Jedro

Pravno odločilno je, da je tožnik pred nesrečo pravilno vozil po svojem voznem pasu in je bila cesta dovolj široka za varno srečanje z vozilom toženca, če bi tudi on pravilno vozil po svojem voznem pasu. Povprečnemu šoferju ni mogoče nalagati neke posebne pozornosti niti kakšnih posebnih vozniških spretnosti. Zadošča, da je vozil pravilno. Vožnja toženca po nasprotnikovem voznem pasu z dolgimi lučmi in v okoliščinah, kakršne so bile v času nesreče na cesti, ni bila pravilna. V razmerju do tožnika je predstavljala takšno oviro na cesti, da ji povprečen šofer ni dolžan biti kos.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je pretrpel zaradi prometne nesreče dne 24.10.1987 je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2,457.841,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pri tem je odločilo, da je tožnik 30% soodgovoren za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožnika in prve tožene stranke. Odločilo je, da tožnik ni soodgovoren za nastalo škodo, prisojena odškodnina za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je za 500.000,00 SIT previsoko odmerjena. Toženi stranki je nato nerazdelno obsodilo na plačilo 3,011.202,90 SIT, drugo toženo stranko (ki ni vložila pritožbe) pa še na 500.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge po 1. odstavku 385. člena ZPP. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Obstaja nasprotje med sodbenimi razlogi in vsebino izvedenskega mnenja. Cesta je široka 5,50 m, kar pomeni, da znaša širina enega voznega pasu 2,75 m in ne 2,25 m, kot to ugotavlja drugostopno sodišče. Če pa je tako, je tudi konstrukcija domnevne vožnje tožnika napačna. Tožnik bi lahko toženca obvozil vsaj na razdalji 0,20 do 0,30 cm oz. ob ugodnejši izvedenski varianti tudi na razdalji 0,75 cm od roba cestišča. Sodišče druge stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik bi lahko preprečil trčenje. Trditev, da so ga slepile nasprotnikove luči, ni pravno odločilna. Moral bi zaviti v desno in zavirati. Ker tega ni storil, je za škodo tudi sam odgovoren. Zmotna pa je tudi odločitev o razmerju med toženima strankama. Zavarovalnica in povzročitelj škode sta po mnenju druge tožene stranke enotna sospornika, kar pomeni, da bi odločitev o pritožbi prve tožene stranke morala veljati tudi za drugo toženo stranko. Druga tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno, dosojeno odškodnino pa zniža tudi v korist drugi toženi stranki, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne spremenjenemu senatu prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči ter prvi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da povzročitelj škode in zavarovalnica nista enotna temveč navadna sospornika. Odgovornost zavarovalnice temelji na zavarovalni pogodbi oz. v času škodnega dogodka veljavnem zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (54. člen, Ur.l. SFRJ, št. 24/76) ter določbah ZOR o zavarovanju (XXVII. poglavje), odgovornost povzročitelja škode pa na določbah ZOR o povzročitvi škode (2. oddelek II. poglavja). Ne gre torej za isto dejansko in pravno podlago spora (196. in 201. člen ZPP). Zato velja zanju režim iz 200. člena ZPP, kar pomeni, da odločitev o pritožbi enega sospornika ne koristi in ne škoduje drugemu sosporniku. Uspeh s pritožbo prve tožene stranke tako ne more koristiti drugi toženi stranki, ki pritožbe ni vložila.

Stranka, ki ne vloži pritožbe, pa tudi revizije ne more vložiti. Preskakovanje pravnih sredstev ni dovoljeno. Revizija je dovoljena le zoper pravnomočno drugostopno sodbo (1. odstavek 382. člena ZPP). Ker druga tožena stranka višine odškodnine s pritožbo ni izpodbijala, je zanjo glede višine odškodnine postala pravnomočna že prvostopna sodba. Njeno revizijo je revizijsko sodišče zato obravnavalo le v delu, s katerim izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka.

Odločitev o temelju zahtevka pa je pravilna. Uveljavljana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena. Pomota v navedbi širine voznega pasu sicer obstaja, vendar v konkretnem primeru ne predstavlja pravno odločilne okoliščine. Odločilna ni zato, ker bi bila materialnopravna presoja tožnikove vožnje enaka tudi v primeru, če bi bil možen obid vozila na razdaljo, ki jo zatrjuje toženec.

Pravno odločilna je namreč ugotovitev, da je tožnik pred nesrečo pravilno vozil po svojem voznem pasu in da je bila cesta dovolj široka za varno srečanje z vozilom toženca, če bi tudi on pravilno vozil po svojem voznem pasu. Povprečnemu šoferju pri takšnih cestnih razmerah ni mogoče nalagati neke posebne pozornosti niti kakšnih posebnih vozniških spretnosti. Zadošča, da je vozil pravilno. Vožnja toženca po nasprotnikovem voznem pasu z dolgimi lučmi in v okoliščinah, kakršne so bile v času nesreče na cesti, ni bila pravilna. V razmerju do tožnika pa je predstavljala takšno oviro na cesti, da ji povprečen šofer ni dolžan biti kos. Zatrjevano zaviranje in ustavitev vozila tik ob robu cestišča sta v takšnih razmerah le izjemoma uspešna, praviloma pa vozilo zanese s ceste. Načelo defenzivne vožnje je zato drugostopno sodišče pravilno tolmačilo in nato pravilno odločilo, da je za škodo izključno odgovorna druga tožena stranka.

Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno.

K navedbam v reviziji pa vrhovno sodišče še dodaja. Druga tožena stranka v reviziji sama trdi, da bi tožnik lahko obšel toženčevo vozilo (v reviziji je zmotno navedeno "tožnikovo") za 0,20 do 0,30 cm. Pri tem tožena stranka sešteva ugotovljeno razdaljo od sredinske črte, do katere je segalo toženčevo vozilo in širino tožnikovega vozila, ne upošteva pa, da se vozili lahko brez poškodb srečata le, če tudi med njima obstaja določena razdalja. Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da so tožnika slepile toženčeve dolge luči in ob dejstvu, da toženec ni vozil naravnost (slednje ugotovitve druga tožena stranka ne napada), tudi toženčeva verzija o srečanju na cestišču ne drži. To velja tudi za primer, če bi bil toženec v času nesreče le 55 cm oddaljen od sredinske črte.

Glede na vse navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).