Jedro

Sodišče v pravdnem postopku pri odločanju o primerni in pravični denarni odškodnini ni vezano na odločbo invalidske komisije, ki je bila izdana v postopku ugotavljanja invalidnosti. V tem postopku se je ugotavljala le tožničina pridobitna (ne)sposobnost, medtem ko pravdno sodišče obravnava vprašanje, v čem in kako so se tožničine življenjske aktivnosti na vseh področjih zmanjšale zaradi škodnega dogodka in kako se to odraža v njenem počutju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Tožnica se je 24. 11. 2016 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Utrpela je izvin vratne hrbtenice, ledvene hrbtenice in udarnino leve rame. Obenem se je pri njej izrazila prilagoditvena motnja. Zahteva odškodnino v višini 49.000 EUR za nematerialno škodo in 7.485,94 EUR iz naslova materialne škode

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženko zavezalo k plačilu 20.194,37 EUR (15.500 EUR iz naslova nematerialne škode in 4.694,37 EUR kot materialno škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2020 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več (36.291,57 EUR z obrestmi), je zavrnilo (II. točka izreka) in tožnici naložilo, da nosi 64 % stroškov tega postopka, toženka pa 36 % (III. točka izreka).

3.Tožnica odločitve sodišča ne sprejema in pritožbeno ost usmerja v višino prisojene odškodnine iz naslova nematerialne škode. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanih II. in III. točki izreka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica meni, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka. V izpodbijani sodbi ni navedenih primerljivih primerov iz sodne prakse, zato se sodbe ne da preizkusiti. Iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče upoštevalo njene psihične težave v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ključno je mnenje izvedenca psihiatra, ki je psihične posledice pripisal škodnemu dogodku. Za sprejeto odločitev o psihičnih težavah sodišče ni imelo podlage v nobenem izvedenskem mnenju. Če je ugotovilo nasprotje med mnenjema psihiatra in travmatologa, bi moralo dodatno zaslišati izvedenca ali postaviti novega.

Zahtevek iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil neutemeljeno zavrnjen. Izvedenec travmatolog je ugotovil, da sicer lahko opravlja vse aktivnosti, a z večjimi napori. Določene omejitve še vedno obstajajo. Nejasen in nestrokoven je zaključek izvedenca travmatologa, da je njeno stanje sedaj boljše kot pred škodnim dogodkom. Izvedenec ni podal ocene o tem, kakšno bi bilo njeno zdravstveno stanje, če škodnega dogodka ne bi bilo. Zato dejansko stanje ni bilo pravilno/popolno ugotovljeno.

4.Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, vendar se nanjo ni odzvala.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg posameznih vrst nepremoženjskih škod, izvirajočih iz prometne nesreče 24. 11. 2016 (izvin vratne in ledvene hrbtenice ter udarnino leve rame), predvsem na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke doc. dr. A. A.. Za ugotavljanje psihičnih težav tožnice je bil postavljen izvedenec psihiatrične stroke dr. B. B. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti. Navedlo je izčrpne in pravilne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V skladu s širšo in ožjo individualizacijo pretrpljene škode je tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) - zlasti stopnji in trajanju telesnih ter duševnih bolečin in strahu.

7.Tožnici je bila za nepremoženjsko škodo prisojena odškodnin v višini 15.500 EUR, ki ustreza približno 10,4 povprečnim neto plačam v RS na zaposlenega. Sodišče prve stopnje res ni navedlo primerljivih zadev iz sodne prakse, kar pa še ne onemogoča preizkusa sodbe v izpodbijanem delu. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče (že) po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve povzelo tožničine telesne bolečine in nevšečnosti. Teh pritožbeno sodišče posebej ne povzema in v celoti sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica tri mesece trpela bolečine srednje hude intenzitete. Vztrajale so vse do operacije 22. 3. 2018. Takrat je tožnica prenehala z uporabo analgetikov. Izvedenec A. A. je ugotovil, da tožničine težave z vratno hrbtenico zaradi poškodbe celokupno predstavljajo le približno eno tretjino vse škode, ki jo je tožnica trpela do zaključenega zdravljenja v letu 2020. Postopki zdravljenja v prvih šestih mesecih po nesreči so v celoti posledica poškodbe. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine kot nevšečnost upoštevalo vse postopke zdravljenja, vključno s škodo, nastalo pred nesrečo zaradi degenerativnih sprememb, ki so bile neme.

8.Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve, v kateri je pojasnjevalo tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, omenilo tudi psihične težave. Res ni izrecno zapisalo, da jih je v okviru te postavke tudi upoštevalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojeni znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 12.000 EUR ob upoštevanju primerljivih zadev (razmeroma) visok. V konkretnem primeru je bilo tožnici priznanih osem povprečnih neto plač, kar občutno presega priznane zneske v primerljivih zadevah. Tako je bilo oškodovanki v zadevi VS001996, ki je imela primerljivo trajanje bolečin, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznanih 5,9 povprečnih neto plač. V zadevah VS002071 je bilo oškodovanki priznano 5,7 povprečnih neto plač, v zadevi VS001853 pa 6,5 povprečnih neto plač. V zadevi VS001390 so bile oškodovancu priznane 3,3 povprečne neto plače in v zadevi VS001614, v kateri je oškodovanka trpela za popoškodbeno depresijo, 4,8 povprečnih neto plač. V obravnavani zadevi je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti občutno višja, kar kaže na to, da je pri njeni odmeri sodišče prve stopnje upoštevalo (tudi) prilagoditveno motnjo.

9.Prav tako je sodišče tožnici priznalo visoko odškodnino za strah. Zahtevala je 4.000 EUR, priznan pa ji je bil znesek v višini 3.500 EUR. Pri tem ni nepomembno, da tožnica primarnega strahu sploh ni utrpela. Poleg tega je sodišče prve stopnje v okviru odškodnine za sekundarni strah izpostavilo prilagoditveno motnjo. Upoštevano je bilo, da je imela tožnica posebno psihološko lego zdravljenja in je vse doživljala bolj stresno. Celotna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah v skupnem znesku 15.500 EUR nedvomno pokriva tudi tožničino prilagoditveno motnjo. Ta je prehodnega značaja, zato utemeljeno ni bila umeščena v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10.Tožnici ni bila priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 in 17 obrazložitve za takšno odločitev navedlo jasne in prepričljive argumente, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Izvedenec travmatolog je ugotovil, da tožničina delovna invalidnost ni posledica škodnega dogodka. Pri tožnici ni zaznal trajne škode. V ustni predstavitvi mnenja je svoje ugotovitve podrobno pojasnil; tožnica lahko opravlja vse aktivnosti, kot jih je pred škodnim dogodkom. Podobne težave pa bi imela tudi brez škodnega dogodka. Pri njej je zaznal določene degenerativne spremembe, ki bi pripeljale do enakega stanja. Tudi v tem primeru bi bil potreben operativni poseg. Škodni dogodek je le pospešil nastanek takšnega stanja. Izvedenec je ocenil, da je tožničino stanje celo boljše kot pred škodnim dogodkom. Fizične težave in omejitve, ki jih ima tožnica sedaj, je po oceni izvedenca treba pripisati degenerativnim spremembam.

11.Ni dvoma, da ugotavljanje telesnih težav/omejitev ter razmejitev med degenerativnimi spremembami in posledicami nesreče na telesnem področju sodi v pristojnost izvedenca s področja travmatologije. Ta je ugotovil, da je po zaključenem zdravljenju v letu 2020 tožničino stanje (celo) boljše, kot je bilo pred prometno nesrečo. Težave, ki jih tožnica opisuje (mravljinčenje v prstih), niso povezane s prometno nesrečo. Tudi iz odločbe ZPIZ s 6. 8. 2019 izhaja, da je tožnica delovni invalid II. kategorije zaradi bolezni. Tožničine psihične težave, ki še vztrajajo, tako niso v povezavi z nesrečo, ampak z omejitvami, ki so posledica degenerativnih sprememb. Nasprotje v izvedenskih mnenjih med travmatologom A. A. in psihiatrom B. B. je le navidezno. Izvedenec B. B. je psihiater, zato v njegov delokrog ne sodi ugotavljanje tožničinih telesnih omejitev/težav ter razmejevanje med degenerativnimi spremembami in posledicami nesreče na telesnem področju. Oceno tega stanja je prepričljivo podal izvedenec travmatolog. Psihične težave oz. prilagoditvena motnja, ki je v skladu z medicinsko doktrino (načeloma) začasnega značaja, in je povezana s tožničinimi sedanjimi omejitvami, pa korenini v degenerativnih spremembah. Tožničino stanje je namreč boljše, kot je bilo pred prometno nesrečo. Njene težave so minimalne in niso posledica prometne nesreče, ampak degenerativnih sprememb.

12.Prilagoditvena motnja je duševna motnja, ki se pojavi kot odziv na stresni dogodek. Gre za prehodno obdobje čustvene stiske, ki nastopi, ko se posameznik težko prilagodi na novo situacijo. Izvedenec ni ugotovil, da bi se prilagoditvena motnja razvila v posttravmatsko stresno motnjo, ki je hujša in dolgotrajnejša oblika, zato niso izpolnjeni pogoji, da bi bila tožnici priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Je pa sodišče prilagoditveno motnjo - kot je bilo že prej pojasnjeno - upoštevalo tako pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi pri odškodnini za strah.

13.Sodišče v pravdnem postopku pri odločanju o primerni in pravični denarni odškodnini ni vezano na odločbo invalidske komisije, ki je bila izdana v postopku ugotavljanja invalidnosti. V tem postopku se je ugotavljala le tožničina pridobitna (ne)sposobnost, medtem ko pravdno sodišče obravnava vprašanje, v čem in kako so se tožničine življenjske aktivnosti na vseh področjih zmanjšale zaradi škodnega dogodka in kako se to odraža v njenem počutju. Zato je sklicevanje na odločbo invalidske komisije neutemeljeno, enako pa tudi pritožbeni očitek, da je izvedenec presegel svoja pooblastila. Izvedenec je odgovoril na vsa bistvena in za odločitev pomembna vprašanja, zato je neutemeljen tudi očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in o potrebi po postavitvi drugega izvedenca.

14.Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev določb materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------

1