Jedro

Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo, da gre pri pritožnici, ki je bila doslej v dveh letih že dvajsetkrat hospitalizirana, za duševno motnjo (čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost), zaradi katere več ali manj stalno ogroža svoje življenje, hkrati pa sta njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je A. A. z izpodbijanim sklepom omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, nato pa sklenilo, da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike za čas enega meseca, najdalj do 18. 1. 2020. 2. Zoper navedeni sklep se je v imenu udeleženke pritožil njen odvetnik, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in ustavitev postopka, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bilo zadržanje udeleženke odrejeno za predolgo obdobje, ne da bi bili v sklepu konkretizirani razlogi za tako odločitev. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da bo samomorilna ogroženost prešla šele v roku enega meseca in ne že prej. Ni res, da je udeleženka izven oddelka pod posebnim nadzorom absolutno ogrožena. Na zaslišanju je povedala, da si ureja stanovanje in kakšne načrte ima po prihodu iz bolnišnice. V sklepu ni v zadostni meri konkretizirano, da udeleženka ogroža svoje zdravje oziroma življenje. Ogroženost je treba utemeljiti z okoliščinami, ki obstajajo v času izdaje sklepa, in ne zgolj z navajanjem predhodnih okoliščin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje pritožnice ni prikrajšalo za njeno pravico do obrazložene sodne odločbe. V izpodbijanem sklepu je namreč svojo odločitev obširno in razumljivo pojasnilo. Ta ugotovitev velja tudi za odrejeno časovno trajanje zadržanja. Svojo presojo, da pritožnica potrebuje mesec dni zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom, je oprlo na mnenje izvedenca psihiatra, ki mu odvetnik udeleženke ni nasprotoval niti ni na naroku zahteval dodatnih pojasnil od izvedenca. Iz njegovega izvida in iz izpovedi lečeče zdravnice je razvidno, da je pritožničino duševno stanje kljub hospitalizaciji tako nestabilno, da je bilo zaradi preprečitve njenega samopoškodovanja že večkrat potrebno uporabiti posebne varovalne ukrepe (oviranje). Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato ni razloga za dvom, da je mesec dni najkrajši možni čas, v katerem bo še mogoče zagotoviti varstvene in terapevtske cilje zdravljenja.

5. Pritožbeni pomisleki v zvezi z ogroženostjo udeleženke in njeno namestitvijo v oddelek pod posebnim nadzorom niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo, da gre pri pritožnici, ki je bila doslej v dveh letih že dvajsetkrat hospitalizirana, za duševno motnjo (čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost), zaradi katere več ali manj stalno ogroža svoje življenje, hkrati pa sta njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni. Pritožnica zaenkrat še nujno potrebuje stalni nadzor, saj ni sposobna skrbeti za svojo varnost, niti realizirati načrtov, ki jih omenja v pritožbi.

6. Pritožničine samomorilne ogroženosti in vzrokov zanjo ni mogoče odvrniti z nobeno drugo obliko pomoči. Pritožnica namreč zaradi nekritičnosti do svojega stanja ni sposobna tvornega sodelovanja pri svojem zdravljenju. Pripravljenosti zanj ne izraža niti v pritožbi.

7. Pritožbeni očitek, da ogrožanje v izpodbijanem sklepu ni dovolj konkretizirano, ni upravičen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi pritožničinega sedanjega zdravstvenega stanja, pravilno pa je upoštevalo tudi podatke o njenih prejšnjih hospitalizacijah. O tem, da je njena ogroženost realna, se je lahko prepričalo neposredno ob razgovoru z udeleženko. Ugotovilo je, da si zaradi neobvladljive impulzivnosti streže po življenju, zato je odrejeni ukrep vsekakor nujno potreben, posebej ker se je doslej vsakič po odpustu z zdravljenja sčasoma znašla v enako ogrožujočem stanju.

8. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit. Za prisilno zdravljenje pritožnice so izpolnjeni predpisani zakonski pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Tudi odločitev o omejitvi pravice udeleženke do prisotnosti pri izvajanju dokazov, ki ji pritožba sicer obrazloženo ne nasprotuje, ima podlago v tretjem odstavku 47. člena ZDZdr.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).