Jedro

Okoliščine v zvezi s kandidaturo D. D. za načelnika Upravne enote X., ki se izkazujejo zlasti v aktivnosti osumljenega A. A., da župani podprejo kandidaturo E. E. za načelnika Upravne enote X., ter njegovo nasprotovanje kandidaturi D. D., objektivno vzbudijo resen dvom v nepristranskost sodnika D. D. pri odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenega A. A. V skladu z ustavno sodno prakso pravica do nepristranskosti sojenja narekuje sodišču, da v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije je potrebno ocenjevati po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost razumejo stranke v postopku in kako se ravnanje sodišča razume v očeh javnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na predlog osumljenega A. A. in njegove zagovornice ter po uradni dolžnosti izločilo dokaze, navedene v izreku izpodbijanega sklepa.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila državna tožilka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili: - osumljeni A. A. z navedbo, da je pritožba neutemeljena; - zagovornik osumljenega B. B. s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani zavrne pritožbo SDT kot neutemeljeno in „potrdi sklep sodišča prve stopnje“; - zagovornik osumljenega C. C. s predlogom, da sodišče pritožbo zavrne in „potrdi sklep sodišča prve stopnje“.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, odgovorov na pritožbo in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki jih državna tožilka s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti.

6. Nosilne razloge izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje izločilo dokaze, navedene v izreku izpodbijanega sklepa, je potrebno razdeliti v tri sklope. Sodišče prve stopnje je predlogu osumljenca in njegove zagovornice po izločitvi dokazov ugodilo iz razloga, ker je ugotovilo, da obstajajo okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost sodnika D. D., ki je v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru Kpd 001/2008 na podlagi določbe 149.b člena ZKP odredil prikrite preiskovalne ukrepe in z odredbo istega sodišča PP 002/2009 še ukrepe iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da osumljeni A. A. izvršuje kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 261 KZ. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je videz nepristranskosti okrožnega sodnika D. D. okrnjen zaradi razmerja z A. A., ko je bil D. D. zaposlen v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (SOVA), obdolženec pa je bil član Komisije za nadzor varnostnih služb (KNOVS), ter kandidature D. D. za načelnika Upravne enote X. v času, ko je bil osumljeni A. A. župan Mestne občine X. Na podlagi razlogov navedenih v točki 10-13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ocenilo, da so dokazi, pridobljeni z izvajanjem ukrepa po 150. členu ZKP in 149.b členu ZKP, ki ga je odredil preiskovalni sodnik D. D., pridobljeni s kršitvijo osumljenčeve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije, zato jih je v skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZKP potrebno izločiti, posebej tudi še vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 003/2011 z dne 15. 4. 2011, saj so vsi ti dokazi posledica izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, pridobljenih na podlagi odredb preiskovalnega sodnika D. D. v zadevi PP 002/2009. 7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je potrebno v izreku izpodbijanega sklepa navedene dokaze izločiti tudi po uradni dolžnosti, kar je utemeljevalo z razlago takrat veljavne določbe 154. člena ZKP, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2011, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 246/14 z dne 24. 3. 2017. 8. Predstavljeno stališče sodišča prve stopnje glede obstoja okoliščin, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost sodnika, ki je izdal prikrite preiskovalne ukrepe, na podlagi katerih je bila vložena zahteva za opravo preiskave, graja pritožnica z navedbo, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam prič E. E., F. F. in G. G. v delu, ko le te opisujejo intenziteto sporov in konfliktov med obdolženim in D. D. kot predstavnikom SOVE. Pritožnica izpostavlja, da je E. E. izpovedal, da sam nikoli ni bil navzoč pri konfliktih med obdolženim in D. D., tako iz lastnega o tem ni vedel izpovedati. Na tem mestu pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da je bil priča E. E. zaslišan predvsem v zvezi morebitnega obstoja okoliščin, ki naj bi vplivale na pristranskost D. D. in so se nanašale na njegovo kandidaturo za načelnika UE X., saj E. E. ni bil nikoli član KNOVS, tako iz lastnih zaznav res ni mogel izpovedati o dogajanjih na sejah KNOVS. Nadalje pritožnica izpostavi izpovedbo G. G., ki je izpovedal, da ni bil prisoten pri incidentu na hodniku SOVE, o katerem je izpovedoval, saj mu je o tem povedal obdolženi A. A. Pritožnica tudi navaja, da iz priloženih magnetogramov sej KNOVS v mandatih 1996-2000, 2000-2004 in 2004-2008 konfliktno razmerje med obdolženim A. A. in D. D. ni razvidno.

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da na podlagi izpovedb prič F. F., G. G. in nenazadnje tudi E. E. ter na podlagi vsebine magnetogramov sej KNOVS ni podlage za zaključek, da so na strani D. D. v času izdaje zgoraj navedenih odredb obstajale okoliščine, ki objektivno vzbujajo resen dvom v njegovo nepristranskost. Iz vsebine magnetogramov sej KNOVS je sicer razvidno, da so si bila stališča osumljenega A. A. in D. D. nasprotujoča, kar glede na takratno zaposlitev D. D. in cilje KNOVS, ki jih je zastopal osumljeni A. A., ni nič neobičajnega. Po presoji pritožbenega sodišča zgolj na podlagi izraženega nestrinjanja s strani osumljenega A. A. do vloge SOVE in posledično do stališč D. D., ki jih je predstavil na seji KNOVS, ni dovoljeno sklepati, da je bil videz nepristranskosti D. D. zaradi konfliktov z osumljenim A. A. okrnjen. Tako iz izpovedb G. G. kot F. F. kot tudi iz priloženih magnetogramov sej KNOVS izhaja, da je med njima prihajalo do nasprotujočih se mnenj, vendar pa je razvidno, da je osumljeni A. A. bistveno bolj odločno nasprotoval stališčem D. D. kot obratno. Slednje je vsekakor posledica različnih osebnostnih značilnosti posameznika, ni pa mogoče s tem utemeljevati okoliščine, na podlagi katere bi lahko sklepali, da je v času izdaje zgoraj navedenih odredb pri D. D. obstajal resen dvom v njegovo nepristranskost, na kar utemeljeno opozarja pritožnica.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da priči F. F. in G. G. o konfliktih med D. D. in osumljenim A. A. v okviru sodelovanja pri KNOVS nista izpovedala ničesar takšnega, na podlagi česar bi bil utemeljen zaključek, da je obstajal pri D. D. v času odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenega A. A. resen dvom v njegovo nepristranskost. Priča F. F. je namreč izpovedal, da je osumljeni A. A. proti D. D. nastopal gospodovalno, D. D. pa mu ni na isti način vračal, pač pa je zatiral čustva v odnosu z njim. Potrdil je, da je A. A. večkrat nadiral D. D., medtem ko obratnega pojava ni zaznal, pri čemer F. F. utemeljuje navedeno s tem, da je A. A. vedno vehementno zagovarjal zakonske rešitve, ki so KNOVS-u širile področje nadzora, medtem ko je D. D. poskušal to območje zmanjšati, kar izkazuje, da je do konfliktov med njima prihajalo zgolj zaradi konfrontacije različnih stališč glede pooblastil SOVE. Na podlagi predstavljenega ni mogoče zaključiti, da je šlo med njima za nek oseben odnos na podlagi katerega bi lahko sklepali o obstoju izključitvenega razloga. Tudi G. G. je potrdil, da se je osumljeni A. A. večkrat konfrontiral z D. D., da je bila na obeh straneh izražena želja, da drugemu dokažeta, da ne delata v redu, potrdil je, da je bila komunikacija s strani D. D. na KNOVS-u z osumljenim A. A. korektna, pri čemer ne gre prezreti njegove izpovedbe v delu, ko je navedel, da je med njima prihajalo do polemik, ne pa do osebnih konfliktov, pri čemer okoliščina, ki jo je izpostavil v svoji izpovedbi, da so predstavniki SOVE iz KNOVS večkrat odhajali nezadovoljni, prav tako tudi D. D., vsekakor ne more predstavljati razloga, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno sklepanje, da je bil D. D. pri odreditvi ukrepov zoper osumljenega A. A. pristranski kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Pri tem je popolnoma brezpredmetno, da sta F. F. in G. G. izpovedala, da bi moral biti D. D. v tej zadevi izločen.

11. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno kritiko, da sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom državne tožilke, ker ni zaslišalo nobene priče, ki jih je v zvezi s predlogom obrambe za izločitev dokazov, glede poteka sej KNOVS in razmerjem med osumljenim A. A. in D. D., predlagalo tožilstvo. V skladu z ustaljeno ustavno sodno prakso mora biti dokazni predlog obrazložen, saj mora tisti, ki ga predlaga navesti, katera dejstva želi z njim dokazati. Pisna vloga državne tožilke z dne 8. 3. 2021 (list. št. 1548), v kateri je zgolj navedla, katere dokazne predloge naj sodišče prve stopnje izvede, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja obrazloženega dokaznega predloga.

12. Pritožbena kritika, da zaradi nasprotovanja osumljenega A. A. D. D. kandidaturi za načelnika Upravne enote X. ni okrnjen videz nepristranskosti D. D., je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo vpliv neuspele kandidature D. D. za načelnika Upravne enote X. na njegovo pristranskost pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obdolženega A. A. Podlago za svoj zaključek je imelo v izpovedbi E. E., ki je pojasnil okoliščine v zvezi z D. D. kandidaturo. Izpovedal je, da je o kandidaturi D. D. opozoril A. A., in sicer, da je D. D. s strani takratnega ministra H. H. favoriziran, saj so mu o tem povedali drugi načelniki, ki so bili v bližnjih odnosih s H. H. E. E. je v nadaljevanju izpovedal, da je A. A. dejal, da uslužbenec državne varnosti nikakor ne more biti visok uradnik v javni upravi in si ne more predstavljati, da bi bil D. D. načelnik Upravne enote X., glede na njune predhodne spore v funkcijah, ki sta jih opravljala. Izpovedal je o pobudi, da bo župane iz območja Upravne enote X. angažiral, da bodo ministru H. H. poslali pismo, v katerem bodo dali podporo E. E. Izpovedal je tudi o tem, da mu je A. A. povedal, da ga je D. D. spraševal, zakaj ga ni podprl pri kandidaturi za načelnika. D. D. je sicer v zvezi s kandidaturo za načelnika Upravne enote X. izpovedal, da je kandidaturo umaknil, ker je bil izvoljen za okrožnega sodnika. Glede na aktivnost A. A. po seznanitvi s kandidaturo D. D. za načelnika Upravne enote X., o čemer so izpovedale zaslišane priče, potrjeno pa je tudi z listinsko dokumentacijo v spisu, upoštevajoč, da je od umika kandidature do imenovanja načelnika Upravne enote X. minilo manj kot mesec dni, je D. D. v svojem zanikanju zamer od osumljenega A. A. neprepričljiv. Ne gre namreč prezreti, da je bil D. D. zaradi kandidature za načelnika Upravne enote X. že na razgovoru pri ministru, kandidaturi se je sicer odpovedal zaradi izvolitve v sodniško funkcijo, kar pa, kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, časovno sovpada z imenovanjem E. E. za načelnika. D. D. je moralo biti nasprotovanje A. A. in njegove aktivnosti v zvezi z njegovo kandidaturo za načelnika UE X., zlasti glede na naravo dela, ki ga je opravljal do izvolitve v sodniško funkcijo, nedvomno poznano, zato ni slediti njegovi izpovedbi, da je bil z dopisom, ki ga je obdolženi A. A. naslovil na župane, prvič seznanjen več kot deset let kasneje, ko mu je bil predočen v kazenskem postopku zoper A. A. Ravno očitku D. D. pristranskosti pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenega A. A. je pripisati del izpovedbe D. D., ki minimalizira medsebojne konflikte, na kar je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje.

13. Glede na pojasnjeno je pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da okoliščine v zvezi s kandidaturo D. D. za načelnika Upravne enote X., ki se izkazujejo zlasti v aktivnosti osumljenega A. A., da župani podprejo kandidaturo E. E. za načelnika UE X., ter njegovo nasprotovanje kandidaturi D. D., objektivno vzbudijo resen dvom v nepristranskost sodnika D. D. pri odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenega A. A. V skladu z ustavno sodno prakso pravica do nepristranskosti sojenja narekuje sodišču, da v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije je potrebno ocenjevati po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost razumejo stranke v postopku in kako se ravnanje sodišča razume v očeh javnosti. Po ustaljeni praksi sta torej za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna subjektivni kriterij, po katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri tem ni pomembno samo, ali je sodnik svojo funkcijo v kazenskem postopku opravljal nepristransko oziroma ali je način njegovega opravljanja funkcije vplival na izid postopka. Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati navzven. Odločilno je, ali je mogoče ugotoviti, da je ta dvom objektivno utemeljen. Pomembno je torej, da sodišče pri ravnanju v posamezni zadevi ustvari oziroma ohranja videz nepristranskosti (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14 z dne 20. 4. 2015).

14. Odnos obdolženega A. A. in D. D. v postopku imenovanja načelnika Upravne enote X. tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje, da so v predmetni zadevi obstajale okoliščine, ki so objektivno vzbudile resen dvom v nepristranskost sodnika D. D. v času izdaje odredb v zadevi PP 002/2009 in I Kpd 001/2008, kot je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno in razumno pojasnilo sodišče prve stopnje, zato pritožnica s posplošenim navajanjem, da je D. D. umaknil kandidaturo, ker je bil „imenovan na mesto okrožnega sodnika“, ne more uspeti.

15. Glede na odločitev, ki jo je sprejelo, sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb ni presojalo.

16. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.