Jedro

Toženca v času uveljavitve Stanovanjskega zakona, to je 19.10.1991 (Uradni list RS, št. 18/91-23/96), nista imela statusa imetnika stanovanjske pravice. Kasnejšo pridobitev pravice do bivanja v stanovanju z morebitno sklenitvijo najemne pogodbe s tožečo stranko pa tudi zatrjevala nista. Prav tako nista zatrjevala kakšnega drugega pravnega naslova, na podlagi katerega bi upravičeno bivala v stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženca morata izprazniti dvosobno stanovanje št. 10 v III.

nadstropju hiše na C. v L. ter ga izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident v reviziji poudarja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno zaradi tega, ker je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V reviziji povzema pričevanja obeh tožencev, kakor tudi vseh prič, in trdi, da sta sodišči na podlagi teh izpovedi napravili zmotno dokazno oceno. Meni, da je bistveno predvsem to, da v samskem domu ni bilo dovoljeno prebivanje družinam ter da je bilo takšno bivanje tudi nemogoče, saj je šlo za manjšo sobo, ki je namenjena samo za samsko osebo. Trdi, da sta obe družini živeli v ekonomski skupnosti in skupnem gospodinjstvu, kar je po mnenju revidenta za ljudi iz tega okolja tudi normalno. Zato tožena stranka predmetnega stanovanja ne zaseda nezakonito in bi morala biti odločitev drugačna. Predlaga, da sodišče v ponovnem postopku izvede še dodatne dokaze, predvsem z zaslišanjem N. L., s poizvedbami v otroškem vrtcu ... in z vpogledom disciplinskega spisa zoper upravnika samskega doma. Na vse to je revident opozarjal že v pritožbi, vendar pa je sodišče njegove predloge brez ustrezne argumentacije zavrnilo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedano. Prepovedano je tudi uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem predlaganje novih dokazov (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revident sicer formalno uveljavlja dovoljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vendar pa sam pove, da je do materialnopravno zmotne odločitve prišlo zaradi tega, ker sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Zato revident v dokaz svojim trditvam v nadaljevanju revizije povzema vse izpovedi prič in strank, ki so po njegovem mnenju za razsojo bistvenega pomena, in jih tudi dokazno ocenjuje. Revizijsko sodišče njegove dokazne ocene ne sme preizkušati. Zaradi že navedene prepovedi mora šteti, da je bilo dejansko stanje na drugi in prvi stopnji popolno in pravilno ugotovljeno.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da sta se toženca vselila v sporno stanovanje šele po odhodu oz. odselitvi N. L., do tedaj pa sta bivala v samskem domu. To pomeni, da sta prišla v sporno stanovanje najprej marca 1991, najpozneje pa 26.8.1991, ko sta pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve tudi prijavila svoje stalno prebivališče. Ob takšni dejanski ugotovitvi pa je materialnopravno povsem pravilna presoja, da toženca v času uveljavitve Stanovanjskega zakona, to je 19.10.1991 (Uradni list RS, št. 18/91-23/96), nista imela statusa imetnika stanovanjske pravice. Kasnejšo pridobitev pravice do bivanja v stanovanju z morebitno sklenitvijo najemne pogodbe s tožečo stranko pa tudi zatrjevala nista. Prav tako nista zatrjevala kakšnega drugega pravnega naslova, na podlagi katerega bi upravičeno bivala v stanovanju na C. v L. Če pa je tako, revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi. Na podlagi 393. člena ZPP jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno.