroma predlagala zaslišanje prič postavila zahtevo za opravo naroka. Pravna teorija in sodna praksa sta namreč enotni, da mora stranka narok zahtevati jasno in nedvoumno. Ali povedano drugače: na zahtevo za izvedbo naroka ni mogoče sklepati iz drugih (procesnih) dejanj stranke (na primer na podlagi predloga za zaslišanje prič, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo).(4)

10. Z neizvedbo naroka za glavno obravnavo sodišče prve stopnje tožene stranke tudi ni prikrajšalo za možnost sodelovanja v postopku in opredelitve do navedb in dokazov tožeče stranke. Te možnosti namreč tožena stranka tudi na naroku za glavno obravnavo (katerega sodišče v danem primeru utemeljeno ni izvedlo) ne bi imela, saj se lahko v sporih majhne vrednosti dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člena ZPP. Dejstva in dokazi, ki bi jih tožena stranka navajala izven omenjenih vlog ali na eventualnem naroku se zato v nobenem primeru ne bi upoštevali (453. člen ZPP). Posledično se sodišče prve stopnje tudi pravilno ni opredelilo do listinskih dokazov glede priznanja dolga tožeče stranke do tožene (npr. do e-dopisa tožeče stranke z dne 19. 4. 2012), saj je tožena stranka te trditve in dokaze podala po poteku osemdnevnega roka iz četrtega odstavka 452. člena ZPP.

11. Končno ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb in dokazov (uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje se je namreč do bistvenih vprašanj opredelilo (glej 7. - 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in pravilno ugotovilo, da je njihova razrešitev mogoča že upoštevaje, da so bila pravno odločilna dejstva med pravdnima strankama nesporna, oziroma ker jih tožena stranka ni prerekala. Ko je tako, pa tudi očitana kršitev 8. člena ZPP ni podana, saj dokazni postopek in z njim povezana uporaba metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pride v poštev le v primeru, ko so pravnoodločilna dejstva sporna oziroma prerekana.

12. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo toženi stranki.

(1) Tožena stranka šele v pritožbi prvič navaja, o čem naj bi izpovedale predlagane priče, kar pa je prepozno in zato neupoštevano, prim. 453. člen ZPP).

(2) Primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 519/2005 z dne 20. 12. 2007, sodba VS RS II Ips 160/2002 z dne 7. 11. 2002 in J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 2. knjiga, str. 353 in 358. (3) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1256/2012 z dne 13. 9. 2013. (4) Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722 in odločbi VSL II Cp 511/2011 z dne 28. 6. 2011, II Cp 2634/2012 z dne 27. 2. 2013 in sklep VS RS III Ips 171/2009 z dne 7. 9. 2010.