Jedro

V obravnavanem predsodnem postopku je bil uporabljen 2. odstavek 157. člena ZPIZ-1, ki je določal, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Vsebinsko enako ureditev vsebuje tudi 111. člen veljavnega ZPIZ-2. Glede na to, da je bila zahteva vložena 16. 12. 2014 je bil lahko na navedeni pravni podlagi tožniku sorazmerni del invalidske pokojnine odmerjen največ za 6 mesecev nazaj, šteto od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Torej od 1. 7. 2014 dalje. Takšna uporaba materialnega prava je za tožnika ugodnejša, kot če bi bilo postopano po 183. členu ZPIZ-2. Glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2 odločba, izdana v nepravi obnovi postopka ali obnovitvenem postopku po pravilih ZUP-a, učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ob postopanju po 183. členu ZPIZ-2 bi bilo mogoče tožniku pravico do sorazmernega dela odmeriti in izplačevati šele od 1. 1. 2015 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2015 in št. ... z dne 25. 8. 2015 ter priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 12. 12. 2006 dalje (I. tč. izreka) in hkrati izreklo, da stroški postopka bremenijo proračunska sredstva Republike Slovenije (II. tč. izreka). Presodilo je, da je na temelju uporabljene določbe materialnega prava z izpodbijanima upravnima aktoma odločeno v korist tožnika s tem, ko je denarna dajatev priznana od 1. 7. 2014 dalje.

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik smatra, da je upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine že od 12. 12. 2006, ko je prišlo do izgube delovne zmožnosti. Takrat naj bi se stekli pogoji za priznanje invalidske pokojnine, kar je tudi podlaga za priznanje invalidske pokojnine. Nezmožnost za delo oziroma stanje invalidnosti je bilo ugotovljeno v postopku pri toženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) kot povsem pavšalno in brez sleherne utemeljitve zatrjuje pritožba. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jo je mogoče preizkusiti. Na pritožbeno izvajanje je tako potrebno dodati le še naslednje.

5. Res je sicer, da je bil tožnik v prejšnjem, pravnomočno končanem sodnem postopku2 ob presojanju zavrnilnih upravnih odločb z dne 16. 10. 2010 in 12. 4. 2010 v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni razvrščen od 12. 12. 2006 dalje. Vendar pa ta okoliščina sama po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Bistveno je, da je bila tedaj pravnomočno zavrnjena zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker ni bi dokazan pogoj minimalne pokojninske dobe.

6. Zahtevo, vloženo dne 16. 12. 2014 pri nosilcu zavarovanja v A. z dodatno potrjenima dvema letoma pokojninske dobe, dopolnjene v B. bi bilo iz predhodno navedenih procesnih razlogov v obravnavanem predsodnem postopku mogoče reševati ob uporabi instituta t. i. neprave obnove postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) kot razloguje sodišče prve stopnje. Pri potrjeni pokojninski dobi od 1. 5. 1976 do 31. 12. 1980 s presledki, dopolnjeni pri B. nosilcu zavarovanja, gre nedvomno za staro novo dejstvo, ki bi pripeljalo do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo znano in uporabljeno v prejšnjem pravnomočno končanem postopku.

7. Vendar pa lahko glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2 odločba, izdana v nepravi obnovi postopka ali obnovitvenem postopku po pravilih ZUP-a učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ob postopanju po 183. členu ZPIZ-2 bi bilo mogoče tožniku pravico do sorazmernega dela odmeriti in izplačevati šele od 1. 1. 2015 dalje.

V obravnavanem predsodnem postopku je bil uporabljen 2. odstavek 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-1), ki je določal, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Vsebinsko enako ureditev vsebuje tudi 111. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2). Glede na to, da je bila zahteva vložena 16. 12. 2014 je bil lahko na navedeni pravni podlagi tožniku sorazmerni del invalidske pokojnine odmerjen največ za 6 mesecev nazaj, šteto od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Torej od 1. 7. 2014 dalje. Takšna uporaba materialnega prava je za tožnika zagotovo ugodnejša, kot če bi bilo postopano po 183. členu ZPIZ-2. 8. Zaradi prepovedi reformatio in peius, je z izpodbijano sodbo na temelju 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževani sorazmerni del invalidske pokojnine od 12. 12. 2006 dalje. Iz istih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Sodba Psp 442/2013 z dne 19. 12. 2013 v zvezi s sodbo XII Ps 1667/2010 z dne 28. 6. 2013. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS št. 96/2012 s spremembami. 6 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.