Jedro

Če je po vložitvi tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa ta odločbo izdal, z njo dokončno odločil o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravil, pritožnikovi zahtevi ugodil, gre za pravno situacijo iz prvega odstavka 39. člena ZUS-1. Ker je pritožnik na poziv izjavil, da pri tožbi ne vztraja, bi moralo sodišče prve stopnje postopek ustaviti na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, posledično pa bi moralo o stroških postopka na podlagi petega odstavka 25. člena ZUS-1 odločiti po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, torej po določbah ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju, IV U 39/2012-9 z dne 26. 4. 2012, se v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek (I. točka izreka sklepa), z II. točko izreka sklepa, zoper katero tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo, pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi II. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je zahtevek tožene (pravilno „tožeče“) stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

3. Pritožnik v pritožbi pojasnjuje potek postopka, v katerem je tožena stranka šele po vložitvi tožbe v upravnem sporu zaradi molka organa druge stopnje odločila o pritožnikovi pritožbi zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa, ji smiselno ugodila in z odločbo, št. 700-10/2011/19 z dne 10. 4. 2012, izpodbijani sklep odpravila (1. točka izreka odločbe) ter tam navedeni osebi postavila skrbnika za posebni primer (2. točka izreka odločbe). Po pozivu sodišča prve stopnje, naj se izjavi, ali pri tožbi vztraja, je pritožnik sporočil, da pri tožbi ne vztraja, želi pa imeti povrnjene s tožbo priglašene stroške. Ker so bili ti stroški nujni in so nastali brez pritožnikove krivde, bi moralo sodišče prve stopnje njegovi zahtevi ugoditi in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 25. člena in 39. člena ZUS-1 odločiti, da jih mora povrniti tožena stranka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka pritožniku povrniti njegove stroške upravnega spora (podredno tudi stroške upravnega postopka) in priglašene pritožbene stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

6. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo s sklicevanjem na četrti odstavek 25. člena ZUS-1. Ta pa je bil spremenjen oziroma dopolnjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZUS-1 (Uradni list RS, št. 62/2010 z dne 30. 7. 2010, ZUS-1A), ki v 2. členu določa, da se dosedanjemu besedilu četrtega odstavka 25. člena doda besedilo: „razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. Za dosedanjim četrtim odstavkom pa se doda nov peti odstavek, ki med drugim določa, da če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1. Ta pa določa, da če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi odločbe, št. U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009, zavzelo stališče (16. in 17. točka obrazložitve navedene odločbe), da je za odločanje o stroških po ZPP odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih dejanj (razen, če gre za separatne stroške). Končnemu uspehu v pravdi so primerljivi položaji ustavitve upravnega spora v primerih, ko upravni organ med postopkom spremeni izpodbijani akt tako, da je o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika dokončno odločeno v njegovo korist, pri tem pa niso kršene pravice drugega.

8. V obravnavani zadevi je po vložitvi tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa ta odločbo izdal, z njo dokončno odločil o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravil in pritožnikovi zahtevi za postavitev skrbnika za poseben primer ugodil. Gre torej za pravno situacijo iz prvega odstavka 39. člena ZUS-1, pritožnik pa je na poziv izjavil, da pri tožbi ne vztraja. Sodišče prve stopnje bi moralo zato postopek ustaviti na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, kar pa na odločitev ne vpliva. Posledično pa bi moralo po presoji Vrhovnega sodišča o stroških postopka na podlagi petega odstavka 25. člena ZUS-1 odločiti po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, torej po določbah ZPP, česar pa ni storilo in nujnosti oziroma potrebnosti stroškov, priglašenih s strani pritožnika, ter njihove višine sploh ni presojalo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo tako dejansko stanje glede stroškov nepopolno ugotovljeno oziroma sploh ni bilo ugotovljeno.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

10. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.