Jedro

Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, medtem ko izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

K tožnikovemu uspehu je treba prišteti tudi nesporni del odškodnine, ki je bil plačan po vložitvi tožbe, saj so bili stroški, ki so nastali tožniku do tega trenutka, za pravdo potrebni. Uspeh tožnika do delnega plačila in končni uspeh sta različna, kar mora sodišče upoštevati pri izračunu. Tožnik je upravičeno vložil tožbo za celoten znesek saj mu tožena stranka do takrat ni plačala še nič.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 892,79 EUR nadomesti z zneskom 1.135,74 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 389,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.343,19 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2020 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2.513,32 EUR od 13. 2. 2020 do 15. 4. 2020, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 892,79 EUR stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka) ter vzelo na znanje delni umik tožbe za del glavnice v znesku 2.513,32 EUR in pravdni postopek v tem delu ustavilo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Sodišču druge stopnje predlagata, da njunima pritožbama ugodi in odločbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija stroškovno odločitev (II. točka izreka) in navaja, da se strinja z višino skupno priznanih mu stroškov 2.479,97 EUR, ne pa z ugotovljeno višino njegovega uspeha v postopku, ki naj bi znašal le 36 %. Sodišče prve stopnje je pri izračunu uspeha očitno upoštevalo znesek, ki predstavlja razliko med vtoževanimi 6.156,51 EUR in po vložitvi tožbe plačanih 2.413,32 EUR, kar znese 3.643,19 EUR. Znesek odškodnine, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe (1.343,19 EUR), predstavlja 36 % od 3.643,19 EUR. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je tožena stranka 2.513,32 EUR plačala po vložitvi tožbe, pri izračunu njegovega uspeha upoštevati, da je uspel s 3.856,41 EUR od 6.156,51 EUR, kar predstavlja 62,63 % uspeh v postopku. Delni umik tožbe se ne upošteva kot neuspeh stranke, saj je zahtevek delno umaknil, ker je tožena stranka po vložitvi tožbe nesporni del odškodnine plačala, sodišče prve stopnje pa je o delnem umiku odločilo šele z izpodbijano odločbo.

4. Tožena stranka izpodbija I. in II. točko izreka odločbe in sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno in objektivno povzelo vsebine izvedeniškega mnenja ter višine odškodnine ni odmerilo skladno z veljavno sodno prakso v primerljivih primerih. Slednja predvideva nižjo odškodnino, kot je bila priznana tožniku. Tožnik je utrpel lahko telesno poškodbo, zato je že izplačana odškodnina za nematerialno škodo v višini 2.500 EUR popolna in pravična. Da je temu tako, izhaja iz novejše sodne prakse, zlasti iz primerov VSK I Cp 77/2017 in VSL II Cp 876/2018. Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V konkretnem primeru je bila dosojena previsoka odškodnina, saj je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, ki se je brez posebnega zdravljenja v celoti sanirala v dobrem mesecu dni, z jemanjem analgetikov po potrebi in osmimi obiski fizioterapije. Pomožni kriterij, ki služi poenotenju sodne prakse v podobnih primerih, je število povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Tovrstne poškodbe se odmerjajo od 2 do 4 povprečne neto plače. Predmetni primer sodi med lažje primere, zato je bila že izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.500 EUR pravilna in primerljiva s sodno prakso.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagal njeno zavrnitev. Tožena stranka na vročeno tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je kot voznik osebnega vozila utrpel 13. 9. 2019 v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni sporen, zato je bila v zadevi obravnavana le višina zahtevka. Tožnik je za pretrpljeno nematerialno in materialno škodo terjal 6.156,51 EUR, po izplačilu nespornega zneska 2.513,32 EUR s strani tožene stranke, pa je tožbeni zahtevek v tem delu umaknil. Sodišče prve stopnje mu je z izpodbijano odločbo dosodilo 3.843,19 EUR oziroma 1.343,19 EUR, kolikor mu je tožena stranka upoštevaje že izplačani znesek še dolžna povrniti.

**O pritožbi tožene stranke:**

8. Tožnik je utrpel nategnitev vratnih mišic, udarnino leve rame in udarnino levega kolena. Posledice poškodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A. A. Tožnikovo zdravljenje je potekalo ambulantno in je obsegalo pregled v urgentni kirurški ambulanti ter štiri kontrolne preglede, rentgensko slikanje in osem obiskov fizioterapije. Tožnik je moral jemati analgetike v obliki tablet, motene so bile njegove običajne dnevne aktivnosti, v bolniškem staležu pa je bil skupno približno pet tednov. Stalne srednje hude telesne bolečine je trpel teden dni in stalne lahke bolečine nadaljnjih teden dni. Ves preostanek zdravljenja je trpel občasne lahke do srednje hude telesne bolečine. Tožnik je v trenutku prometne nesreče nekaj sekund do največ nekaj minut trpel hud primarni strah. Vse do zaključka zdravljenja, tj. do zaključene fizioterapije, je bil pri njemu prisoten sekundarni strah. Ta je bil prva dva tedna intenzivnejši, nato pa je njegova intenzivnost postopoma upadala.

9. Navedenemu obsegu posledic tožnikove poškodbe tožena stranka ne oporeka, nasprotuje le višini odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku priznalo 2.800 EUR ter za strah 900 EUR, kar skupno znaša 3.700 EUR oziroma 2,87 povprečni neto plači v času izdaje izpodbijane sodbe.1 Očitek tožene stranke, da je odmerjena odškodnina previsoka in v neskladju s sodno prakso, ni utemeljen. Gre za zelo lahek do lahek primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v I. oziroma II. kategorijo. Odškodnine za primerljive poškodbe vratne hrbtenice in pridruženih poškodb iz navedenih kategorij se po sodni praksi Vrhovnega sodišča gibljejo med 1,64 in 6 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.2 Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, medtem ko izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.3

10. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je sodišče prve stopnje načelo pravične denarne odškodnine pravilno upoštevalo. Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. To potrjujeta tudi primera, na katera se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Oškodovanec v zadevi VSK I Cp 77/2017 je za nekoliko hujše posledice primerljive poškodbe prejel 3,6 povprečnih neto plač. V zadevi II Cp 876/2018 pa je bilo pojasnjeno, da obravnavani primer oškodovanke, ki je utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice, sodi v okvir sodne prakse, ki za primerljive poškodbe predvideva odškodnino v višini od dveh plač dalje, večinoma pa v višini treh do štirih plač.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo nekaj manj kot tri povprečne neto plače, kar je povsem v skladu s sodno prakso v tovrstnih primerih, zato je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena.

**O tožnikovi pritožbi:**

12. Tožnikov tožbeni zahtevek se je prvotno glasil na povrnitev 6.156,51 EUR odškodnine. Tožena stranka mu je 15. 4. 2020, tj. po vložitvi tožbe4, plačala 2.513,32 EUR, zato je tožnik tožbo v tem delu umaknil in modificiral svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahteval še 3.643,19 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnikov uspeh v postopku določilo upoštevaje višino modificiranega tožbenega zahtevka, tožnik pa meni, da bi moralo upoštevati višino prvotnega tožbenega zahtevka. Tožnikovemu stališču gre delno pritrditi.

13. K tožnikovemu uspehu je treba prišteti tudi nesporni del odškodnine, ki je bil plačan po vložitvi tožbe, saj so bili stroški, ki so nastali tožniku do tega trenutka, za pravdo potrebni. Uspeh tožnika do delnega plačila in končni uspeh sta različna, kar mora sodišče upoštevati pri izračunu. Tožnik je upravičeno vložil tožbo za celoten znesek (6.156,51 EUR), saj mu tožena stranka do takrat ni plačala še nič. Njegov začetni uspeh v postopku je tako 62,63 %5, kar utemeljeno uveljavlja v pritožbi. Po delnem plačilu in modifikaciji tožbenega zahtevka pa njegov uspeh znaša 36 %.6

14. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 2.479,97 EUR priglašenih stroškov, ki so razvidni iz stroškovnika z dne 24. 5. 2021 (priloga A10 spisa). Do delnega plačila odškodnine so tožniku nastali stroški s predpravdnim postopkom in tožbo, povečani za materialne stroške in DDV ter plačano sodno takso, kar skupno znaša 912,31 EUR. Tožnik je upravičen do povračila 62,63 % tega zneska, kar znaša 571,38 EUR. Od preostalih priznanih stroškov v višini 1.567,66 EUR, ki so tožniku nastali po delnem plačilu oziroma delnem umiku tožbe, pa je upravičen do povračila 36 %, kar znaša 564,36 EUR. Skupno je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.135,74 EUR stroškov postopka.

15. V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka (II. točko izreka izpodbijane odločbe). V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na polovični pritožbeni uspeh je tožnik upravičen do povračila 50 % pritožbenih stroškov, za pravočasen in argumentiran odgovor na pritožbo tožene stranke pa še do povračila stroškov odgovora. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT). Tožniku je priznalo 250 točk oziroma 150 EUR nagrade za pritožbo (tar. št. 21/1 OT)7 , 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV ter 33 EUR sodne takse, kar skupno znaša 219,66 EUR, 50 % od tega pa 109,83 EUR. Za odgovor na pritožbo tožniku pripada nagrada v višini 375 točk oziroma 225 EUR (tar. št. 21/1 OT)8, 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV, kar znaša 279,99 EUR. Skupno je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 389,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ob zaključku glavne obravnave 24. 5. 2021 je povprečna mesečna neto plača znašala 1.286,61 EUR. 2 Prim. odločbe iz baze podatkov odločb o negmotni škodi VSRS št. VS00022878, VS002436, VS001446, VS001486, VS001847, VS002045 in VS001785. 3 Prim. sodba VSRS II Ips 91/2017. 4 Tožba je bila vložena 14. 4. 2020. 5 Glede na vtoževanih 6.156,51 EUR je tožnik uspel s plačanimi 2.513,32 EUR in s prisojenimi 1.343,19 EUR, skupno torej s 3.856,51 EUR, kar predstavlja 62,63 %. 6 Tožnik je v nadaljevanju postopka terjal le še 3.643,19 EUR in od tega uspel s 1.343,19 EUR. 7 Tožnik se pritožuje zgolj zoper zavrnilni del stroškovne odločitve, kar predstavlja vrednost pritožbenega predmeta. 8 Tožena stranka se pritožuje zoper glavno odločitev oziroma glavni predmet spora, katerega vrednost od modifikacije tožbenega zahtevka dalje znaša 3.643,19 EUR.