Jedro

Če obramba iz neutemeljenega razloga ni izkoristila možnosti, da v imenu obsojenca postavlja vprašanja ter daje pripombe in predloge v zvezi z izpovedbo priče v preiskovalnem postopku, je prevzela nase nevarnost, da ne bo mogla uveljaviti te pravice na glavni obravnavi, na kateri neposrednega zaslišanja ne bo mogoče izvesti ali bi bila izvedba tega dokaza zvezana z nesorazmernimi težavami.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni F. S. je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.000,00 EUR, obsojeni V. O. pa v znesku 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 39/2007 z dne 23. 1. 2009 obsojene F. S., V. O. ter D. D. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu F. S. je izreklo kazen osem let zapora, obsojenemu V. O. kazen sedem let in šest mesecev zapora ter obdolženemu D. D. kazen štiri leta zapora. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da so obsojeni dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrade in potrebne izdatke njihovih zagovornikov ter sodno takso. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 176/2009 z dne 20. 10. 2011 ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega D. D. ter zoper njega zavrnilo obtožbo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je odločilo, da v tem delu sodbe stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je z isto sodbo iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja izpustilo besedo „hranil“ ter dodalo besedno zvezo „D. D.“, v odločbi o kazenski sankciji pa je obsojencema izrečeni kazni znižalo, in sicer obsojenemu F. S. na pet let in šest mesecev zapora, V. O. pa na pet let zapora. V preostalem je sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili: - dne 22. 2. 2012 zagovorniki obsojenega F. S., kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče D. D. zaslišalo kot obdolženca, ne pa kot pričo, ker D. D. ni bil zaslišan na glavni obravnavi, temveč se je na njej le prebral zapisnik o njegovem zaslišanju, ker je bilo treba vprašanja ob zaslišanju D. D. v Italiji posredovati naprej, obsojenec pa pri tem zaslišanju ni mogel biti navzoč, ker se obsojenčev zagovornik zaradi nezmožnosti plačila stroškov zaslišanja ni mogel udeležiti, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker D. privolitev v pregled mobilnih telefonov ni bila veljavna, odredba za to pa ne izdana, ker je bil izpisek klicev operaterja D. posredovan sodišču brez odredbe, da je v obravnavanem primeru prišlo do seznanitve predsednika senata z nedovoljenim dokazom (kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) ter da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič I. S. in Z. B. kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne okrožnemu sodišču v novo odločanje pred spremenjenim senatom; - dne 27. 3. 2012 obsojeni V. O., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče kršilo pravico D. D., ki je v tem postopku podal številne obremenilne izjave, do prepovedi sojenja o isti stvari. Poudarja, da obdolženi D. D. v slovenskem kazenskem postopku ni bil zaslišan na glavni obravnavi, temveč v Republiki Italiji, kot obdolženec in ne kot priča, katera dobi drugačen pravni pouk od obdolženca. Opozarja, da če bi bil obdolženi D. D. na glavni obravnavi pred slovenskim sodiščem zaslišan kot priča, bi se lahko z njim soočil, sodišče pa bi lahko na podlagi neposredne zaznave ugotovilo, da D. D. ne govori resnice. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje okrožnemu sodišču, ki je izven območja Višjega sodišča v Kopru, ali pa pred spremenjen senat Okrožnega sodišča v Kopru.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 14. 3. 2013, predlagala zavrnitev zahtev. Meni, da s tem, ko sodišče ni neposredno zaslišalo D. D., ni bila kršena pravica obsojencev do obrambe, ter nadaljuje, da je ob upoštevanju načela materialne resnice obdolženčevo izpovedbo mogoče šteti za dokazno sredstvo, ki je podvrženo prosti presoji sodišča. Poudarja, da je bila obrambi med postopkom dana zadostna možnost izpodbijanja obremenilne priče, če pa obramba svojih pravic ne izkoristi, nosi škodljive posledice svoje opustitve. V zvezi z nezakonitostjo prikritih preiskovalnih ukrepov trdi, da zahteva zgolj pavšalno navaja, da ni zagotovljena njihova preverljivost. Glede na pripravljenost D. D. sodelovati s pravosodnimi organi je iz njegovega celovitega ravnanja razumeti, da je privolil tudi v pregled svojega telefona. Očitek mentalne okužbe sodnika je neutemeljen, ker listine v postopku niso bile dokaz, izločitveni razlog pa je pojmovno vezan na nedovoljenost dokaza. Uveljavljana kršitev pravice do obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič, ki bi potrdile obsojenčev alibi, po vsebini pomeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojeni V. O. in F. S. ter njegovi zagovorniki seznanjeni dne 18. 3. 2013. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili zagovorniki obsojenega F. S. v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 27. 3. 2013. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke so ponovili predlog zahteve ter poudarili, da v celoti vztrajajo pri v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenih kršitvah.

B.

5. Vložniki zahteve obsojenega F. S. za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave in tretjega odstavka 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ker je sodišče D. D., ki je zoper obsojenca podal številne obremenilne izjave, zaslišalo kot obdolženca in ne kot pričo. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da je sodišče prekršilo pravico D. D. do ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave, zato se na njegove izjave izpodbijana sodba ne bi smela opreti (kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ter nadaljujejo, da če bi D. D. v postopku imel položaj priče, ne pa soobdolženca, v tem kazenskem postopku ne bi imel pravnega interesa, da obsojenega F. S. po krivem obremenjuje. Smiselno enako kršitev uveljavlja v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti tudi obsojeni V. O., ki poudarja, da sta zagovornika obdolženega D. D. že na glavni obravnavi dne 18. 9. 2008 sodišče opozorila, da se zoper D. S. ne sme voditi kazenski postopek, ker je bil za isto dejanje že obsojen v Italiji.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala dne 26. 4. 2006 na Okrožno sodišče v Kopru vložila zahtevo za preiskavo zoper obdolžene V. N., F. S., V. O. in D. D. med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členim KZ. Zoper iste obdolžence je bila zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členim KZ s strani Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala dne 24. 10. 2006 na Okrožno sodišče v Kopru vložena obtožnica. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dne 23. 1. 2009 F. S., V. O. in D. D. spoznalo za krive očitanega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornika D. D. s sodbo z dne 20. 10. 2011 ugodilo in obtožbo v delu zoper njega iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. V razlogih sodbe je pritožbeno sodišče navedlo, da je bil D. D. za isto kaznivo dejanje s sodbo sodišča v Firencah z dne 7. 4. 2007, ki je postala pravnomočna dne 31. 7. 2007, že obsojen za isto kaznivo dejanje.

7. Neutemeljena je trditev zahtev za varstvo zakonitosti, da je sodišče prekršilo pravico D. D. do ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave, zato da se na njegove izjave izpodbijana sodba ne bi smela opreti.

8. V skladu z 31. členom Ustave ne sme biti nihče ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženi D. D. v obravnavani kazenski zadevi zaslišan le enkrat, in sicer na podlagi mednarodnega zaprosila Okrožnega sodišča v Kopru v Republiki Italiji dne 27. 10. 2006. Izpodbijana pravnomočna sodba se na njegovo izpovedbo opira. Iz podatkov spisa je razvidno tudi, da je sodba sodišča v Firencah, s katero je bil D. D. po presoji Višjega sodišča v Kopru spoznan za krivega istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je v Republiki Sloveniji zoper njega tekel obravnavani kazenski postopek, postala pravnomočna dne 31. 7. 2007. V času zaslišanja D. D. kot obdolženca po mednarodnem zaprosilu v Italiji, obdolženi D. D. s sodbo italijanskega sodišča še ni bil pravnomočno spoznan za krivega v slovenskem kazenskem postopku očitanega mu kaznivega dejanja, zato mu v času zaslišanja ni bila kršena pravica do prepovedi sojenja o isti stvari. Navedena kršitev ustavne pravice je namreč podana šele od pravnomočnosti vsaj ene sodbe dalje. Poleg tega obdolženi D. D. tudi v kazenskem postopku, ki se je vodil pred slovenskim sodiščem, ni bil pravnomočno obsojen za isto kaznivo dejanje, kot ga je spoznalo za krivega sodišče v Italiji, saj je višje sodišče ugodilo pritožbi njegovega zagovornika ter zoper njega zavrnilo obtožbo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Vložniki zahtev za varstvo zakonitosti z navedbami, da bi D. D., zaslišan kot priča, izpovedoval drugače oziroma ne bi imel interesa, da bi obsojena F. S. in V. O. po krivem obremenjeval, izpodbijajo verodostojnost njegove izpovedbe oziroma jo ocenjujejo drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki je verodostojnost izpovedbe D. D. presodilo v povezavi s številnimi drugimi dokazi v spisu (izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, pismom D. D. svojemu zagovorniku, kazensko ovadbo D. D. zoper časopis ... in drugimi). Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

10. Vložniki zahtev za varstvo zakonitosti trdijo, da je bila obsojencema kršena pravica do obrambe oziroma poštenega sojenja, ker D. D. ni bil zaslišan na glavni obravnavi, temveč v preiskovalni fazi v Republiki Italiji pred zaprošenim sodiščem v Firencah. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da obsojeni F. S. in njegov zagovornik D. D. nista mogla zastavljati vprašanj. Poudarjajo, da neogibna potrebnost kot del načela sorazmernosti za branje zapisnikov o izpovedbi v obravnavanem primeru ni podana. Okrožno sodišče bi smelo prebrati zapisnik o D. zaslišanju le, če D. ne bi bilo mogoče zaslišati na glavni obravnavi in tudi ne bi bilo mogoče storiti nič drugega, s čemer bi bilo mogoče manj intenzivno poseči v pravice obeh obsojencev. Ob tem zagovorniki obsojenega F. S. grajajo stališče pritožbenega sodišča o zadostni možnosti obsojenčeve obrambe pri zaslišanju D. D., ker da je bilo potrebno vprašanja za D. D. posredovati vnaprej, obdolženec pa ob zaslišanju ni mogel biti navzoč, poleg tega pa bi se obsojenčev zagovornik zaslišanja D. D. v Italiji lahko udeležil le ob stroških, ki jih tedaj ni mogel nositi.

11. Pravico do poštenega sojenja zagotavlja določba 6. člena EKČP. V točki d) tretjega odstavka tega člena je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba tretje alineje 29. člena Ustave, ki obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja ob popolni enakopravnosti izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 presodilo, da je obdolžencu treba dati zadostno in primerno možnost poklicati na zaslišanje obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjave, ali pa kasneje v postopku. Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskovalnem postopku sama po sebi ni v neskladju s pravico iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, če je zagotovljena pravica do obrambe. Tudi v zadevi I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora imeti obdolženec vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten (fair trial). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-719/03, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega F. S., izhaja, da je Ustavno sodišče izenačilo obremenilno izjavo priče z obremenilnim zagovorom soobdolženca. Poudarilo je, da v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolžence, mora sodišče omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencem, ki jih obremenjujejo.

12. Iz navedenih odločb torej izhaja dokazno pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev) oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo.

13. V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah prvega odstavka 298. člena, 311. člena in prvega odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Vendar pa določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Kljub temu mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izjave in da zaslišuje osebe, ki so takšne izpovedbe dale.

14. V obravnavanem primeru iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da se je obdolženi D. D. ves čas od prijetja s strani italijanskih policistov do konca tega kazenskega postopka nahajal na območju Republike Italije. D. D. je bil za potrebe tega kazenskega postopka zaslišan po mednarodnem zaprosilu dne 27. 10. 2006 pred sodiščem v Firencah, kjer je bil tedaj priprt. Pred zaslišanjem D. D. je preiskovalna sodnica zagovornikoma obsojenih F. S. in V. O. poslala dopis, v katerem ju je obvestila o točnem dnevu, uri in kraju zaslišanja obdolženega D. D. Opozorila ju je, da se navedenega zaslišanja lahko udeležita ter da je potrebno vprašanja, ki bodo postavljena D. D., posredovati pristojnemu italijanskemu sodniku. Zaslišanje D. D. pred sodiščem v Firencah se je udeležil le državni tožilec, ne pa tudi zagovornika obsojenih S. in O., ki sodišču tudi nista posredovala vprašanj za obdolženca, niti sodišču nista sporočila, da se zaslišanja ne moreta udeležiti. Sodišče si je med kazenskim postopkom na različne načine prizadevalo, da bi bil obdolženi D. D. neposredno zaslišan pred slovenskim sodiščem. Dne 23. 4. 2007 (list. št. 866 spisa) je italijansko sodišče zaprosilo za začasno predajo obdolženega D. D., zoper njega je dne 16. 1. 2008 odredilo tiralico (list. št. 1227 spisa), zoper njega je izdalo sklep o odreditvi pripora ter evropski nalog za prijetje in predajo. Obdolženega D. D. je tudi vabilo na vse glavne obravnave. Ker sodišče kljub vsem prizadevanjem ni uspelo zagotoviti navzočnosti D. D. v obravnavanem kazenskem postopku, je kljub nasprotovanju obsojenega F. S. na glavni obravnavi dne 30. 10. 2008 prebralo zapisnik o zaslišanju obdolženega D. D. v Italiji z dne 27. 10. 2006. 15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče na glavni obravnavi utemeljeno prebralo zapisnik o zaslišanju D. D. z dne 27. 10. 2006 ter nanj oprlo izpodbijano sodbo. Preiskovalna sodnica je v skladu z določbo petega odstavka 178. člena ZKP na primeren način obvestila zagovornika obsojenih F. S. in V. O. o zaslišanju obdolženega D. D. v Italiji dne 27. 10. 2006. S tem je bila dana možnost obrambi, da med preiskovalnim postopkom, katerega izvedba je poleg ostalega namenjena tudi temu, da se zberejo dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti, ali da bi bila njihova izvedba povezana s težavami (drugi odstavek 167. člena ZKP), uveljavi pravico do navzočnosti zagovornika pri izvedbi tega dokaza, in s tem možnost, da v imenu obsojenca postavlja vprašanja ter daje pripombe in predloge v zvezi z izpovedbo navedene priče. Če se obramba te možnosti v preiskovalnem postopku iz razlogov, ki niso utemeljeni, ni poslužila, je prevzela nase nevarnost, da ne bo mogla uveljaviti te pravice na glavni obravnavi, na kateri neposrednega zaslišanja ne bo mogoče izvesti ali bi bila izvedba tega dokazna zvezana z nesorazmernimi težavami. Izpodbijana sodba se poleg tega ne opira izključno na izpovedbo D. D., temveč tudi na številne ostale izvedene dokaze. Šele na podlagi ugotovljene skladnosti teh dokazov z izpovedbo D. D. je sodišče sprejelo zaključek o obsojenčevi krivdi.

16. Zagovorniki obsojenega F. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da se zaslišanja D. D. v Italiji njegova obramba ni mogla udeležiti zaradi nesorazmernih stroškov, ki jih obsojenec ne bi zmogel nositi. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obsojenčeva obramba obvestila sodišče, da se zagovornik ne bo udeležil zaslišanja priče zaradi težav, povezanih s pomanjkanjem denarnih sredstev na obsojenčevi strani. Prav tako tudi niso predlagali, da se omogoči navzočnost obsojenčeve obrambe z zagotovitvijo stroškov iz proračunskih sredstev. Obsojenčeva obramba zato neutemeljeno pripisuje krivdo za neudeležbo pri zaslišanju D. D. postopanju sodišča. 17. Vrhovno sodišče zaključuje, da so bili izpolnjeni pogoji iz določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, da se izpovedba D. D. na glavni obravnavi prebere, zato ni utemeljen očitek vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo pravico obsojencev do poštenega sojenja iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP oziroma da so bile s tem kršene pravice obsojencev do obrambe, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

18. Zagovorniki obsojenega F. S. uveljavljajo kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da privolitev D. D. v pregled njegovih mobilnih telefonov, ki sta mu bila zasežena v Italiji, ni bila veljavna. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da D. D. ni bil ustrezno poučen o možnosti zavrnitve pregleda mobilnih telefonov, odredba državnega tožilca ali sodišča v Italiji za takšen pregled pa ni bila izdana. Vložniki poudarjajo, da je bila s tem kršena pravica D. D. do komunikacijske zasebnosti ter nadaljujejo, da je nesprejemljivo sklicevanje pritožbenega sodišča na splošno privolitev D. D. na sodelovanje z italijanskimi pravosodnimi organi, ki ne more pomeniti odpovedi vsem pravicam, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku.

19. Vrhovno sodišče se je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

20. Iz podatkov kazenskega spisa (list. št. 684) je razvidno, da je bil D. D. dne 23. 9. 2005 zaslišan v prostorih državnega tožilstva v Italiji, kjer je uvodoma izrazil pripravljenost sodelovati z italijanskimi organi oblasti. Iz zapisnika o tem zaslišanju izhaja ugotovitev, da uslužbenci sodne policije izpišejo podatke iz obeh D. zaseženih mobilnih telefonov, o čemer se sestavi poseben zapisnik. Obdolženec na to ni imel pripomb.

21. Pritrditi je potrebno zagovornikom obsojenega F. S., da v kazenskem spisu ni najti pisne odredbe za pregled zaseženih mobilnih telefonov D. D., ter da iz navedenega zapisnika o njegovem zaslišanju ne izhaja njegovo izrecno soglasje za pregled obeh zaseženih mobilnih telefonov. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zadostila trditvenemu bremenu, zaradi česar zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti. D. D. je namreč na zaslišanju dne 27. 10. 2006, katerega se je imela možnost udeležiti tudi obsojenčeva obramba, očitano kaznivo dejanje priznal ter podrobno opisal, kakšno vlogo je pri tem imel obsojeni F. S. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navedejo, katera so tista dejstva oziroma okoliščine, na katerih temelji izpodbijana pravnomočna sodba, ki izhajajo iz pregleda zaseženih mobilnih telefonov D. D., ter hkrati (doktrina neodvisnega vira) niso razvidne že iz D. zagovora, v katerem je kaznivo dejanje priznal in podrobno opisal vlogo F. S. pri kaznivem dejanju.

22. Zagovorniki obsojenega F. S. uveljavljajo, da se izpodbijana sodba ne bi smela opirati na izpisek klicev družbe D. d.d. (kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ker v kazenskem spisu ni odredbe navedenemu operaterju. Navajajo, da je bila za telefonsko številko 041 ... izdana odredba družbama M. in S. dne 23. 9. 2005, pri čemer sta obe družbi odgovorili, da ta številka mobilnega telefona ni v naročniškem razmerju pri njiju ter nadaljujejo, da je bila odredba sodišča za družbo D. d.d. izdana naknadno, ko je bil izpisek že narejen.

23. Pritrditi je potrebno obsojenčevi obrambi, da v kazenskem spisu ni najti odredbe družbi D. d.d., za posredovanje podatkov o prometu za telefonsko številko 041 ..., kar pa ne pomeni, da ta odredba ni bila izdana. Iz dopisa družbe D. d.d. (list. št. 163 spisa) z dne 28. 9. 2005, naslovljenega z „odgovor na odredbo Kpd 604/05 z dne 28. 9. 2005“, ki jo je naslovnik prejel istega dne, izhaja, da je navedena številka v naročniškem razmerju, ki pripada J. M. Vrhovno sodišče je dne 19. 3. 2014 pri Okrožnem sodišču v Kopru opravilo poizvedbe v zvezi z v dopisu družbe D. d.d. navedeno odredbo Kpd 604/05 z dne 28. 9. 2005. Vrhovno sodišče je navedeno odredbo s strani Okrožnega sodišča v Kopru prejelo istega dne po faksu, s pojasnilom, da se je odredba nahajala pri sodišču. 24. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega F. S. (točka 42 zahteve), je vložnikom zahteve znano, da je bila navedena odredba s strani sodišča izdana, neutemeljeno pa trdijo, da je bila odredba izdana naknadno. Iz dopisa družbe D. d.d. z dne 28. 9. 2005, kateremu so priloženi izpisi odhodno dohodnih klicev za številko 041 ..., je razvidno, da je operater mobilne telefonije ravnal na podlagi odredbe Kpd 604/05, ki je bila izdana istega dne, torej 28. 9. 2005, in ne šele po prejetju podatkov s strani družbe D. d.d. 25. Zagovorniki obsojenega F. S. v zahtevi posplošeno trdijo, da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 148.a, 149.b, 150. in 151. členu ZKP niso bili opremljeni s podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti njihovo zakonitost, zaradi česar je bilo obsojencu tudi v tem delu onemogočeno izvajanje pravice do obrambe, ki mu jo zagotavlja 29. člen Ustave. Čeprav zakon ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo vrste kršitve, temveč mora konkretno in substancirano navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zahteva z zadostno mero ne konkretizira, v čem naj bi bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker določno ne navede, na katere izsledke prikritih preiskovanih ukrepov se zatrjevana kršitev nanaša ter s katerimi podatki le-ti niso opremljeni, zato tako posplošenih navedb Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

26. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega F. S. uveljavljajo kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se je predsednik razpravnega senata seznanil z vsebino odhodno-dohodnih klicev za tri mobilne telefone, ki da jih je pridobila in slovenski policiji dostavila črnogorska policija, zaradi česar da bi moral biti izločen. Kršitev sicer utemeljujejo z navedbo, da so bili ti izpiski pridobljeni na nezakonit način, ker v spisu zanje ni sodne odločbe, ob tem pa teh listin ne konkretizirajo in ne navedejo, na kateri listovni številki spisa naj bi se nahajale, prav tako pa določno ne navedejo klicnih številk mobilnih telefonov in njihovih imetnikov. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni moglo preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

27. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega F. S. trdijo, da je sodišče prekršilo obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker je zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve obrambe za zaslišanje prič I. S. in Z. B., ki da bi potrdili njegov alibi za čas med 10. in 12. uro dne 18. 9. 2005. Poudarjajo, da je napačna presoja obeh sodišč, da navedena dokaza za obsojenca ne bi mogla biti uspešna, saj ta stališča temeljijo na povsem zgrešenih predpostavkah, ki so celo v nasprotju z listinami v spisu.

28. Obsojenec je dokazna predloga za zaslišanje navedenih prič podal na glavni obravnavi dne 24. 10. 2006. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga zavrnilo ter v obrazložitvi sodbe (stran 63 in 64) navedlo, da njuno zaslišanje ne bi bistveno pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Pri tem se je oprlo na izpis odhodno-dohodnih klicev za telefon obsojenega F. S., iz katerih je razvidno, da obsojenec v času od 10.00 do 12.00 ure dne 18. 9. 2005 ni bil ves čas skupaj s svojo ženo I. S., kot je to zatrjeval na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče je v 16. točki na strani 13 in 14 sodbe presodilo, da je sodišče prve stopnje dokazna predloga zavrnilo po natančni analizi izvedenih dokazov, zlasti izpiskov telefonskih pogovorov ter zagovora D. D., zato zaslišanje predlaganih prič tudi po oceni višjega sodišča ne bi bistveno prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja.

29. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič I. S. in Z. B. sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, niti njegove pravice do obrambe. Po ustaljeni sodni praksi (npr. sodbe I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in druge) v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Glede na opravljeno analizo odhodno-dohodnih klicev obsojenega F. S. inkriminiranega dne, iz katere je razvidno, da se obsojenec v času, ko naj bi mu navedeni priči dali alibi, ni ves čas nahajal v slaščičarni M. v Portorožu, ter upoštevaje ostale izvedene dokaze, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izvedba predlaganih dokazov k ugotovljenim dejstvom in okoliščinam obravnavanega kaznivega dejanja ne bi bistveno prispevala.

30. Zagovorniki obsojenega F. S. z nasprotovanjem stališču pritožbenega sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov ter obširnim navajanjem, da se je obsojenec zgolj približno med deseto in dvanajsto uro zadrževal s svojo ženo v slaščičarni M., da so zaključki sodišča v zvezi s klicem ob 1.33 uri povsem nesmiselni, ter da je ob tej uri iz ženinega telefona na obsojenčev telefon klical njegov sin, ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč ponovno v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

31. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojenega F. S. ter obsojeni V. O. v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

32. Izrek o stroških postopka, ki jih morata plačati obsojenca, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in premoženjskih razmer obsojencev.