Jedro

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A.A. ml. tudi po letu 2006 dejansko poslovodja toženke, je lahko tožniku redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, in je tako tožniku delovno razmerje na podlagi dogovora o denarnem nadomestilu namesto odpovednega roka zakonito prenehalo dne 3. 6. 2016. Zaradi zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tudi prenehanja delovnega razmerja dne 3. 6. 2016, tožena stranka ni mogla tožniku ponovno podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2016. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je ta odpoved nična (35. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nična izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016 (I. točka izreka) in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 3. 6. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v višini 769,14 EUR, po izteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženo stranko lahko v imenu delodajalca zastopal A.A. ml., saj mu je mandat potekel s 13. 12. 2006, pri tem pa do 6. 6. 2016 ni bilo izvedene nobene skupščine. Zatrjuje, da je A.A. ml. še naprej opravljal delo, ni se pa več štel kot poslovodja ali zakoniti zastopnik, saj je za tovrstno funkcijo manjkal bistveni element, tj. sklep skupščine. Pomanjkanje skupščinskega sklepa tudi ne more nadomestiti poimenovanje posamezne osebe. Zgolj naslavljanje A.A. ml. kot direktorja (pa čeprav s strani prokurista B.B. st.) še ne pomeni, da je slednji tudi bil zakoniti direktor. Zatrjuje, da se je pri toženi stranki vedelo, da direktor nima mandata in da je bil o tem tožnik seznanjen pred redno odpovedjo, saj je tudi sam potrdil, da je bila v podjetju slaba volja, kreganje, ipd. vse od novega leta 2016 dalje. Zatrjuje, da je tožnik ravnal nevestno, saj je vedel, da je mandat A.A. ml. že potekel v letu 2006 in posledično vse od takrat dalje ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožnik je bil tudi izvenzakonski partner C.C., ki je delovala kot desna roka A.A. ml., in je bila zaposlena na delovnem mestu vodje FRS, zato je bila seznanjena s trajanjem mandata A.A. ml. Tožnik je sicer zatrjeval, da se z izvenzakonsko partnerico nista nista pogovarjala o službi, vendar pa sodišče po mnenju pritožbe temu ne bi smelo slediti. Meni, da je sodišče nekritično sledilo tožniku, da z vsebino elektronskega sporočila z dne 11. 5. 2016 ni bil seznanjen. Zatrjuje, da so vse zaslišane priče potrdile, da je bil začetek leta v znamenju konfliktov med B.B. st. in A.A. ml., v okviru le-teh pa so bili vsi režijski delavci s strani B.B. st. seznanjeni, da je A.A. ml. mandat direktorja potekel že pred leti. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal z zadostno skrbnostjo, saj je preveril stanje v sodnem registru in se pozanimal pri A.A. ml., pri tem pa se ne opredeli do vprašanja, zakaj tožnik ni preveril stanja pri B.B. st. oziroma ni prosil za vpogled v družbeno pogodbo. Prav tako zatrjuje, da se sodišče ne opredeli do očitka, da tožnik tudi po prejemu poziva k povračilu izplačanih sredstev z dne 6. 6. 2016 ni kontaktiral ne B.B. st. in ne novega zakonitega zastopnika D.D. z namenom, da bi ugotovil dejansko stanje. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da tožnik glede upravičenosti A.A. ml. za zastopanje tožene stranke ni bil v dobri veri. Zatrjuje materialnopravno zmoten zaključek sodišča glede pomanjkanja aktivne legitimacije za ugotovitev ničnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2016. Nasprotuje, da redna odpoved z dne 3. 6. 2016 predstavlja enostransko izjavo tožene stranke kot delodajalca, temveč meni, da gre za listino, ki je pripravljena in podpisana ter vročena s strani A.A. ml., ki pa ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke. Zatrjuje, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2016 in opozarja na izpoved E.E., da nihče od zaposlenih ni bil obveščen, da bi C.C. ali komu drugemu prenehalo delovno razmerje in je o tem prvič slišala šele dne 6. 6. 2016 zvečer, ko jo je po zaključeni skupščini poklicala C.C. in ji naročila naj ju odjavi. Tako tožnik ne bi bil odjavljen iz zavarovanj, v kolikor bi bil A.A. ml. dne 6. 6. 2016 na skupščini imenovan za poslovodjo, kar je potrdila tudi priča F.F., ki je povedala, da je nakazilo dne 6. 6. 2016 izvedla po predhodnem zagotovilu C.C., da bodo vsi trije prejemniki denar vrnili, v kolikor bo na skupščini A.A. ml. imenovan za direktorja. Zatrjuje, da opisano ravnanje tožnika jasno izkazuje njegovo nedobrovernost. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Opozarja na določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru, po katerem ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register. Navaja, da je tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podal A.A. ml., ki je posle vodil do 6. 6. 2016, ko je bil razrešen na skupščini, torej še deset let po tem, ko naj bi mu potekel mandat, pa mu nihče tega ni oporekal. Navaja, da se dopisovanje med A.A. ml. in B.B. st. ni nanašalo na tožnikovo delovno obveznost, zato mu ni posvečal pozornosti. Zatrjuje, da je bil predsednik skupščine toženkin pooblaščenec odvetnik G.G., ki je imel od leta 2001 z njo sklenjeno svetovalno pogodbo o pravnem svetovanju in tudi on ni obvestil tožnika oziroma A.A. ml., da naj bi direktorju potekel mandat. Nasprotuje pritožbenim navedbam, da naj bi B.B. st. tožnika seznanil s tem, da je A.A. ml. potekel mandat, saj sta to zanikala tako tožnik kot tudi B.B. st. V zvezi s pritožbenimi navedbami o izplačilu z dne 6. 6. 2016 pa pojasnjuje, da je tega dne prejel izplačano plačo, denarno nadomestilo namesto odpovednega roka in odpravnino. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo s pritožbo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 14. 9. 2011 dalje in mu je bila dne 3. 6. 2016 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana s strani A.A. ml., kot domnevnega zakonitega zastopnika tožene stranke (A1 in A3); - da je bil tožnik dne 3. 6. 2016 odjavljen iz obveznih zavarovanj; - da je tožena stranka tožniku dne 8. 7. 2016 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016 in ga predhodno povabila na zagovor, ki se ga tožnik ni udeležil. 8. Med strankama v postopku je bilo sporno vprašanje, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 8. 7. 2016 zakonita in ali je tožniku dne 3. 6. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki že predhodno veljavno prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je zatrjevala, da podpisnik redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi A.A. ml. ni bil pristojen za podajo odpovedi, temveč se je tedaj zgolj neupravičeno predstavljal za zakonitega zastopnika tožene stranke, zato s strani tožene stranke tožniku 3. 6. 2016 pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana in posledično tudi delovno razmerje med strankama ni prenehalo dne 3. 6. 2016, temveč na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016 po 1. in 4. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl., ZDR-1).

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 3. 6. 2016. Ugotovilo je, da je bil A.A. ml. vse do 6. 6. 2016 v sodni register vpisan kot direktor in zakoniti zastopnik tožene stranke, da je dejansko opravljal naloge direktorja, čeprav naj bi mu mandat prenehal že v letu 2006. Da je delo direktorja dejansko opravljal in so ga šteli za direktorja, izhaja iz izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem prič (A.A. ml., knjigovodje F.F., referentke nabave E.E.), pa tudi iz izpovedi tožnika in delno zakonitega zastopnika tožene stranke D.D.. Iz predloženih listin je razvidno, da je tudi B.B. st. sina štel za direktorja, saj ga je v dopisih naslavljal z direktorjem. Zaposlene je pozival, naj se z njim usklajujejo in ga obveščajo o pomembnih dejstvih. A.A. ml. je tožniku podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2016. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru (Ur. l. RS, št. 13/1994 in nasl., ZSReg), po katerem ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa, če zakon ne določa drugače. Tudi po določbi 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl., ZGD-1) je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A.A. ml. tudi po letu 2006 dejansko poslovodja toženke, je lahko tožniku redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, in je tako tožniku delovno razmerje na podlagi dogovora o denarnem nadomestilu namesto odpovednega roka zakonito prenehalo dne 3. 6. 2016 (A4 in A5). Zaradi zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tudi prenehanja delovnega razmerja dne 3. 6. 2016, tožena stranka ni mogla tožniku ponovno podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2016. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je ta odpoved nična (35. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je A.A. ml. vse do izbrisa iz sodnega registra dne 6. 6. 2016 zastopal toženko, kar je obširno obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in je tako lahko podal tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožba neutemeljeno očita tožniku, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da se je tožnik upravičeno zanesel na podatke vpisane v sodni register kot javno knjigo, ki so ustrezali tudi dejanskemu stanju. Tožnik je pri A.A. ml. celo preveril informacije o tem, da naj ne bi bil direktor tožene stranke, glede na govorice, ki so krožile v maju in juniju 2016, vendar mu je ta odvrnil, da je nedvomno direktor ter predlagal vpogled v sodni register, kar je tožnik tudi preveril. Kakor izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa je tudi B.B. st. štel, da je sin direktor in zastopnik toženke.

12. Dejstvo, ki ga navaja pritožba, da od poteka mandata A.A. ml. dne 13. 12. 2006 do 6. 6. 2016 ni bilo nobene skupščine, pa za odločitev v tej zadevi ni bistveno, saj je bil A.A. ml. vpisan kot direktor v sodni register. To funkcijo je dejansko izvajal skoraj deset let, za sklic skupščine pa bi morali, v primeru, če se z obstoječimi razmerami ne bi strinjali, poskrbeti pristojni pri toženki.

13. Prav tako za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je tožnik po prevzemu poziva za vračilo izplačanih sredstev koga kontaktiral ali ne. Dejstvo je, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3. 6. 2016 in da je tožniku tega dne tudi pri toženki prenehalo delovno razmerje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem, kaj bi bilo, če bi bil na skupščini kot poslovodja imenovan A.A. ml., in kaj ne bi bilo.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).