Jedro

Sodišče toženi stranki ni pravilno vročilo nasprotne tožbe, saj ni ravnalo v skladu z določili II. odst. 277. čl. ZPP-A.

Izrek

Pritožbi se u g o d i, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi nasprotne tožbe, ki jo je vložila tožena stranka, izdalo zamudno sodbo, v kateri je tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi stranki) naložilo plačilo 389.272,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.07.1999 in povračilo pravdnih stroškov.

Zoper tako zamudno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določil postopka in predlagala, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prva stopnje v ponovno obravnavanje, stroške te pritožbe pa naj se šteje kot nadaljnje stroške tega postopka.

Tožena stranka je nato sicer na pritožbo tožeče stranke odgovorila, vendar je odgovor na pritožbo poslala po preteku 8 dnevnega roka iz 344. čl. ZPP, zato v skladu s III. odst. istega člena odgovor ni bil vročen pritožniku ampak le poslan pritožbenemu sodišču. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da plačilo sodne takse ni procesna predpostavka, da je to le zakonska določba fiskalne narave in da zaradi neposredne vročitve nasprotne tožbe na sami glavni obravnavi sodišče ni moglo izterjati sodne takse, poleg tega pa s tem, ko sodišče ni poučilo tožeče stranke po II. odst. 277. čl. ZPP tožeča stranka ni bila zavedena, saj je imela ob sebi pooblaščenko, ki je vešča prava. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je izdalo zamudno sodbo. Navaja še, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v nasprotni tožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo več kršitev pravdnega postopka.

Storjena je kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. čl. zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP ), saj je v uvodu navedena tožeča stranka v izreku navedena kot tožena stranka, pa tudi vrednost predmeta odločanja je v uvodu navedena v znesku 508.507,50 s pp in ob znesku ni navedeno ali gre za SIT ali morda drugo denarno valuto, v izreku pa je naveden znesek 389.272,00 SIT s pp. Zaradi tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že izrek sodbe glede na uvod nerazumljiv, s čimer je sodišče prve stopnje storilo navedeno kršitev ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da so pravilne pritožbene navedbe, da je prišlo do kršitve 333.čl. ZPP, saj je sodišče prve stopnje v pravnem pouku strankam dodelilo le 8 dnevni rok za pritožbo, čeprav je po 333. čl. ZPP-A rok za pritožbo 15 dni.

Podana pa je tudi kršitev 8. točke 339. čl. ZPP-A v zvezi s 7. točko istega člena, saj sodišče v tem primeru zaradi napačne vročitve in opustitve opozorila iz 277. čl. ZPP sploh ne bi smelo izdati zamudne sodbe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je bila nasprotna tožba tožeči stranki vročena, navedeno je le, da si tožeča stranka izgovori rok zaradi morebitnega odgovora na nasprotno tožbo, poleg tega pa tudi ni zapisano, koliko naj bi ta rok sploh znašal. Poleg tega, da sodišče nasprotne tožene tožeči stranki ni pravilno vročilo, oziroma iz spisa niti ne izhaja, da ji jo je sploh vročilo, pa je sodišče storilo tudi kršitev določil pravdnega postopka s tem, ko ni ravnalo v skladu z 277. čl. ZPP-A, saj bi moralo stranko v skladu z določilom II. odst. 277. čl. opozoriti na 30 dnevni rok za odgovor na (nasprotno) tožbo in na posledice, če na tožbo ne odgovori, oziroma če odgovora na tožbo ne obrazloži. Tudi iz tega razloga sodišče torej ne bi smelo izdati zamudne sodbe, saj 318. čl. natančno določa pogoje za izdajo zamudne sodbe, ki pa v danem primeru nikakor niso bili izpolnjeni. Tudi dejstvo, da ima stranka ob sebi pooblaščenca, ki je vešč prava, ne sanira kršitve storjene v tem primeru z opustitvijo opozorila iz II. odst. 277. čl. ZPP-A, saj le- ta jasno določa, da sodišče opozori toženo stranko na posledice, če v roku 30 dni ne odgovori na tožbo ali odgovora ne obrazloži. Zato je potrebno zamudno sodbo izdano na podlagi nasprotne tožbe razveljaviti, zaradi navedenih kršitev pa bo sodišče moralo v ponovnem sojenju ravnati tako, kot da nasprotna tožba tožeči stranki ni bila vročena in jo ob pravilni vročitvi tudi opozoriti na posledice, če na nasprotno tožbo ne odgovori oziroma odgovora ne obrazloži. Ugotavlja pa pritožbeno sodišče, da je datum vložitve nasprotne tožbe bila datum zadnje opravljene glavne obravnave, torej 17.09.2002, ko novela ZPP še ni veljala in da v tistem času torej še ni veljalo določilo sedanjega 108. čl., po katerem sedaj velja vloga za nepopolno, če ji ni priloženo potrdilo o plačilu sodne takse. Ne glede na to, pa plačilo sodne takse ni procesna predpostavka za izdajo zamudne sodbe. Je pa res, da bi sodišče moralo zahtevati plačilo sodne takse po 180. čl. ZPP, saj mora biti tožbi ob vložitvi priloženo potrdilo o plačani sodni taksi oziroma bi moralo zahtevati od vlagatelja, da naknadno predloži potrdilo o plačilu sodne takse, saj tožena stranka ni bila oproščena plačila sodnih taks. Plačilo sodne takse za tožbo je namreč procesna predpostavka za odločanje sodišča in to absolutne narave, saj mora nanjo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bo torej moralo najprej, preden bo vročalo nasprotno tožbo tožeči stranki, ugotoviti ali so sploh izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za meritorno odločanje sodišča na podlagi nasprotne tožbe oziroma ali so izpolnjene vse predpostavke, ki morajo biti izpolnjene ob vložitvi tožbe.

Hkrati pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je poleg posebnih pogojev iz 318. čl. ZPP potrebno pri izdaji zamudne sodbe paziti tudi na sklepčnost tožbe, razlogi za odločitev sodišča pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodbe. Pri izdaji zamudne sodbe mora biti možno tako iz tožbe kot tudi iz obrazložitve sodbe jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve ter na katere pravne norme je svojo odločitev oprlo. ( tako tudi Ustavno sodišče v Up-201/01 ) Zaradi vseh ugotovljenih in navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, se pritožbeno sodišče v ostale pritožbene navedbe ni spuščalo in je odločilo, kot izhaja iz izreka, pri tem je ravnalo v skladu s 354. čl. ZPP in sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.