Jedro

Odgovornost špediterja iz dane garancijske izjave ni subsidiarna, ampak carinarnica, če prevoznik do roka ne preda blaga namembni carinarnici, z odločbo naloži plačilo carinskih dajatev vozniku - špediterju, ki je podal garancijsko izjavo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo carinarnice z dne 5.3.1993, s katero je ta zavezala tožnika za plačilo carinskih dajatev za nepredano blago po enotni carinski listini z dne 6.10.1992 carinske izpostave. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo dne 6.10.1992 z enotno carinsko listino carinski izpostavi prijavljeno sporno blago - rabljeni osebni avto Alfa Romeo Giulieta, z rokom predaje blaga do 6.10.1992 Carinski izpostavi Obrežje. Navedeno blago tej namembni carinarnici ni bilo predano, kar je razvidno iz spisov zadeve. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je carinarnica izdala izpodbijano odločbo, s katero je obračunala carino in druge uvozne davščine glavnemu zavezancu, to je podjetju M., d.o.o.. Osnova za izdajo odločbe je bila položena varščina oziroma namesto nje garancijska izjava v smislu določila 200. člena carinskega zakona ter podatek iz enotne carinske listine, kjer je kot glavni zavezanec vpisano podjetje M., d.o.o. iz Š.. Iz tega je razvidna obveznost tožnika, da bo plačal vse uvozne davščine, če prevoznik blaga ne bo predal namembni carinarnici. Glede na izjavo in ugotovitev, da blago dejansko ni bilo predano, čemur tudi tožnik ne ugovarja, je carinarnica pravilno ugotovila carinskega zavezanca tudi v smislu 24. člena carinskega zakona. Prevoznik je bil namreč oproščen plačila varščine, ker je tožnik predložil pismeno izjavo, da bo v primeru nepredaje blaga s strani prevoznika plačal vse uvozne davščine. Tožnik je z izdajo poroštvene izjave sprejel nase rizik in stopil v civilno pravno razmerje s prevoznikom. Če ta svoje obveznosti ni izpolnil, je bila odmera uvoznih davščin tožniku oziroma garantu popolnoma utemeljena. Ker sporno blago ni bilo predano namembni carinarnici, tožnik pa tudi ni mogel predložiti dokaza, da je blago izstopilo iz Republike Slovenije, sledi logičen zaključek, da je bilo blago dano v prost promet pred opravljenim carinskim postopkom oziroma plačilom uvoznih davščin. Carinarnica Koper je tudi pravilno ugotovila vse elemente za pravilno razvrščanje blaga po carinski tarifi in tarifi prometnega davka, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da se je z garancijo obvezal, da bo plačal carinske dajatve, če prevoznik ne bi izpolnil svojih obveznosti, to je, predal blaga namembni carinarnici oziroma plačal carinske dajatve, če bi blago dal v prost promet v Republiki Sloveniji pred predajo blaga carinarnici oziroma pred plačilom carinskih dajatev. Prvostopni organ je napačno izdal odločbo z dne 5.3.1993, s katero je naložil tožniku plačilo dajatev pred izpeljavo dokaznega postopka proti odgovorni osebi za predajo blaga po carinski sprejemnici 21118. Tožena stranka obravnava v izpodbijani odločbi tožnika kot carinskega zavezanca oziroma odgovorno osebo za predajo blaga oziroma ga obtožuje, da je dal v prost promet v Republiki Sloveniji osebni avto Alfa Romeo Giulieta pred plačilom carine. To je v nasprotju s 93. in 200. členom carinskega zakona (CZ). Odgovorna oseba je voznik in proti njemu bi bilo potrebno voditi dokazni postopek za nepredajo blaga in izdati odločbo za poplačilo carinskih dajatev ob upoštevanju določila 389. člena carinskega zakona. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ob napačni uporabi 240. člena carinskega zakona, zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo. Mediašped kot garant je prevzel obvezo, da bo toženi stranki poravnal carinske dajatve, v kolikor jih ne bo mogel carinski obveznik. V tem primeru pa tožena stranka sploh ni vodila postopka poplačila carinskih dajatev od carinskega obveznika po 389. členu carinskega zakona. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik ne izpodbija, pravilno odločila. Tožnik se je z garancijsko izjavo zavezal, da bo plačal vse uvozne davščine, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici. Ker namembna carinarnica ni potrdila prijave blaga in tožeča stranka v postopku, kljub pozivu carinarnice, ni predložila dokazov, da je prevoznik svoje obveznosti izpolnil, je tožena stranka na podlagi 200. člena carinskega zakona pravilno odločila, ko je odmerila uvozne davščine tožniku. Tožbeni ugovor, da je v tem primeru carinski zavezanec prevoznik in bi zato morala tožena stranka ravnati v skladu s 389. členom carinskega zakona, je iz že prej navedenih razlogov neutemeljen. Odgovornost iz dane garancijske izjave ni subsidiarna, kot neutemeljeno meni tožeča stranka, saj se je z navedeno izjavo zavezala, da bo plačala vse uvozne davščine, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici. Ker prevoznik tega pogoja ni izpolnil, je po presoji sodišča tožena stranka v tem primeru pravilno ravnala, ko je plačilo zahtevala od poroka.

Ker je tožba pravno neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS in carinski zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/19-I in 45/1/94).