Jedro

Če dokazni predlog ni substanciran, je že to zadosten razlog za njegovo zavrnitev. Informativnih dokazov sodišče ne le ni dolžno izvajati, temveč jih niti ne sme izvajati.

Med pogodbenima strankama sporazumno dogovorjena poznejša pretvorba prvotno kot dela kupnine plačanega zneska v aro ni prepovedana in z materialnopravnega vidika spričo načela proste dispozicije pogodbenih strank (10. člen ZOR) v ničemer problematična.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnica z njo izpodbija pravnomočno sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 160.948,90 SIT (sedaj 671,63 EUR) s pripadki, zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska tolarske protivrednosti 20.000 DEM s pripadki, za katerega je ugotovilo, da je bil tožencema dan kot ara, odgovornost za neizpolnitev med pravdnima strankama sklenjene prodajne pogodbe pa je pripisalo tožnici, ki kupnine po izteku prvotno dogovorjenega in tudi vseh naknadnih rokov ni nikoli plačala. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zneska 160.948,90 SIT (sedaj 671,63 EUR) s pripadki, ki ga je tožnica terjala kot povračilo stroškov beljenja stanovanja, ki je bilo predmet neuspele prodaje, tožnici pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Pravnomočno sodbo izpodbija v celoti, sklicujoč se pri tem na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Prvouveljavljani revizijski razlog utemeljuje z grajo prvostopenjske odločitve o zavrnitvi njenih dokaznih predlogov za zaslišanje prič D. Š. in P. P.. Zaslišanje teh prič je tožnica predlagala v zvezi z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 4.12.2003, da "vztraja pri svojem tožbenem zahtevku po tožbi in nadaljnjih navedbah", kar pomeni, da zaslišanja teh prič ni predlagala "samo v tisti smeri, kot meni sodišče prve stopnje" (namreč D. Š. le o beljenju stanovanja in P. P. le o tem, da je kupil stanovanje od tožencev), temveč "o vseh dejstvih v zvezi s to pravdo". Ali bi bile izpovedbe predlaganih prič pomembne za odločanje v tej zadevi ali ne, bi sodišče lahko ocenilo šele, ko bi ju zaslišalo. Tudi ponovno zaslišanje priče M. M., predlagano na zadnji obravnavi, bi imelo svoj smisel, saj bi osvetlilo dejstva oziroma trditve, ki so se pojavile šele po zadnjem zaslišanju te priče; enako velja tudi za predlagano soočenje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo drugega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku, kar pomeni, da je zavrnitev dokaznih predlogov za ponovno zaslišanje priče M. M. in za izvedbo soočenja s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 286. člena istega zakona po mnenju tožnice procesnopravno zgrešeno. Ker brez zaslišanja predlaganih prič ni mogoče oceniti, da pričam niso znana za odločitev pomembna dejstva, je po mnenju tožnice podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj izpodbijane pravnomočne sodbe ni mogoče preizkusiti. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa utemeljuje tožnica s trditvijo, da je bil znesek 20.000 DEM plačan kot del kupnine in ne kot ara. Če je v aneksu št. 4 k pogodbi o prodaji stanovanja namesto besedila "obrok kupnine" uporabljen izraz "ara", gre za enostransko prekvalificiranje obroka kupnine v aro, ker navedeni aneks "ne izvira s strani tožeče stranke, saj ga je prejela od tožencev po pošti". V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica graja tudi stališče sodišč prve in druge stopnje o njeni odgovornosti za neizpolnitev pogodbe z obrazložitvijo, da sta bila toženca tista, ki pogodbe o prodaji stanovanja nista priglasila pristojnemu davčnemu uradu zaradi odmere davka, niti nista poskrbela za overovitev podpisov na prodajni pogodbi; revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prva pa vidi tudi v neupoštevanju določbe četrtega odstavka 80. člena ob sklenitvi pogodbe še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih o zmanjšanju pretirano velike are, ter določbe 210. člena istega zakona glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska, ki ga je tožnica terjala kot povračilo stroškov beljenja stanovanja. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, v katerem tožnica z njo izpodbija pravnomočno sodbo o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo 160.948,90 SIT (sedaj 671,63 EUR) s pripadki, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Glede sklepa o delnem zavrženju revizije: V premoženjskih sporih je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki različno dejansko in pravno podlago, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka - tudi če se uveljavljajo z eno tožbo. Prav tak primer je obravnavani, ko je s pravnomočno sodbo zavrnjen zahtevek za plačilo zneska tolarske (sedaj evrske) protivrednosti 20.000 DEM, ki ga je tožnica uveljavljala iz naslova vrnitve tožencema plačanega dela kupnine spričo neizpolnjene prodajne pogodbe, ter zneska 160.948,90 SIT (sedaj 671,63 EUR), ki ga je tožnica uveljavljala na podlagi 210. člena tedanjega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot povračilo stroškov beljenja stanovanja, ki je bilo predmet neuspele prodaje. Ker tožnica z revizijo izpodbija pravnomočno sodbo tudi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo iz tega naslova terjanega zneska 160.948,90 SIT (sedaj 671,63 EUR) s pripadki, ki ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je bilo treba slednjo v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom kot nedovoljeno zavreči. Glede sodbe o zavrnitvi revizije v preostalem delu, v katerem je sicer dovoljena, vendar ni utemeljena: V reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Odločitev o zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga za zaslišanje prič D. Š. in P. P. je sodišče prve stopnje na 3. strani svoje sodbe v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP obrazložilo. Tožničina graja postopanja sodišča s tem v zvezi se izkaže za jalovo že spričo njenih lastnih trditev v reviziji, da je izvedbo tega dokaza predlagala glede na njene navedbe v pripravljalni vlogi z dne 4.12.2003, da "vztraja pri svojem tožbenem zahtevku po tožbi in nadaljnjih navedbah", kar naj bi pomenilo, da je predlagala zaslišanje teh prič "o vseh dejstvih v zvezi s to pravdo". Pravkar povzeto revizijsko naziranje tožnice lahko namreč pomeni le, da njen dokazni predlog za zaslišanje prič D. Š. in P. P. sploh ni bil substanciran, čeprav je tožeča stranka (že v tožbi) dolžna konkretizirano navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (primerjaj z določbami prvega odstavka 180. člena in 212. člena ZPP). S tem pa je odgovorjeno tudi na nadaljnje zmotno naziranje v reviziji tožnice, po katerem naj bi sodišče moglo oceniti, ali bi bile izpovedbe predlaganih prič pomembne za odločitev ali ne, šele po njihovem zaslišanju. K temu je dodati le, da tako imenovanih informativnih dokazov sodišče ne le ni dolžno izvajati, temveč jih niti ne sme izvajati. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi tožničinih predlogov za ponovno (tretje) zaslišanje priče M. M. in za izvedbo dokaza s soočenjem zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP in da bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka istega člena tega zakona, pa zadošča v prid neutemeljenosti tudi tega očitka že odgovor, da ga tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kot pritožbeni razlog iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni uveljavljala. To pomeni, da ga že zato ne more uspešno uveljaviti kot revizijskega razloga, pri čemer ga tožnica tudi sicer kot revizijskega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP niti ne uveljavlja (glede na v reviziji navedene revizijske razloge kot uveljavljane). Upoštevaje doslej navedene razloge se izkaže za neutemeljeno končno še tožničino odrekanje možnosti preizkusa pravnomočne sodbe v dovoljeno izpodbijanem obsegu, izpeljano iz revizijsko zatrjevanih procesnih kršitev, za katere se je izkazalo, da niso podane in da jih zato tudi ni mogoče po vzoru revidentke strniti v rezultat, za katerega se zavzema tožnica spričo sklepno navrženih trditev o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Preizkus v dovoljenem obsegu izpodbijane pravnomočne odločitve nadalje pokaže, da je ta tudi v materialnopravnem pogledu pravilna. Med pogodbenima strankama sporazumno dogovorjena poznejša pretvorba prvotno kot dela kupnine plačanega zneska v aro ni prepovedana in z materialnopravnega vidika spričo načela proste dispozicije pogodbenih strank (10. člen ZOR) v ničemer problematična. Ali je bila takšna tudi prava volja pogodbenih strank, pa je že dejansko vprašanje, ki ga v postopku z revizijo spričo prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče ponovno načenjati. Zato so brez slehernega pomena tožničine revizijske trditve, da aneks št. 4 k pogodbi o prodaji stanovanja "ne izvira s strani tožeče stranke, saj ga je prejela od tožencev po pošti"; pomembno je, da je tožnica tudi ta aneks podpisala. Sicer pa je bil po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje dogovor o ari vnešen spričo tožničine zamude s plačilom kupnine že v aneks št. 2 h kupoprodajni pogodbi, ki so ga prav tako podpisale vse pogodbene stranke in po katerem "se že vplačana kupnina 20.000 DEM spremeni v aro; v primeru, da plačilo pogodbeno dogovorjene cene ni realizirano v celoti, se pogodba razveže in zapade ara v korist obeh prodajalcev" (dejanske ugotovitve na 4. in 5. strani sodbe sodišča prve stopnje, sprejete kot pravilne tudi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje). Tudi za materialnopravno presojo odgovornosti pogodbenih strank za neizpolnitev prodajne pogodbe v sodbah sodišč prve in druge stopnje velja, da je tožnica v postopku z revizijo ne more uspešno grajati z izpodbijanjem ugotovljenih dejstev, na katera je oprt pravilen materialnopravni sklep o tem v pravnomočni sodbi. Glede revizijskega očitka pretirano velike are pa zadošča napotitev tožnice na določbo četrtega odstavka 80. člena ZOR, po kateri sme sodišče zmanjšati pretirano veliko aro le na zahtevo zainteresirane stranke, ki je tožnica ni v dosedanjem postopku, ves čas do njegovega pravnomočnega zaključka, nikoli postavila.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba tožničino revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, medtem ko je odločanje o stroških revizijskega postopka tožencev v zvezi z dogovorom na revizijo odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.