Jedro

Spor o tem, ali je tožnik lastnik dela zgradbe ali ne, je premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP, v katerem je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

Tožba je bila vložena dne 12.8.1992, v njej pa tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni navedla. Sodišče prve stopnje jo je zato pred začetkom obravnavanja glavne stvari pozvalo, naj navede vrednost spornega predmeta, vendar pa tožeča stranka na dopis sodišča z dne 6.10.1992 ni odgovorila. Tudi na I. naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 22.10.1992, vrednost spornega predmeta ni bila določena. Šele na glavni obravnavi dne 14.12.1992 je tožeča stranka, po končanem dokaznem postopku in tik pred zaključkom obravnave navedla, da znaša vrednost spornega predmeta 200.000 SIT. S to navedbo spornega predmeta pa si tožeča stranka, glede na določbe 2. odstavka 186., 40. in 3. odstavka 382. člena ZPP, pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva ni pravočasno zagotovila.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožnik lastnik dveh sob v izmeri 36,66 m2 in 5,72 m2, sedaj poslovnega prostora v pritličju hiše, vl. št. 206, in da mu je dolžna tožena stranka v 15 dneh izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Dejanske ugotovitve pritožbenega sodišča so v nasprotju s podatki spisa. Oba prostora, ki ju je preuredil tožnik, sta del skupnih prostorov stavbe, tožnik pa opravlja v teh prostorih z dovoljenjem tožene stranke pisarniško dejavnost. Tožena stranka je s preureditvijo prostorov soglašala. Zaključki sodišča so zlasti v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa je zmotno uporabilo tudi določbe 21. in 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Nove prostore je tožnik zgradil z lastnimi sredstvi in s svojim materialom. Izdelal je novo stvar, zato mu po določbah ZTLR pripada lastninska pravica. Vsa dela so bila opravljena v dobri veri. Če je kdo ravnal v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, potem je to lahko le tožena stranka. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Spor o tem, ali je tožnik lastnik dela zgradbe ali ne, je premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP, v katerem je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

Tožba je bila vložena dne 12.8.1992, v njej pa tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni navedla. Sodišče prve stopnje jo je zato pred začetkom obravnavanja glavne stvari pozvalo, naj navede vrednost spornega predmeta, vendar pa tožeča stranka na dopis sodišča z dne 6.10.1992 ni odgovorila. Tudi na I. naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 22.10.1992, vrednost spornega predmeta ni bila določena. Šele na glavni obravnavi dne 14.12.1992 je tožeča stranka, po končanem dokaznem postopku in tik pred zaključkom obravnave navedla, da znaša vrednost spornega predmeta 200.000 SIT. S to navedbo spornega predmeta pa si tožeča stranka, glede na določbe 2. odstavka 186., 40. in 3. odstavka 382. člena ZPP, pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva ni pravočasno zagotovila.

Iz navedenih razlogov revizija tožeče stranke ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).