Jedro

Tožnik bi moral v tožbi navesti dejstva, ki bi izkazovala, da mu materialno pravo daje podlago za zahtevek, kakršnega je zoper toženko postavil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da se v 15-tih dneh po pravnomočnosti izseli iz stanovanja v I. nadstropju stanovanjske hiše ... ter ga prostega svojih stvari izroči v izključno posest tožniku. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, saj tožnik ni aktivno legitimiran v materialnem razmerju, ker ni lastnik hiše, iz katere zahteva njeno izselitev, pač pa je, po njenih informacijah, še vedno lastnik njegov oče. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa v določenem roku odgovora nanjo ni podala. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predvideva 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99), za izdajo zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega, da je bila toženki tožba s pravnim poukom o posledicah nevložitve ugovora, pravilno vročena, kot tudi dejstva, da toženka v 30-tih dneh nanjo ni odgovorila. Prav tako je tudi pravilna ugotovitev, da v obravnavani zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Ni pa se mogoče strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bila ob izdaji zamudne sodbe izpolnjena tudi materialnopravna predpostavka za njeno izdajo, to je t.i. sklepčnost tožbe. Le ta pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi. Ta predpostavka je pomembna zato, ker izdaja zamudne sodbe lahko pomeni poseg v temeljna načela pravdnega postopka, predvsem pa v načelo kontradiktornosti. Kontradiktornosti je zadoščeno le tedaj, če je toženec seznanjen z vsem, kar ga bremeni ter da sam ugotavlja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Velja domneva, da toženec, ki ne odgovori na tožbo, priznava navedbe tožnika. To pa pomeni, da je dopustno izdati zamudno sodbo le tedaj, če so dejstva v tožbi taka, da je mogoče brez nadaljnjih pojasnil oziroma navedb in zgolj na podlagi predloga tožnika takšno sodbo izdati (prim. sklep II Ips 525/97). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe v tožbi ne zadoščajo za ugotovitev, da je tožba sklepčna. Tožnik v tožbi navaja, da ima sam brezplačno pravico uporabe stanovanja, v katerem prebiva tudi toženka. Nadalje navaja, da je toženki odpovedal brezplačno uporabo stanovanja in od nje zahteval plačilo najemnine ter stroškov ogrevanja, česar pa toženka ni izpolnila, kljub večkratnim pisnim opominom. Meni, da so podani krivdni razlogi za odpoved souporabe stanovanja v smislu veljavne zakonodaje. Iz sodne poravnave z dne 12.6.1991, sklenjene v postopku pred Temeljnim sodiščem v Kranju, opr. št. P 113/90, sicer izhaja, da ima tožnik, do smrti lastnika stanovanjske hiše, pravico obdržati stanovanje v I. nadstropju in da zanj lastniku ni dolžan plačevati nikakršne najemnine. Vendar iz navedene sodne poravnave ne izhaja, da bi tožnik na podlagi te pridobil osebno služnost kot stvarno pravico, ki bi kot taka učinkovala proti vsakomur in na podlagi katere bi bil upravičen izvrševanje pravice prepustiti tretji osebi, od katere bi lahko na tej podlagi terjal tudi plačilo. Poleg tega iz tožbe tudi ne izhaja, da je bila med tožnikom in toženko sklenjena najemna ali kaka druga pogodba, na podlagi katere bi tožnik od toženke lahko zahteval plačilo najemnine in stroškov. Tožnikovega dopisa z dne 27.12.1996 ni mogoče opredeliti za pravni posel, k sklenitvi katerega bi dala soglasje tudi toženka in ki bi predstavljal pravno podlago, na temelju katere bi bil tožnik upravičen od toženke zahtevati plačilo najemnine in stroškov ogrevanja ter v primeru neplačila le teh, njeno izselitev iz stanovanja. Pritožba tožene stranke potemtakem utemeljeno opozarja na vprašanje aktivne legitimacije tožnika. Le ta bi bila podana tedaj, če bi izkazal, da mu materialno pravo daje podlago za zahtevek, kakršnega zoper toženko uveljavlja. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da za izdajo zamudne sodbe niso bile izpolnjene v zakonu predvidene predpostavke. Pritožbi je zato ugodilo in na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 7. točko 2. odst. 339. čl. istega zakona izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.