Jedro

Glede na to, da je prvotožena stranka v celoti prenesla svoj poslovni delež v izbrisani družbi na prvotoženo stranko 25. 2. 2009, tj. še pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A, družba pa je bila izbrisana po njeni uveljavitvi, in sicer 23. 6. 2010, in glede na ugotovljeno neustavnost drugega odstavka 33. člena navedene novele, ni podana odgovornost prvotožene stakne za plačilo vtoževanih računov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67295/2008 z dne 15. 9. 2008 razveljavi tudi v 1. in 4. odstavku izreka in se postopek nadaljuje kot po tožbi (1. točka izreka). Odločilo je, da je drugotožena stranka M. S. v roku osmih dni dolžan tožeči stranki plačati glavnico v znesku 884,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 647,84 EUR od 29. 3. 2008 do izpolnitve obveznosti in od zneska 236,84 EUR od 2. 4. 2008 do izpolnitve obveznosti (2. točka izreka). Zahtevek proti prvotoženi stranki R. M. je kot neutemeljen zavrnilo (3. točka izreka). Drugotoženi stranki je naložilo, da v roku osmih dni povrne tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 337,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti (4. točka izreka).

2. Zoper 3. točko navedene sodbe je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi tudi v delu, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, podrejeno pa je predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 3. točko sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek glede prvotožene stranke, ker je presodilo, da ta ne odgovarja za dolgove izbrisane gospodarske družbe, čeprav ji je položaj družbenika prenehal po tem, ko je že nastala obveznost po računih, katerih plačilo zahteva tožeča stranka v tem postopku. Ocenilo je, da se je prvotožena stranka razbremenila domneve iz sedmega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ker je dokazala, da pred prenehanjem pravne osebe zaradi izbrisa ni imela možnosti vplivati na njeno upravljanje in poslovanje, ker je že 25. 2. 2009 v celoti prodala svoj poslovni delež. Pred tem je bila edini družbenik izbrisane pravne osebe, v kateri pa si po odsvojitvi poslovnega deleža ni izgovorila kašnih pravic pri njenem upravljanju.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da si sodišče prve stopnje napačno razlaga določbi šestega in sedmega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki določata pogoje in obseg odgovornosti t.i. aktivnih družbenikov za dolgove izbrisane družbe. Meni, da družbenik, ki je imel dejansko možnost vplivanja na poslovanje in upravljanje družbe, odgovarja za njene obveznosti, v kolikor pride do izbrisa družbe v roku dveh let po prenehanju njegovega položaja aktivnega družbenika. Njegova odgovornost je omejena zgolj na obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja položaja družbenika. Ker je vtoževana obveznost družbe nastala v obdobju dveh let pred izbrisom družbe, v času, ko je v njej prvotožena stranka imela 100% delež, je podana tudi njena odgovornost za plačilo vtoževane terjatve.

8. Pritožbeno sodišča ugotavlja, da je do izbrisa gospodarske družbe U.-L. trgovina, transport in storitve d.o.o. prišlo 23. 6. 2010, ko je bila v veljavi ureditev po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-A).

Do uveljavitve ZFPPIPP-A, tj. 13. 6. 2009, je veljala ureditev, po kateri je t. i. aktivni družbenik odgovarjal za obveznosti družbe, izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije, če je imel ob prenehanju pravne osebe položaj njenega družbenika (1. točka sedmega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). ZFPPIPP-A je to določbo spremenil tako, da je določil odgovornost tistih aktivnih družbenikov, ki so imeli tak položaj v zadnjih dveh letih pred prenehanjem pravne osebe, čeprav tega položaja v trenutku prenehanja nimajo več. V prehodni določbi drugega odstavka 33. člena ZFPPIPP-A je zakonodajalec določil, da se spremenjena ureditev pravnih posledic izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije uporablja za gospodarske družbe, ki so izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A. Navedeni člen je bil predmet presoje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-285/10-13 z dne 7. 6. 2012 ugotovilo, da je bil drugi odstavek 33. člena ZFPPIPP-A, kolikor se je nanašal na aktivne družbenike, ki jim je pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A prenehalo članstvo v gospodarski družbi, izbrisani iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A, v neskladju z Ustavo. Ugotovitev protiustavnosti pomeni, da se z ZFPPIPP-A spremenjena šesti in sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP uporabljata samo za tiste aktivne družbenike gospodarskih družb, izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A, ki jim je članstvo v gospodarski družbi prenehalo po uveljavitvi ZFPPIPP-A. Glede na to, da je prvotožena stranka v celoti prenesla svoj poslovni delež v izbrisani družbi na prvotoženo stranko 25. 2. 2009, tj. še pred uveljavitvijo ZFPPIPP-A, družba pa je bila izbrisana po njeni uveljavitvi, in sicer 23. 6. 2010, in glede na ugotovljeno neustavnost drugega odstavka 33. člena navedene novele, ni podana odgovornost prvotožene stakne za plačilo vtoževanih računov, saj odločitve Ustavnega sodišča vplivajo tudi na razmerja, nastala pred začetkom njihovega učinkovanja, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (glej 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču).

9. Pritožba tožeče stranke tako ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo še drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).