Jedro

Poleg obveznosti delodajalca kot povzročitelja škode, da povrne delavcu škodo, za katero je odgovoren, pa je podana tudi obveznost oškodovanega delavca, da ukrene vse potrebno, da škoda ne bi bila večja (192. člen ZOR).

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (5. točka izreka) razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku V.K. in kot nezakonita razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 30.3.1993 in sklep njenega delavskega sveta z dne 8.7.1993 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku. Sodišče je ugotovilo, da sta bila zaradi opustitve vročitve (razširjene) zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in vabila tožniku na disciplinsko obravnavo, ki je tekla pred nepristojnim organom - uvedba in izvedba disciplinskega postopka bistveno kršena, zato za izrek najstrožjega ukrepa ni bila podana zakonita podlaga. V posledici razveljavitve disciplinskih sklepov, je sodišče naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto koordinator ZP in mu prizna obstoj delovnega razmerja za čas od 20.7.1993 do 31.12.1993 ter za to obdobje izplača iz naslova prikrajšanja razliko med prejetim nadomestilom in polno plačo ter regres za letni dopust za leto 1993. Zavrnilo pa je njegov zahtevek na izplačilo zneska 49.200,00 SIT s pripadki (točka 6. izreka) in na izplačilo razlik v plači za čas od 1.1.1994 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki (točka 5. izreka).

Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo le pritožbi tožeče stranke in izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v točki 6 izreka razveljavilo, v nerazveljavljenem delu pa potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka v delu, v katerem je sodišče njeno pritožbo zoper 5. točko izreka prvostopne sodbe zavrnilo kot neutemeljeno, vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je bil tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki prisiljen sprejeti drugo zaposlitev pri družbi, v kateri je že pred tem neprofesionalno opravljal funkcijo direktorja. Delniška družba G., pri kateri se je tožnik zaposlil, pa mu ni bila - po krivdi tožene stranke (blatenje pri poslovnih partnerjih, revizijskih kontrol in podobno) - zmožna zagotoviti višje plače kot jo je prejemal. Ker je v času, ko zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke ni bil pri njej na delu, prejemal le trikratni zajamčeni osebni dohodek, je upravičen do razlike med dohodkom iz sklenjenega delovnega razmerja pri d.d. G. in polno plačo, ki bi jo imel pri toženi stranki. Ponovna zaposlitev je tožeči stranki nudila vsaj minimalno socialno varnost, obenem pa je to dejstvo v korist toženi stranki, ki bi bila v primeru popolne pasivnosti tožnika dolžna plačati nadomestilo celotne plače za sporno obdobje. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek in odločanje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija je utemeljena.

Revizija je zaradi vsebine 382. do 400. člena ZPP izredno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu izrecno navedeni. Zato je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje revident. Bistvenih kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP tožeča stranka ni obrazložila, zato v tem obsegu revizijsko sodišče revizije ni preizkušalo (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče pa je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je, da je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi utemeljen.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik s 1.1.1994 sklenil novo delovno razmerje pri G. Ker je ob novi zaposlitvi pristal samo na plačo v višini trikratnega zajamčenega osebnega dohodka, čeprav je opravljal delo direktorja, po presoji prvostopnega sodišča ne obstoja odškodninska odgovornost tožene stranke na plačilo škode iz naslova razlike do polne plače, ki bi jo tožnik prejemal pri njej. Po pravnem stališču obeh sodišč tožnikovo prikrajšanje zaradi manjšega dohodka pri drugem delodajalcu ni pripisati krivdi tožene stranke, temveč ravnanju tožnika samega. Škoda, ki mu je v posledici lastne odločitve nastala, torej ni posledica nezakonitega ravnanja toženega podjetja, zato ni podana njegova odškodninska odgovornost za uveljavljeni tožbeni zahtevek.

Temeljno načelo odškodninskega prava, ki je izraženo v pravilu iz prvega odstavka 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju ZOR) je, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Šele če naturalna restitucija ni mogoča, je treba škodo poravnati v obliki denarne odškodnine. V skladu s temi načeli ima delavec, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, pravico vrniti se na dotedanje delovno mesto. Za čas, ko ni bil na delu, ima vse pravice iz delovnega razmerja, kot tudi pravico do povračila škode. Potrebno je namreč vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega ukrepa delodajalca, torej priznati delavcu pripadajočo plačo in poravnati ustrezne prispevke za socialno varnost. Delavcu, ki mu je bilo delo onemogočeno, je možno tudi na podlagi napotilne norme iz 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) priznati odškodnino in sicer v znesku kot ga opredeljuje pravilo iz 190. člena ZOR - ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.

Seveda pa je pri ugotavljanju delavčeve oškodovanosti upoštevati tudi druge njegove dohodke, ki jih je prejel v času neobstoja delovnega razmerja. Če se namreč ti dohodki, pridobljeni na primer iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ne bi upoštevali, bi delavec prejel več kot v primeru, če ne bi bilo nezakonitega ukrepa (neupravičena pridobitev). Poleg obveznosti delodajalca kot povzročitelja škode, da povrne delavcu škodo, za katero je odgovoren, pa je podana tudi obveznost oškodovanega delavca, da ukrene vse potrebno, da škoda ne bi bila večja (192. člen ZOR).

Samo na podlagi dejstva, da se je tožnik potem, ko mu je nazakonito prenehalo delovno razmerje, zaposlil pri drugem delodajalcu za manjšo plačo, kot bi mu glede na funkcijo direktorja šla, še ni možna pravna presoja obeh sodišč, da gre za krivdo na njegovi strani. Samo v primeru, če je tožnik namenoma (da bi prizadel toženo stranko) privolil na manjšo plačo, bi bilo umestno uporabiti pravno pravilo civilnega prava o deljeni odgovornosti (prvi odstavek 192. člena ZOR). S tem, da sta se sodišči prve in druge stopnje pri presoji tožnikovega ravnanja oprli zgolj na višino plače pri novem delodajalcu, ne da bi v celoti ugotovili in ocenili vseh okoliščin, ki so vplivale na nastanek delovnega razmerja pod zatrjevanimi pogoji, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Prezreti ni mogoče, da tožnik ves čas postopka zatrjuje, da mu družba, pri kateri se je zaradi zagotovitve minimalne socialne varnosti zaposlil, višje plače ni moglo zagotoviti. Zato je tožniku ostala le izbira med delom s plačilom zajamčene plače in brezposelnostjo. Sodišči druge in prve stopnje sta s tem, da sta tožbeni zahtevek zavrnili, ne da bi ugotovili vse te okoliščine, zmotno uporabili materialno pravo (192. člen ZOR).

Zato je revizijsko sodišče po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo treba po ugotovitvi vseh omenjenih okoliščin ponovno presoditi o utemeljenosti tega dela tožnikovega zahtevka.

Določbe ZPP, ZOR in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).