13. 3. 2008

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 13. marca 2008

odločilo:

Za odločanje o zahtevi Maksimiljana Lipičnika za denacionalizacijo nepremičnin, pripisanih pri vl. št. 643, k. o. Zvodno, je pristojna Upravna enota Celje.

Obrazložitev

1.Maksimiljan Lipičnik je pri upravnem organu vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, pripisanih pri vl. št. 643, k. o. Zvodno, (ob podržavljenju k. o. Teharje). Upravni organ je to zahtevo z dopisom št. 30100-11/93-MŠK z dne 2. 6. 2003 odstopil v reševanje Okrajnemu sodišču v Celju, ker naj bi šlo za zadevo, o kateri je na podlagi 56. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – ZDen) pristojno odločati sodišče.

2.Okrajno sodišče v zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti navaja, da je v tej zadevi pristojna odločati Upravna enota Celje, ker kupoprodajne pogodbe z dne 8. 6. 1963 ni mogoče šteti za samostojen pravni posel. Odločba Občinskega ljudskega odbora Občine Celje št. 46-110/1963-4 z dne 17. 4. 1963 naj bi bila izdana dva meseca pred sklenitvijo pogodbe. Obravnavani primer naj bi bil analogen zadevi, v kateri je Ustavno sodišče z odločbo št. U-II-240/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII,149) odločilo, da je za reševanje zahteve za denacionalizacijo pristojna upravna enota.

3.Ustavno sodišče je v zadevi št. U-II-240/98 odločilo, da je Upravna enota Celje pristojna za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ker je ugotovilo, da kupoprodajne pogodbe ni mogoče šteti za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od razlastitvenega postopka. Obravnavani primer je enak. Odločba št. 46-110/1963-4 z dne 17. 4. 1963 je bila izdana skoraj dva meseca pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in izrecno našteva nepremičnine, na katere se nanaša ugotovitev splošne koristi in za katere se dopusti razlastitev. Te nepremičnine pa so tudi predmet kupoprodajne pogodbe z dne 8. 6. 1963. Ta je sicer podpisana, iz dokumentacije pa ne izhaja, da bi jo pristojni svet Občine Celje potrdil. Pogoj za njeno veljavnost, določen v VIII. točki pogodbe, torej ni izpolnjen. Tudi iz odločbe št. 46-236/1963-4 z dne 18. 1. 1964, ki je bila pravna podlaga za vpis v zemljiško knjigo, je razvidno, da se je pogodba štela le kot sporazum med razlastitvenim upravičencem in lastniki zemljišč. Cena m2 zemljišča iz pogodbe je bila enaka višini odškodnine, ki je bila odmerjena v skladu s sklepom Sveta za družbeni plan in finance Občinske skupščine Celje.

4.Ker iz navedene dokumentacije ne izhaja, da bi šlo za samostojen pravni posel, temveč da gre za dogovor v okviru razlastitvenega postopka, je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo v izreku navedenih nepremičnin pristojna Upravna enota Celje. Iz spisa je razvidno, da je bila vloga za denacionalizacijo vložena leta 1993. Kar petnajst let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje te zahteve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre za še en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah.

5.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik

Predsednik