Jedro

V točkah 18 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo vsa odločilna dejstva za presojo, da vzročna zveza ne obstoji, saj je imela tožnica možnost, da glede na takratno stanje zadeve pridobi gradbeno dovoljenje za objekte, ki so bili predvideni v takrat veljavnem lokacijskem načrtu za območje poslovno obrtne cone A. Res je, da je bila tožnica s strani toženke obveščena, da slednja ni dobila okoljevarstvenega dovoljenja, zaradi česar po trditvah tožnice naj ne bi bilo mogoče izvesti načrtovane dejavnosti, a to po pravilni razlagi izpodbijane sodbe še ne pomeni, da je prav to razlog za škodo, ki je tožnici nastala z odstopom pogodbenikov od sklenjenih predpogodb. Tožnica po lastni odločitvi ni niti začela s pridobivanjem projektne dokumentacije, pri čemer dokazni postopek ni pokazal, da bi se pridobivanje dokumentacije (zaradi nerealizirane Inšpekcijske odločbe) ustavilo že na samem začetku. To pa pomeni, da tožnica po pravilni razlagi izpodbijane sodbe za škodo odgovarja sama, saj je s svojim ravnanjem (ko ni izvedla ustreznih aktivnosti v zvezi s planiranimi investicijami, ki so botrovale odstopom od predpogodb) povzročila njen nastanek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je bilo tožnici znano stanje spornih parcel, pa se je kljub temu v obeh predpogodbah zavezala, da bo kot prodajalka obema kupcema v določenem času dostavila listine, iz katerih po razvidna realizacija Inšpekcijske odločbe. To pa pomeni, da je obe predpogodbi sklenila z védenjem o vsebini citirane Inšpekcijske odločbe, pri čemer po pravilni razlagi izpodbijane sodbe sama ni začela z ustreznimi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem tudi postopki za pridobitev projektne dokumentacije, pa čeprav bi to v skladu s strokovnimi ugotovitvami izvedencev lahko storila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 896.483,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I. točka izreka). Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške pravdnega postopka, o višini katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je pravno relevantno dejstvo zgolj to, ali bi tožnica lahko začela s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, ampak je ključno vprašanje, ali bi tožnica lahko pridobila gradbeno dovoljenje. Zaradi tega je zmotna tudi materialno pravna presoja obstoja vzročne zveze, v zvezi s tem pa je nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zmotno razumevalo tudi ustno podano mnenje izvedenca B. B. da bi šele v primeru, če bi upravna enota zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja, obstajal dokaz, da slednjega ni mogoče pridobiti. Gradbeno dovoljenje se namreč izda na podlagi pravnih predpisov, njegova izdaja pa je v skladu z načelom pravne države v celoti predvidljiva. Pritožnica natančneje pojasnjuje svoje stališče, da gradbenega dovoljenja ne bi mogla pridobiti, ker ne bi pridobila vodnega soglasja in ker se je parcela št. 948/5 k.o. ... štela kot odlagališče odpadkov, na katerem je prepovedano izvajati gradnjo. Teh navedb, ki jih je tožnica podala v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2022, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar je zmotno zaključilo, da bi bilo gradbeno dovoljenje pritožnici lahko izdano oziroma da bi z njegovim pridobivanjem lahko začela. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi gradbeno dovoljenje lahko bilo izdano, saj upravna enota z inšpekcijsko odločbo ni bila seznanjena. Investitor se pri pridobivanju gradbenega dovoljenja ne more zanašati na to, da upravni organ z nekim dejstvom ni seznanjen. Pritožnica uveljavlja obstoj procesnih kršitev in se sklicuje na odločbo VSRS III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018, iz katere izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako od posameznih zatrjevanih škod ugotavljati in obrazložiti, ali je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke. Izpodbijana sodba tako ne vsebuje razlogov o zatrjevani škodi z naslova plačila dvojne are, škodi zaradi zamude pri vračilu posojila in škodi z naslova izgubljenega dobička, ki bi ga pritožnica dobila s prodajo zemljišč na podlagi sklenjenih predpogodb. Pri tem pritožnica poudarja, da vprašanje (ne)izdaje gradbenega dovoljenja ne more biti odločilno dejstvo v povezavi z zatrjevano škodo z naslova odstopa od predpogodb, v katerih je bila kot pogoj za sklenitev glavne pogodbe določena izvršitev inšpekcijske odločbe, ki je toženka ni realizirana v določnem roku. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Pritožnica še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločitev o pravnih vprašanjih prepustilo izvedencem. Graja razloge za zavrnitev dokaznega predloga, da se imenuje izvedenec s področja druge stroke in dodaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo listin - Projektnih pogojev Ministrstva za okolje z dne 20. 9. 2019 in mnenja Ministrstva za okolje in prostor z dne 10. 5. 2021. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročila tožnica.

4.Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pisnih vlog strank, ki jih je prejelo po vložitvi pritožbe tožnice in odgovora na pritožbo toženke ni upoštevalo, saj ZPP ne predvideva zakonske možnosti za njihovo vložitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, glede na zadostno in popolno ugotovljena odločilna dejstva pa je pravilna tudi materialno pravna presoja zadeve. Na posamezne pritožbene ugovore bo sodišče druge stopnje odgovorilo v sklopu celotne obrazložitve.

Dosedanji potek postopka:

7.V prvem sojenju je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugotovilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka z naslova odškodninske odgovornosti za premoženjsko škodo, nastalo tožnici zaradi zamude toženke z izvršitvijo odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06113-833/2011 z dne 13. 9. 2011 (v nadaljevanju Inšpekcijska odločba), in sicer v trajanju od 11. 3. 2012 do 13. 2. 2015.

8.Sodišče druge stopnje je z odločbo VSM I Cpg 227/2016 z dne 24. 11. 2016 sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, ki ji je VSRS s sklepom III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih za sprejeto odločitev je navedlo, da mora sodišče pri ugotavljanju temelja zahtevka pri neposlovni odškodninski odgovornosti presojati (tudi) vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in vsako posamezno zatrjevano škodo – v konkretnem primeru torej med protipravnim ravnanjem toženke na eni strani in na drugi strani zatrjevano navadno škodo oz. zatrjevanim izgubljenim dobičkom zaradi neizvedenega projekta oz. neuspele prodaje nepremičnin. Sodišče bi moralo za vsako od posameznih zatrjevanih škod na podlagi uveljavljene teorije adekvatne vzročnosti ugotavljati in obrazložiti, ali je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke. Pritrdilo je navedbam toženke, da lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Ugotovilo je tudi, da je ostalo nepojasnjeno vprašanje, ali tožnica res ne bi mogla uresničiti svojih poslovnih ciljev in izpeljati načrtovanega projekta zaradi neizvršene inšpekcijske odločbe, ki je bremenila toženko, v posledici česar tožnica od toženke zahteva plačilo izgubljenega dobička. Pri tem je bil ves čas postopka eden ključnih argumentov toženke, da je bilo kupljeno zemljišče z zemeljskim izkopom obremenjeno zgolj v manjšem obsegu, zaradi česar ni mogla biti onemogočena uporaba preostalega dela zemljišča. VSRS je poudarilo, da tudi iz sodbe sodišča druge stopnje ni bilo razvidno, v kolikšnem obsegu je bilo zemljišče, ki je predmet obravnave v tem postopku, dejansko obremenjeno s spornim izkopom in ali tožnica prav zaradi tega ni mogla uresničiti svojih poslovnih načrtov. Pojasnilo je tudi, da bi moralo iz sodb sodišč prve in druge stopnje jasno izhajati, da bi tožnica vsa morebiti nujna dovoljenja po naravnem teku dogodkov – če na zemljišču ne bi bilo spornega izkopa – vendarle lahko pridobila in kdaj bi jih lahko pridobila. Šele po tem bi bilo mogoče zaključiti, da tožnica svojih načrtov ni mogla uresničiti, ker je toženka prekomerno onesnažila okolje in ni pravočasno izvršila inšpekcijske odločbe.

Odločitev sodišča prve stopnje v novem sojenju:

10.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju na podlagi izvedenega dokaznega postopka sicer ugotovilo, da je podana protipravnost ravnanja toženke, ki ni pravočasno realizirala Inšpekcijske odločbe, a je hkrati ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem povzročiteljice škode in posameznimi vrstami škode. V točki 28 (in pred tem že v točkah 26 in 27 obrazložitve) je zaključilo, da zatrjevana škoda ni povezana z zamudo toženke pri realizaciji Inšpekcijske odločbe, saj je tožnica sama sprejela odločitev v smeri neaktivnosti glede planiranih investicij, ki so imele za posledico odstop od pogodb in nastanek zatrjevane škode. Ker ni podan element vzročnosti, toženka ni odgovorna za poslovno škodo tožnice. Slednja ni dokazala, da zaradi Inšpekcijske odločbe ni mogla pridobiti dovoljenja ARSO za deponijo neškodljivih odpadkov, s čimer bi sanirala glinokop in prav tako ne gradbenega dovoljenja za izgradnjo prometne in komunalne infrastrukture za izvedbo projekta poslovne cone. Zemljišče, na kateri se je nahajal sporni material, je sicer „razparcelirala“, a nadalje ni dokazala, da zaradi nerealizirane odločbe inšpektorata ni mogla pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, gradbenega dovoljenja in dovoljena za deponijo za noben novo nastali del nepremičnine. Zato mora škodo, za katero zatrjuje, da ji je nastala, kriti sama.

11.Tako opravljeni presoji sodišče druge stopnje pritrjuje in ne soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo oziroma, da ni uporabilo nekaterih zakonskih določb, pa bi jih moralo uporabiti. Tožnica se v pritožbi (ponovno) neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da gradbenega dovoljenja za izvedbo načrtovanega projekta ne bi mogla pridobiti, zato s postopkom njegovega pridobivanja niti ni začela. V okviru tega zatrjuje, da se je na sporni parceli nahajal nezakonito odložen zemeljski izkop, zato v skladu z Zakonom o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ne bi mogla pridobiti vodnega soglasja, hkrati pa se je sporna parcela v skladu z Zakonom o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in Uredbo o odlaganju odpadkov in odlagališčih (v nadaljevanju Uredba o odlagališčih) štela kot odlagališče odpadkov, na odlagališču odpadkov pa je prepovedano izvajati gradnjo.

12.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je tožnica na okoliščine, da ji v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja ne bi bilo izdano vodno soglasje in da je parcela št. 948/5 k.o. ... (zaradi ravnanja toženke, ki odpadkov ni pravočasno odstranila) pridobila status odlagališča odpadkov, zaradi česar je treba upoštevati zgoraj navedene zakonske predpise, začela sklicevati (šele) v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2022, v kateri se je sicer izrekla glede pisne dopolnitve mnenja izvedenca B. B. z dne 7. 6. 2022. Res je, da je sodišče prve stopnje v okviru ustne dopolnitve mnenja izvedencu B. B. na naroku 28. 11. 2022 dopustilo vprašanja v zvezi z zatrjevanim vodnim soglasjem in statusom sporne nepremičnine, vendar to še ne pomeni, da je tožnica tovrstne trditve podala pravočasno. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, da "vse poznejše trditve na naroku za glavno obravnavo s tožbo niti niso bile zatrjevale", da za dokaze načeloma velja, da se ne izvajajo v informativne namene (da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale), da sta imenovana izvedenca „izčrpala vsa pravno relevantna vprašanja“, in da je zato sporno vprašanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožbe (da je do škode prišlo zaradi nerealizirane Inšpekcijske odločbe in s tem povezane nemožnosti pridobitve gradbenega dovoljenja) zrelo za odločitev, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da je tožnica v postopku na prvi stopnji do vložitve pripravljalne vloge z dne 8. 9. 2022 zatrjevala (le), da gradbenega dovoljenja ne bi mogla dobiti iz razloga, ker toženka ni izvršila Inšpekcijske odločbe. Šele s citirano vlogo se je začela sklicevati na okoliščine, zaradi katerih v povezavi z ZV-1, ZVO-1 in Uredbo o odlagališčih naj ne bi mogla pridobiti soglasij, ki so na podlagi 3. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov določena kot eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Po oceni sodišča druge stopnje tožnica svojih prvotnih trditev ni konkretizirala, jih dodatno pojasnila, ampak se je začela (nedopustno) sklicevati na nove okoliščine, ki naj bi utemeljevale njen zahtevek. Glede na takšno procesno situacijo, ko tožnica v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2022 tudi ni pojasnila razlogov, zaradi katerih spornih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno uporabiti določb ZV-1, ZVO-1 in Uredbe o odlagališčih, saj so bile trditve tožnice o tem, da ne bi mogla pridobiti vodnega soglasja in da se je sporna parcela štela kot odlagališče odpadkov, na katerem je prepovedano izvajati gradnjo, prepozne. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, vendar to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti podane pravočasno (286. člen ZPP). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v okviru pravočasno podanih trditev pravilno uporabilo materialno pravo, nasprotni pritožbeni ugovori v tej smeri pa so neutemeljeni.

13.Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, tako da tudi v tej smeri pritožbeni ugovori niso utemeljeni.

14.V okviru zaključka, da tožnica ni dokazala, da zaradi Inšpekcijske odločbe ni mogla pridobiti dovoljenja ARSO za deponijo neškodljivih odpadkov, s katerimi bi sanirala glinokop ter prav tako ne gradbenega dovoljenja za gradnjo prometne in komunalne infrastrukture za izvedbo projekta poslovne cone, se ni oprlo zgolj na ugotovitve, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi. Pritožnica posebej izpostavlja (le) del razlogov izpodbijane sodbe iz točke 25 obrazložitve, ki so povezani z ustnimi izvajanji izvedenca B. B. (da bi bilo mogoče (ne)možnost pridobitve gradbenega dovoljenja dokazati šele, če bi bila vloga vložena, upravna enota pa bi vlogo zavrnila, saj bi šele to bil dokaz, da dovoljenja ni mogoče pridobiti), in so vzeti iz celotnega konteksta. Odgovore izvedenca B. B. (tako tiste v okviru pisne, kot tudi tiste v okviru ustne podaje mnenja), na katerega se je glede strokovnih vprašanj o (ne)možnosti pridobitve gradbenega dovoljenja oprlo sodišče prve stopnje, je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno obravnavati kot celoto. Upoštevati je treba tako njegovo (osnovno) pisno mnenje, njegovo dopolnitev in njegova ustna izvajanja na naroku. Za sprejem odločitve (v povezavi s vprašanjem vzročne zveze) ne more biti pravno odločilna le oziroma predvsem ena izjava izvedenca, saj je slednji v zvezi s problematiko (ne)možnosti izdaje gradbenega dovoljenja podal celovita izvid in mnenje, ki ju pritožnica sicer konkretizirano ne graja. Iz konteksta celotnega izvajanja izvedenca C. C. je vzeta tudi izjava tega izvedenca, da bi gradbeno dovoljenje lahko bilo izdano, saj upravna enota z Inšpekcijsko odločbo ni bila seznanjena (točka 21 točki obrazložitve). Izvedenec C. C. je namreč v zvezi s tem v nadaljevanju pojasnil, da z izdano odločbo ni bilo prepovedano projektiranje nove investicije, zato bi bilo načeloma možno naročiti izdelavno projektne dokumentacije, pri čemer so bile za projektiranje na voljo podlage za izdelavo načrtov (odlok o lokacijskem načrtu, ki ga je izdelal D. d.o.o.). Prav tako je pojasnil da obremenitev zemljišča s spornim materialom in izdana Inšpekcijska odločba nista imela neposrednega vpliva na izdelavo projektne dokumentacije (PGD) za komunalno in prometno ureditev območja. V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje v tem kontekstu prepričano, da je prvostopenjsko sodišče glede na ponujeno trditveno podlago utemeljeno presojalo (tudi) vprašanje vpliva Inšpekcijske odločbe na izdelavo projektne dokumentacije. Za tožnico namreč v postopku ni bilo sporna le možnost pridobitve gradbenega dovoljenja, ampak se je slednja sklicevala tudi na to, da zaradi Inšpekcijske odločbe ne more nadaljevati z izdelavo projektne dokumentacije. V zvezi s tem glede na obrazloženo ni mogoče slediti pritožbi, da je bilo v danih okoliščinah „povsem življenjsko, da pritožnik z izdelavo projektne dokumentacije ni želel pričeti, dokler sporno zemljišče ne bi bilo sanirano.

15.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi obstoj procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, na katere je opozorilo že VSRS v sklepu III Ips 8/2017 z dne 25. 9. 2018, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze med protipravnostjo ravnanja toženke in zatrjevano škodo. V točkah 18 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo vsa odločilna dejstva za presojo, da vzročna zveza ne obstoji, saj je imela tožnica možnost, da glede na takratno stanje zadeve pridobi gradbeno dovoljenje za objekte, ki so bili predvideni v takrat veljavnem lokacijskem načrtu za območje poslovno obrtne cone A. Brez poprejšnje spremembe lokacijskega načrta pa investitor (tožnica) ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja za odlagališče odpadkov, saj to v lokacijskem načrtu ni bilo predvideno. V tem kontekstu pritožba neuspešno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in pojasnilo razlogov za (ne)obstoj vzročne zveze med ravnanjem povzročitelja in posamezno vrsto škode. Sodišče prve stopnje je v točkah 26 iz 27 obrazložitve me drugim pojasnilo, da dejstvo, da je tožnica seznanila toženko z nestrpnostjo kupcev v zvezi z nerealizirano Inšpekcijsko odločbo, še ne pomeni, da je toženka odgovorna za neaktivnost investitorja (tožnice) v zvezi z načrtovanimi investicijami. Res je, da je bila tožnica s strani toženke obveščena, da slednja ni dobila okoljevarstvenega dovoljenja, zaradi česar po trditvah tožnice naj ne bi bilo mogoče izvesti načrtovane dejavnosti, a to po pravilni razlagi izpodbijane sodbe še ne pomeni, da je prav to razlog za škodo, ki je tožnici nastala z odstopom pogodbenikov od sklenjenih predpogodb. Tožnica po lastni odločitvi ni niti začela s pridobivanjem projektne dokumentacije, pri čemer dokazni postopek ni pokazal, da bi se pridobivanje dokumentacije (zaradi nerealizirane Inšpekcijske odločbe) ustavilo že na samem začetku. To pa pomeni, da tožnica po pravilni razlagi izpodbijane sodbe za škodo odgovarja sama, saj je s svojim ravnanjem (ko ni izvedla ustreznih aktivnosti v zvezi s planiranimi investicijami, ki so botrovale odstopom od predpogodb) povzročila njen nastanek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je bilo tožnici znano stanje spornih parcel, pa se je kljub temu v obeh predpogodbah zavezala, da bo kot prodajalka obema kupcema v določenem času dostavila listine, iz katerih po razvidna realizacija Inšpekcijske odločbe. To pa pomeni, da je obe predpogodbi sklenila z védenjem o vsebini citirane Inšpekcijske odločbe, pri čemer po pravilni razlagi izpodbijane sodbe sama ni začela z ustreznimi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem tudi postopki za pridobitev projektne dokumentacije, pa čeprav bi to v skladu s strokovnimi ugotovitvami izvedencev lahko storila. To pa pomeni, da po pravilni razlagi izpodbijane sodbe po lastni volji ni uresničila svojega poslovno – ekonomskega interesa, za kar krivde ni mogoče pripisati toženki. Pritožbeno sodišče k temu še dodajo, da je ugotovljeno in obrazloženo vplivalo tako na nastanek navadne škode, kot tudi škode z naslova izgubljenega dobička.

16.V tem kontekstu pritožbeno sodišče tudi ne sledi ugovorom pritožbe, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu zgolj povzemalo ugotovitve izvedencev in da je slednjima prepuščalo presojo o pravnih vprašanjih. Pritožba zmotno meni, da sta izvedenca v obravnavanem primeru podala mnenje o pravnih vprašanjih. Res je, da sta izvedenca, svoje mnenje oprla na določene pravne predpise s področja gradbene zakonodaje, ki določa postopke in pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja soglasja. Vendar zgolj zato, ker predpisi določajo pravila in pogoje za izdaje gradbenega dovoljenja, sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojih pooblastil glede zaupanja določenih strokovnih vprašanj izvedencu (243. člen ZPP). Omeniti velja, da je tudi sicer izvedenec pri svojem delu vedno omejen z določenimi pravili – pa najsi bodo to takšna, kot v obravnavanem primeru, ali pa pravila znanosti, stroke, logičnega mišljenja ali izkustvena pravila z določenega strokovnega področja. Bistveno v obravnavani zadevi je, da je temeljne razloge za zaključek o neobstoju vzročne zveze podalo sodišče prve stopnje, pri čemer je kot podlago podlago za to pravilno vzelo oziroma upoštevalo strokovne ugotovitve izvedencev C. C. in B. B.

17.Pritožba nenazadnje neutemeljeno graja tudi zaključke izpodbijane sodbe v točki 4 obrazložitve v zvezi z zavrnitvijo predloga za imenovanje novega izvedenca s področja varstva in vplivov na okolje, inženirske geologije, projektiranja in ekološkega inženiringa. Razloge v tem delu obrazložitve sodišče druge stopnje povzema, saj, upoštevajoč pravočasno ponujeno trditveno podlago, niso izpolnjeni pogoji iz 254. členu ZPP za postavitev novega izvedenca.

18.Zaključka, da vzročna zveza me ravnanjem povzročitelja in zatrjevanimi vrstami škodami ni podana, tudi ne morejo omajati pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje brez vsebinske obrazložitve zavrnilo dokazni listini - Projektni pogoji Ministrstva za okolje z dne 20. 9. 2019 in mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 10. 5. 2021. Kot izhaja iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 28. 11. 2022, je sodišče prve stopnje prve stopnje izvedbo teh dokazov dopustilo, izvedenec B. B. se je do obeh listin v ustni dopolnitvi mnenja tudi opredelil, sodba pa o tem ne vsebuje posebnih razlogov. Po oceni pritožbenega sodišča pomanjkanje teh razlogov ni pravno odločilno, saj se poraja utemeljen pomislek o pravočasnosti ponujenih dokazov. Dejstvo je namreč, da se je na obe listini tožnica sklicevala v okviru svojih trditev iz pisne vloge z dne 8. 9. 2022, za katero pa je že bilo pojasnjeno, da navedbe v njej ni mogoče šteti za pravočasne.

19.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). O stroških toženke je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s 155. členom ZPP. Stroški za sestavo vloge niso bili potrebni, saj je toženka v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna stališča in soglašala s sprejeto odločitvijo.

-------------------------------

1Pritožba v bistvu povzema vsebino pripravljalne vloge z dne 8. 9. 2022.

2Tožba je bila vložena v letu 2014.

3Navedeno izhaja iz strani 4 in 5 pripravljalne vloge tožnice z dne 31. 5. 2019, v kateri je slednja podala sintezo svojih navedb.