Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali so bile tožniku kot glavnemu zavezancu na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS utemeljeno obračunane uvozne dajatve za blago, prijavljeno po v tej zadevi obravnavani tranzitni deklaraciji zaradi ugotovitve, da blago ni bilo predano namembnem uradu v Avstriji. Gre za vprašanje, ali gre za nezakonito odstranitev blaga, zavezanega uvoznim dajatvam izpod carinskega nadzora. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bilo z navedeno tranzitno deklaracijo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno različno blago (razna oblačila), ki je bilo napoteno na namembni carinski urad Freilager, Dunaj, Avstrija, z rokom predaje najkasneje 14. 8. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo v Italijo direktno iz Kopra.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica za blago v sedmih postavkah, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410DD4579 z dne 7. 8. 2008 Izpostava Luka Koper zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora določil dajatve iz naslova carine, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in obresti, skupaj 9.489,64 EUR (točka 1 izreka); ki sta jih dolžna plačati kot solidarna dolžnika: tožnik kot glavni zavezanec, ki ni izpolnil obveznosti iz tranzitnega postopka in prevoznik A., Madžarska, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora, v roku 10 dni od vročitve odločbe, sicer se bo uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zamudne obresti (točke 2, 3 in 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški postopka niso bili priglašeni (točki 5 in 6 izreka). Carinski organ je na podlagi 21. člena in 21.a člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 13. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) opravil carinsko kontrolo nad pravilnim zaključkom tranzitne operacije, s katero je bilo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno navedeno blago, ki je bilo napoteno na namembni carinski urad – Freilager Wien, Avstrija, z rokom predaje najkasneje 14. 8. 2008. Carinski organ je zaradi dvoma, da je bila tranzitna operacija pravilno zaključena, v skladu z drugim odstavkom 366. člena Uredbe Komisije EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba), sprožil poizvedovalni postopek. Carinski organ je v skladu z prvim odstavkom 365. člena Izvedbene uredbe obvestil tožnika o nepravilno zaključenem tranzitnem postopku ter ga pozval, da posreduje dokazila o pravilno končanem tranzitnem postopku. Tožnik je v odgovoril pojasnil, da je bil tranzitni postopek pravilno zaključen in da je predložena garancija sproščena ter priložil dokazilo (IE045). Po navedbah tožnika organizacija tranzitnega postopka ni bila v njegovi domeni, ampak je z uporabo svoje garancije pomagal špediciji B. d.o.o. Carinski organ je 14. 7. 2010 od tuje carinske administracije prejel odgovor na poslan zahtevek za preverjanje (TC21), da blago ni bilo predloženo pri carinskem uradu – Freilager Wien, ampak je šlo direktno iz Kopra v Italijo in da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen. Carinski organ navaja 92. člen, prvi odstavek 96. člena, 4. alinejo tretjega odstavka 203. člena in 213. člen CZS, ki jih citira. Prevoznik A. iz Madžarske, blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, po predmetni tranzitni deklaraciji ni odpeljal na namembni carinski urad – Freilager Wien, kar je bil dolžan glede na navedbo v polju 53 tranzitne deklaracije ter je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Carinski dolg je nastal z nezakonito odstranitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, izpod carinskega nadzora, oziroma na dan 18. 8. 2008. Pripombe tožnika na zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih carinski organ povzame in kot neutemeljene zavrne. Skladno z 61. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) in prvo alinejo 3. člena Uredbe o določitvi carinskih uradov v Republiki Sloveniji, njihovem sedežu in krajevni pristojnosti, je za celotno območje Republike Slovenije pristojen Carinski urad Nova Gorica za pobiranje dajatev iz naslova nepravilno zaključenih in nezaključenih tranzitnih postopkov. Carinski organ se sklicuje na drugi odstavek 138. člena in 35. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter prvi odstavek 35. člena in prvi odstavek 157. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Blago je uvrstil v tarifno oznako kot jo navaja in taric kodo 90 s carinsko stopnjo 12,00 %. Carinski organ se sklicuje na 29. člen, 32. člen in 33. člen CZS. Davčna osnova za DDV je določena v skladu z 38. členom in prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1. Dajatve so razvidne iz tabele na strani 9 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge po 1., 2., 3., in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja kršitev 22. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 82. člena in 146. člena ZUP. Očita kršitev 6. člena EKČP. Tožniku organ prve stopnje ni omogočil vpogled v spis in preslikave listin, na pismeno prošnjo pa ni odgovoril. Vložitev carinske deklaracije je spuščanje v spor, pooblaščenec pa mora imeti procesno pooblastilo, ki pa ga ni imel. Organu prve stopnje očita pristranskost in arbitrarnost ter preveliko mero dovzetnosti na argumente preiskovalnega oddelka in nesprejemljivost argumentov tožnika. Tožnik ni glavni zavezanec, saj je vse listine ponaredil C.C., lastnik družbe D. d.o.o. iz Kopra. Tožnik ni vedel za protipravna ravnanja. Carinski organ ne bi smel sprejeti ponarejenih deklaracij brez izrecnega pooblastila direktorja tožnika. Fizična oseba, ki je vložila deklaracijo, bi morala imeti dvojno pooblastilo-pooblastilo stranke za posredno in neposredno zastopanje in pooblastilo direktorja pravne osebe špedicije na podlagi 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Tožnik je v postopku izpodbijal procesno pooblastilo fizični osebi. Carinski organ se ukvarja s poslovnim pooblastilom, ki ni predmet upravnega postopka. Navaja 420. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), 10. točko prvega odstavka 3. člena CZS in drugi odstavek 127. člen ZUP. Razmerje med špedicijo in carinskim organom ni civilnopravno, temveč upravnopravno razmerje. Oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Pooblaščenec po zaposlitvi mora imeti procesno pooblastilo in ne more zastopati pravne osebe pred sodišči brez pooblastila. Očita kršitev 6. člena EKČP. Carinska deklaracija je vloga stranke. Navaja 56. člen CZS. Carinski organ lahko prepusti blago brez preverjanja, toda podatke iz 66. člena ZUP mora preveriti. Navaja določbe 48. člena in 49. člena ZUP. Carinskemu organu očita, da ni ugodil dokaznemu predlogu za zaslišanje prič in izvedbo odločilnih dokazov, ki jih predlaga. Carinski organ uvaja objektivno odgovornost za solidarno plačilo carine pravnega subjekta, ki ni v ničemer kršil zakonodaje pri poslovanju in je imel smolo s poslovnimi partnerji. Sistem ne zagotavlja učinkovitega nadzora nad tranzitom v fazah poslovanja, kar ni skladno z 2. členom URS. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, saj ni upoštevan dokaz, da je prevoz potekal preko družbe D. d.o.o., katerega lastnika in zastopnika sta osebi E.E. in C.C.. Slednjemu so šoferji predali tranzitno deklaracijo, kar pomeni, da so bili prepričani, da so bili s tem končani tranzitni postopki. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporno ali so bile tožniku kot glavnemu zavezancu na podlagi 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS utemeljeno obračunane uvozne dajatve za blago, prijavljeno po v tej zadevi obravnavani tranzitni deklaraciji zaradi ugotovitve, da blago ni bilo predano namembnem uradu v Avstriji. Gre za vprašanje ali gre za nezakonito odstranitev blaga, zavezanega uvoznim dajatvam izpod carinskega nadzora, po prvem odstavku 203. člena CZS. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bilo z navedeno tranzitno deklaracijo za zunanji skupnostni tranzit prijavljeno različno blago (razna oblačila), ki je bilo napoteno na namembni carinski urad Freilager, Dunaj, Avstrija, z rokom predaje najkasneje 14. 8. 2008. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, ker blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu v Avstriji, ampak je šlo v Italijo direktno iz Kopra. Po prvem odstavku 96. člena CZS je glavni zavezanec imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka in je odgovoren: za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja; spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka (točki a) in b) prvega odstavka 96. člena CZS). Po 92. členu CZS se zunanji tranzitni postopek konča in so obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so namembnemu carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek (prvi odstavek). Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad, ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan (drugi odstavek 92. člena CZS). Iz ugotovitev carinskega organa izhaja, da sta bili v računalniškem tranzitnem sistemu (NCTS) sporočilo IE006 „obvestilo o prispetju“ kot tudi sporočilo IE018 „rezultati kontrole“, zlorabljeni. Iz dopisa avstrijske carinske administracije z dne 6. 7. 2010 o rezultatih poizvedovalnega postopka izhaja, da je bila navedena tranzitna operacija v NCTS zaključena izven delovnega časa carinskega urada, pri tem pa je bil kot dokument, ki zaključuje tranzitni postopek, uporabljen dokument drugega, že predhodno izvedenega uvoznega carinskega postopka. Iz dopisa Ministrstva za finance Avstrije z dne 24. 11. 2009 pa izhaja, da blago in spremni tranzitni dokument nista prišla skupaj na Dunaj. Tožnik pa kot glavni zavezanec nesporno ni predložil dokazila v smislu drugega in tretjega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe, da je bil tranzitni postopek pravilno končan. Česa drugega tožnik niti v tožbi ne zatrjuje.

Glede na navedene ugotovitve carinskega organa, v katere sodišče ne dvomi, so neutemeljeni ugovori tožnika, da dejansko stanje v zadevi ni pravilno ugotovljeno ter sklicevanje na osebo z imenom C.C., katerega pravni položaj v postopku naj ne bi bil ugotovljen. Sodišče tudi ne sledi razlogom tožnika, ko navaja, da carinski organ ne bi smel sprejeti carinske deklaracije brez izrecnega pooblastila njegovega direktorja in da jo je vložila oseba, ki ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Formalnosti za sprejem v tej zadevi obravnavane tranzitne carinske deklaracije so opravljene z računalniškim sistemom izmenjave podatkov (členi 4a in 4b Izvedbene uredbe). Iz izpisa carinske deklaracije, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da se je v polju 50 tožnik vpisal kot glavni zavezanec, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je deklaracijo vložil pri tožniku zaposleni F.F., ki je tudi naveden na hrbtni strani potrdila o skupnem zavarovanju TC31 med pooblaščenimi osebami za podpisovanje skupnostnih /tranzitnih deklaracij po pooblastilu direktorja tožnika. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da je s tem, ko je deklaracijo Izpostava Luka Koper sprejela ter jo registrirala pod določeno oznako MRN, tožnik postal glavni zavezanec. Tožnik je z vpisom v polje 50 v tej zadevi obravnavane tranzitne deklaracije nase prevzel materialno odgovornost za plačilo morebitnega carinskega dolga, nastalega v zvezi z carinskim blagom po navedeni carinski deklaraciji. Ker je predpisani obrazec tranzitne deklaracije izpolnila odgovorna oseba tožnika in se podpisala na dogovorjen način, tudi po mnenju sodišča, tako kot meni pritožbeni organ, ni dvoma o tem, da je navedena oseba, ki je deklaracijo oddala z uporabo računalniške tehnologije, pooblaščena za opravo omenjenih dejanj. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Tudi po mnenju sodišča gre za dela, pri katerih je že sama narava taka, da teh dejanj ni mogoče opravljati, če delavec ni obenem pooblaščen, da nastopa navzven nasproti tretjim osebam. Zato so neupoštevni očitki, da fizična oseba, ki je vložila deklaracijo, ni imela procesnega pooblastila. To spada v delokrog pooblaščenca po zaposlitvi, ki v okviru opravljanja svojih nalog pri pristojnih carinskih organih vlaga carinske deklaracije, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse VS RS (npr. v zadevi I Up 215/2003). Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva sklicevanje tožnika, da v postopku ni bilo ugotovljeno, katera fizična oseba je odstranila blago izpod carinskega nadzora ter da tožnik ni sodeloval pri prevozu. Po 4. alineji tretjega odstavka 203. člena CZS je dolžnik tudi oseba, ki mora izpolniti obveznosti, izhajajoče iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo dano to blago.

Glede pravice do vpogleda v spis in preslikave listin sodišče ne sledi tožniku, da mu to ni bilo omogočeno, saj celo sam tožnik navaja, da mu je bil omogočen vpogled v upravne listine, za katere pa navaja, da so bili nekateri teksti prekriti, ker naj bi se ne nanašali nanj. Slednje po mnenju sodišča ne pomeni, da tožniku ni bilo omogočeno, da se seznani z zadevo, ki se nanaša nanj. Sodišče ne sledi tožniku, da mu je bila zato kršena pravica iz 82. člena ZUP v povezavi z 146. členom ZUP. Sicer pa tako kot ugotavlja že pritožbeni organ, iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi tožnik pisno zahteval vpogled v upravni spis, zato sodišče takšne tožbene navedbe kot protispisne zavrača. Kolikor pa se ta očitek nanaša na delo organa druge stopnje (kot je smiselno razbrati iz tožbe), pa je ta očitek neutemeljen. Organ druge stopnje je v obravnavanem primeru odločal o pritožbi v okviru svojih pristojnosti in ni vodil posebnega ugotovitvenega postopka, zato v konkretnem primeru tudi ni moglo priti do očitanih kršitev na drugi stopnji. Tožnik pa je v ugotovitvenem postopku sodeloval in je bil seznanjen o vseh okoliščinah, ki so vplivale na odločitev ter je na zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih podal pripombe, na katere je organ prve stopnje tudi odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Neutemeljeni so očitki glede neizvedenih dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, saj po mnenju sodišča, tako kot je tožniku že odgovorila tožena stranka, glede na listinsko dokumentacijo, njihova izvedba ne bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev URS in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno tudi dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožnik ne strinja s sklepanjem organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.