Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožbeno sodišče je znesek stroškov, ki jih tožnica dolguje tožencem, znižalo za stroške zastopanja prvotnega pooblaščenca v času od 1. 9. 2017 do vključno 11. 5. 2021, ko ta ni bil več odvetnik, in za potne stroške obeh pooblaščencev.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih tožeča stranka dolguje toženi stranki (7.495,38 EUR), zniža za 4.368,66 EUR (na 3.126,72 EUR).
II. Sicer se pritožba zavrne.
III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 370,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje je po zavrnitvi tožbenega zahtevka naložilo tožnici, da mora tožencem povrniti 7.495,38 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.
2. Tožnica uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga izdajo nadomestnega sklepa, sicer pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bil pooblaščenec tožencev A. A. 1. 9. 2017 izbrisan iz seznama odvetnikov. Sedanji pooblaščenec tožence zastopa šele od 12. 5. 2021 dalje. Dotlej toženci niso upravičeni do priglašenih stroškov zastopanja po Odvetniški tarifi. Poleg tega se kilometrina pooblaščencu iz drugega kraja lahko prizna zgolj izjemoma. V obravnavanem primeru so bili priznani stroški za prihod iz B. oziroma C., ki so pretirani in zato neutemeljeni. Tožnica ne razume, zakaj so morali toženci dvakrat plačati takso za pritožbo, saj bi moralo sodišče pri odmeri všteti že plačano takso za prvotno pritožbo.
3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pri sestavi izpodbijanega sklepa ni prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero (v zvezi s predlogom za izdajo nadomestnega sklepa) neopredeljeno meri pritožba. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Domnevnega protislovja v razlogih sklepa ni zaslediti. Tudi drugih uradoma upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) v postopku na prvi stopnji ni bilo.
6. Res pa je sodišče deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo dejstvo, da je prvotni pooblaščenec tožencev (odvetnik A. A.) 1. 9. 2017 prenehal opravljati odvetniško dejavnost. Za procesna dejanja (sestavo vlog, zastopanje na narokih), ki jih je za tožence opravil od tedaj dalje, toženci niso upravičeni do povračila po odvetniški tarifi. Po drugem odstavku 2. člena Zakona o odvetništvu namreč lahko stranko pred sodiščem proti plačilu zastopa samo odvetnik. Tožencem zato pripada plačilo le za odgovor na tožbo, ki ga je njihov prvotni pooblaščenec sestavil in oddal sodišču še v času, ko je bil odvetnik (18. 7. 2017).
7. Tožnica utemeljeno oporeka tudi odmeri potnih stroškov za pooblaščenca. Plačilo kilometrine lahko po tretjem in četrtem odstavku 10. člena Odvetniške tarife1 zahteva samo odvetnik. Prvi pooblaščenec tožencev bi zato svoje potne stroške lahko uveljavljal le v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.2 Po 7. členu v zvezi z 2. točko 2. člena navedenega pravilnika se potni stroški pooblaščencu povrnejo v višini dejanskih izdatkov za potovanje s potniškim vlakom, avtobusom, ladjo ali letalom, višina stroškov za prevoz pa se ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način. Prvotni pooblaščenec tožencev svojih potnih stroškov ni priglasil na ta način, niti jih ni izkazal z vozovnico. Sedanji pooblaščenec tožencev bi potne stroške sicer lahko uveljavljal v višini kilometrine, vendar je treba pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Kot taki se praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Res je sicer, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa, zato ni dolžna izbirati med odvetniki le v kraju, kjer je sodišče, vendar mora povečane stroške zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča trpeti sama. Izjemoma je upravičena tudi do povračila teh stroškov, če za njeno izbiro točno določenega odvetnika iz nekega oddaljenega kraja obstajajo razumni oziroma tehtni razlogi (npr. narava konkretnega mandatnega razmerja, specializacija odvetnika, bližina strankinega prebivališča in sedeža odvetnika ali druge podobne okoliščine), kar pa je trditveno in dokazno breme stranke, ki uveljavlja povrnitev takih stroškov. Toženci teh posebnih okoliščin niso navajali in izkazali, ne v postopku na prvi in ne v postopku na drugi stopnji, saj na pritožbo niso odgovorili. To pomeni, da potnih stroškov svojih pooblaščencev, ne glede na izid pravde, ne morejo prevaliti na tožnico.
8. Tožnica pa neutemeljeno oporeka povračilu zneska sodne takse za drugo pritožbo tožencev. Čeprav so se toženci že prvič uspešno pritožili zoper vsebinsko enako sodbo, so bili dolžni ob ponovni pritožbi zoper novo sodbo znova plačati predpisano sodno prakso za pritožbo. Tožničino sklicevanje na načelo enkratnega plačila takse, ki ga določa prvi odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ni utemeljeno. Pravilo o vštevanju že plačane takse namreč velja samo za postopek na nižji stopnji (četrti odstavek 18. člena ZST-1),3 ne pa za postopek s pritožbo.4 Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je od tožencev terjalo plačilo sodne takse za drugo pritožbo in ga nato tudi upoštevalo (v celotnem znesku) pri odmeri stroškov v izpodbijanem sklepu.
9. Pritožbeno sodišče je po navedenem le delno ugodilo tožničini pritožbi. Znesek stroškov, ki jih tožnica dolguje tožencem, je znižalo za stroške zastopanja prvotnega pooblaščenca v času od 1. 9. 2017 do vključno 11. 5. 2021 in za potne stroške obeh pooblaščencev, s pripadajočim deležem materialnih stroškov in DDV. Izpodbijani sklep je v tem delu ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).
10. Tožnica tako dolguje tožencem plačilo za sestavo odgovora na tožbo (700 točk), zastopanje na petem in šestem naroku (vsakič po 350 točk in po 120 točk za odsotnost iz pisarne ter še 150 točk za urnino na zadnjem naroku), povečano za 20 % zaradi zastopanja več strank, kar skupaj znese 2148 točk oziroma 1.288,80 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR). K temu je treba prišteti 18,88 EUR materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena Odvetniškega tarife (287,69 EUR), nadalje neprerekana zneska poštnine (3,43 EUR) in potnih stroškov samih tožencev (skupaj s stroški parkiranja 45,92 EUR) ter sodno takso za dve pritožbi (skupaj 1.482,00 EUR). Celotni znesek pravdnih stroškov, do katerih so upravičeni toženci, torej znaša 3.126,72 EUR, kar je 4.368,66 EUR manj, kot je bilo odmerjeno v postopku na prvi stopnji.
11. Tožnica je glede na doseženi pritožbeni uspeh upravičena do povračila sorazmernega dela svojih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za sestavo pritožbe (odmerjeno od zneska 4.368,66 EUR – 375 točk po tar. št. 21/1 - 225,00 EUR) ter 22 % DDV in sorazmerni del sodne takse za pritožbo (96,00 EUR – tar. št. 3009 takse tarife), skupaj 370,50 EUR. Če bodo toženci s plačilom zamujali, bodo od navedenega zneska tožnici dolgovali še zakonske zamudne obresti.
1 Uradni list RS, št. 82/2015 in 28/2018. 2 Uradni list RS, št. 15/2003 in 32/2013. 3 Če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, se taksa, plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji, všteje v takso za novi postopek na nižji stopnji. Če je taksa, ki naj se všteje, večja od takse za novi postopek, se presežek ne vrne. 4 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3150/2014 z dne 26. 11. 2014; sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 493/2011 z dne 20. 6. 2018.