Jedro

Dogovor med tožnikom in toženo stranko, da bo tožnik še 10 let po končani specializaciji ostal pri delodajalcu oziroma v zdravstvenem sistemu na določenem območju, v kolikor pa bo prej zaključil delovno razmerje, pa bo moral povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja, ni ničen, saj ni v nasprotju z URS, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijano sodbo v točki I/1 izreka spremeni tako, da se zavrne tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o izobraževanju opr. št. 181/98 z dne 1. 4. 1998 v delu, v katerem je določeno (točka 4. alinea 3), da je tožnik po končanem izobraževanju dolžan ostati v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki še najmanj 10 let in v delu, ki določa (točka 5. alinea 2), da je delavec, ki mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha po njegovi želji ali krivdi pred potekom roka iz točke 4. alinea 3 poleg stroškov izobraževanja dolžan povrniti ostalo škodo, ki bi bila s tem povzročena (izpad dohodka itd.) z obrestmi, izračunanimi na podlagi podatkov o višini vsakokratnih obrestnih mer, ki so veljale za kratkoročne kredite pri ... banki d.d. ..., od dneva nastanka stroška do dneva vračila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka I/2 in I/3 ter točka II izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost pogodbe o izobraževanju z dne 1. 4. 1998 v delu, s katerim je določeno (točka 4 alineja 3), da je tožnik po končanem izobraževanju dolžan ostati v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki še najmanj 10 let, pri čemer se v to dobo ne šteje odsotnost zaradi porodniškega dopusta in bolniške odsotnosti daljše od treh mesecev in v delu, ki določa (točka 5 alineja 2), da je delavec, ki mu delovno razmerje pri toženi stranki preneha po njegovi želji ali krivdi pred potekom roka iz točke 4 alineja 3 poleg stroškov izobraževanja dolžan povrniti ostalo škodo, ki je bila povzročena (izpad dohodka itd.) z obrestmi, izračunanimi na podlagi podatkov o višini vsakokratnih obrestnih mer, ki so veljale za kratkoročne kredite pri ... banki d.d. ... od dneva nastanka stroška do dneva vračila (točka I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 49.739,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2009 do plačila; zavrnilo je kar je zahteval tožnik več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 22. 11. 2006 oz. 29. 12. 2006 do vključno 26. 10. 2009 (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 2.232,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/3 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju, zakaj šteje za nični dve določbi pogodbe o izobraževanju sklicevalo na razloge iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča Pdp 1326/2008 z dne 2. 7. 2009, kjer se je prav tako presojala pravna veljavnost praktično identične pogodbe o izobraževanju. Vendar pa je obrazložitev izpodbijane sodbe, do takšne mere pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov oz. v njej sploh niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na pomanjkljivo obrazložitev pritožbenega sodišča v podobni zadevi ne more zadostiti ustavni zahtevi po obrazloženosti sodnih odločb. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da odločba Pdp 1326/2008 predstavlja arbitraren in neutemeljen odstop od sodne prakse, kakršna je razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 294/2004. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je veljavno pogodbeno določilo, ki delavcu nalaga, da po zaključenem izobraževanju ostane v delovnem razmerju pri delodajalcu še dvakratno dobo izobraževanja, zato bi pritožbeno sodišče (v zadevi Pdp 1326/2008) moralo obrazložiti svoje stališče, da je nično pogodbeno določilo, ki delavca zavezuje, da v delovnem razmerju ostane pri delodajalcu še 2,5-kratno dobo izobraževanja, vendar pa tega ni storilo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi takšno določilo predstavljalo nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do proste izbire zaposlitve. Tožena stranka je med postopkom opozarjala na določbo 51. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004 in 68/2006), ki vsakomur zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva. Pritožbeno sodišče je v sodbi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, povsem zanemarilo, da pogodbeno določilo, za katerega je ugotovilo, da je nično, v pogodbo ni bilo vključeno le zaradi premoženjskih interesov tožene stranke, temveč zaradi njene obveznosti zagotavljanja zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo določbe Pravilnika o specializaciji na področju zdravstvenega varstva, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o izobraževanju. Ta pravilnik je določal, da je specializacija namenjena za potrebe zdravstvenih organizacij in za opravljanje nalog zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje bi pred sprejemom zaključka, da je šlo za nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do svobodne izbire zaposlitve, moralo opraviti test sorazmernosti, česar pa ni storilo. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljevalo tudi s tem, da naj bi se tožnik z direktorico tožene stranke ustno dogovoril, da bo še deset let po zaključenem izobraževanju ostal na področju B., česar pa tožnik med postopkom ni navajal, temveč je o tem izpovedal šele med svojim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, s čimer je kršilo razpravno načelo. Sodna praksa se je enotno izrekla, da zaslišanje stranke predstavlja enega izmed dokazov, s katerim pa ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožena stranka očitno ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o ničnosti določb pogodbe o izobraževanju, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Stališče sodišča prve stopnje je sicer zmotno, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar pa to pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ne pa da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu zobozdravnika; - stranki sta 1. 4. 1998 sklenili pogodbo o izobraževanju za specializacijo zobne in čeljustne ortopedije; - v pogodbi o izobraževanju je bilo dogovorjeno, da bo tožnik po končanem izobraževanju (to je bilo predvideno za čas od 1. 4. 1998 do aprila 2002) ostal v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj še 10 let in da bo v primeru, da mu delovno razmerje v zavodu preneha po njegovi želji ali v krivdi pred potekom tega roka, dolžan povrniti vse stroške nastale v zvezi z izobraževanjem, vključno z obrestmi, pa tudi vso ostalo škodo; - tožnik je specializacijo zaključil konec oktobra 2001 kar pomeni, da se je izobraževal 42 mesecev (3 leta in 6 mesecev), po končani specializaciji bi moral ostati pri toženi stranki v delovnem razmerju 120 mesecev, ostal pa je 59 mesecev (4 leta in 11 mesecev); - direktorica tožene stranke se je ob sklenitvi pogodbe o izobraževanju s tožnikom ustno dogovorila, da obveznosti iz točke 4 alinee 3 te pogodbe pomeni, da tožnik ostane v sistemu zdravstva na področju B. (ne pa pri toženi stranki) še 10 let, enak dogovor pa je bil sklenjen tudi z B.B.; - dne 30. 8. 2006 oziroma 2. 9. 2006 je tožnik sklenil pogodbo o koncesiji z Mestno občino ... in o tem obvestil toženo stranko, obvestilo je tožena stranka štela za dokončno odpoved delovnega razmerja in razveljavitev pogodbe o zaposlitvi; - tožena stranka je tožniku izstavila račun za plačilo stroškov specializacije z obrestmi do 30. 9. 2006, v skupnem znesku 11.919,490,00 SIT oziroma 49.739,15 EUR, tožnik pa je dne 22. 11. 2006 toženi stranki plačal znesek 16.579,72 EUR in 29. 12. 2006 še znesek 33.159,43 EUR; - tožnik ob plačilu zneska 11.919,490,00 SIT (sedaj 49.739,15 EUR) ni vedel, da ni dolžan povrniti stroškov specializacije in je za to izvedel šele po izdajo sodbe pritožbenega sodišča Pdp 1326/2008; - tožnik je 27. 10. 2009 pred sodiščem prve stopnje vložil tožbo zaradi vračila plačanega zneska z obrestmi od dneva plačila, pri čemer se je skliceval na sodbo in sklep sodišča prve stopnje Pd 365/2006 z dne 26. 8. 2008 ter na sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 1326/2008 z dne 2. 7. 2009, s katerima je bil zavrnjen zahtevek tožene stranke, da ji bivša delavka B.B. povrne stroške izobraževanja, ugotovljena pa je bila tudi ničnost določbe pogodbe o izobraževanju po kateri bi ta delavka morala ostati v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki še najmanj 10 let po končanem izobraževanju.

Sodišče prve stopnje je sicer zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta nični določbi pogodbe o izobraževanju o tem, da je tožnik po končanem izobraževanju dolžan ostati v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki še 10 let in da je v nasprotnem primeru poleg stroškov izobraževanja dolžan povrniti tudi ostalo škodo, ki je bila povzročena, skupaj z obrestmi. Zaradi navedenega je potrebno spremeniti odločitev sodišča prve stopnje glede ničnosti spornih določb pogodbe o izobraževanju in ta del tožbenega zahtevka zavrniti kot neutemeljenega. Kljub temu pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zaračunane stroške izobraževanja, ki jih je tožnik plačal na podlagi računa, ki ga je izdala tožena stranka. Temu delu tožnikovega zahtevka je potrebno ugoditi že zaradi tega, ker tožnik ni bil dolžan vrniti stroškov specializacije, obenem pa ni prišla v poštev uporaba določbe 191. člena OZ.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil obveznosti iz pogodbe o izobraževanju, saj sta se stranki ob sklenitvi pogodbe o izobraževanju ustno dogovorili, da dolžnost ostati 10 let po končani specializaciji v delovnem razmerju pri toženi stranki, pomeni obveznost ostati v sistemu zdravstva na B., kar je tožnik tudi storil. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izstavitev računa tožniku in je tožnik tako plačal nekaj česar ni bil dolžan. Utemeljenost tožbenega zahtevka je tako odvisna od odgovora na vprašanje ali je tožnik ob plačilu vedel, da plačuje nekaj česar ni dolžan. V skladu z načelom volenti non fit iniuria, kakor ga določa 191. člen OZ tisti, ki kaj plača, čeprav ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je šele po izdaji sodbe Pdp 1326/2008 z dne 2. 7. 2009 izvedel, da toženi stranki ni bil dolžan povrniti stroškov specializacije, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne pride v poštev uporaba določbe 191. člena OZ, saj je tožnik stroške toženi stranki povrnil že 22. 11. 2006 in 29. 12. 2006, to je skoraj dve leti in pol preden je izvedel, da tega ni dolžan storiti.

Sodišče prve stopnje je glede obsega kondikcijskega zahtevka pravilno upoštevalo določbo 193. člena OZ. Ta določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ob ugotovitvi, da tožnik ni zatrjeval, da je bila tožena stranka nepoštena, je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od neupravičeno pridobljenih sredstev (vračila stroškov izobraževanja) utemeljeno dosodilo od dneva vložitve tožbe, to je od 27. 10. 2009. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu z načelom, da mora sodišče v istovrstnih sporih soditi enako. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na odločitev v priloženem spisu Pd 365/2006, v katerem je tožena stranka tožila delavko, ki je imela sklenjeno enako pogodbo kot tožnik. Delavka je tistem sporu uspešno dokazala (tako kot tožnik), da se je z delodajalcem ustno dogovorila, da obveznost ostati 10 let po končni specializaciji v delovnem razmerju, pomeni obveznost ostati 10 let v sistemu zdravstva na B., kar je tudi spoštovala, zaradi česar ni kršila pogodbene obveznosti. Obe zadevi se razlikujeta le v tem, da toženka B.B. ni plačala računa, ki ga je izstavil delodajalec in jo je ta zato tožil na plačilo stroškov specializacije, tožnik pa je toženi stranki povrnil stroške specializacije in v tem sporu zahteval vračilo vplačanega zneska. Zaradi navedenega v citirani zadevi tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali pride v poštev uporaba določb 191. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je pravilo uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 1. odstavka 190. člena OZ toženi stranki naložilo, da tožniku vrne stroške specializacije, ki jih je ta plačal na podlagi izstavljenega računa, čeprav tega ni bil dolžan storiti. V skladu s citirano določbo je namreč tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja ničnosti spornih določb pogodbe o izobraževanju. V skladu s 1. odstavkom 86. člena OZ je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršena pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sodišče prve stopnje se glede ničnosti določb 3. alinee 4. točke in 2. alinee 5. točke pogodbe o izobraževanju sicer oprlo na odločitev pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu Pdp 1326/2008 z dne 15. 9. 2009 (toženka B.B.). V citirani sodbi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da so nične določbe pogodbe o izobraževanju o obveznosti ostati 10 let po zaključeni specializaciji v delovnem razmerju pri delodajalcu in obveznosti vračila stroškov izobraževanja v primeru kršitve te obveznosti. Pogodbene določbe naj bi bile nične zaradi kršitve načela ekvivalence vzajemnih dajatev iz 15. člena v času sklepanja pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/87, 39/85, 57/87) in kršitve ustavne pravice do proste izbire zaposlitve po 49. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami). Pritožbeno sodišče se je pri tem sklicevalo tudi na stališča, ki jih je pred tem že zavzelo v sodbah opr. št. Pdp 1033/2005 z dne 15. 2. 2007 in opr. št. Pdp 903/2007 z dne 23. 9. 2008. Odgovornost za oblikovanje enotne sodne prakse je predvsem na Vrhovnem sodišču RS. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da so stališča Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja drugačna od stališč sodišča prve stopnje.

Tako se pritožba utemeljeno skicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 294/2004 z dne 10. 5. 2005. Z njo je bila potrjena odločitev nižjih sodišč, da je delavec delodajalcu dolžan povrniti stroške magisterijskega študija, ker na delu ni ostal dvakratno dobo trajanja izobraževanja. V sporu o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo bi tožnik moral ostati 2,8-kratno dobo trajanja izobraževanja (izobraževanje je trajalo 42 mesecev, tožnik pa bi moral ostati pri toženi stranki oziroma v sistemu zdravstvenega varstva na B. 120 mesecev oziroma 10 let), kar glede na citirano sodbo, predvsem pa na sklep VIII Ips 320/2010 ne more biti nično.

Glede vprašanja ničnosti spornih določb pogodbe o izobraževanju je potrebno upoštevati tudi sodno prakso, kakršna je razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 320/2010. V navedeni zadevi se je presojalo vprašanje ničnosti pogodbene določbe, po kateri bi delavka morala pri delodajalcu ostati še 5 let po pravniškem državnem izpitu, zaradi katerega je bila delavka z dela odsotna 16 mesecev. Navedeno pomeni, da bi delavka pri delodajalcu morala ostati na delu 3,75-kratnik trajanja izobraževanja, kar je bistveno več kot je znašala obveznost tožnika. Za takšno bistveno daljšo obveznost je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da ni očitnega nesorazmerja pred zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljenega izobraževanja za pravniški državni izpit, ko delavec ne opravlja dela in zavezo delavca, da povrne sorazmerni del teh stroškov, če na delu pri delodajalcu ne ostane še 5 let po pravniškem državnem izpitu. V kolikor takšno stališče velja za obveznost ostati na delu 3,75-kratnik trajanja izobraževanja, še toliko bolj velja za bistveno krajšo zavezo tožnika. Sicer pa je revizijsko sodišče opozorilo tudi, da v primeru čezmernega prikrajšanja zakon določa le pravico zahtevati razveljavitev pogodbe v enem letu od njene sklenitve, ničnost pa je predvidena le v primeru oderuške pogodbe, pri čemer zanjo ne zadošča le očitno nesorazmerje, temveč tudi izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Pogodbe o izobraževanju ob delu, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora, nikakor ni mogoče šteti za oderuško pogodbo. Sicer pa se je tudi sodišče prve stopnje postavilo na povsem pravilno stališče, da eventualna kršitev načela ekvivalence ne more povzročiti ničnosti, temveč zgolj izpodbojnost. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbeno določilo o obveznosti ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki še 10 let po končanem izobraževanju nično, ker nasprotuje določbi 49. člena URS. Ta določa, da je zagotovljena svoboda dela, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, da vsakdo prosto izbira zaposlitev ter da je prisilno delo prepovedano. Pogodbeno dogovorjene obveznosti tožnika, da v primeru prenehanja delovnega razmerja po njegovi želji ali krivdi pred potekom 10 letnega roka od končanega izobraževanja, delodajalcu povrne sorazmerni del stroškov ne pomeni kršitve prepovedi iz konvencije št. 29. o prisilnem ali obveznem delu (Službene novine kraljevine Jugoslavije 297/1932). V skadu z 2. členom te konvencije je prisilno ali obvezno delo tisto, ki od posameznika podpretnjo kakršne koli kazni zahteva opravljanje dela, za katerega se le-ta ni prostovoljno odločil. Grožnja kazni v smislu konvencije se nanaša na fizično ali moralno prisilo, pri čemer ima predhodno soglasje delavca za neko delo ali opravljeno storitev le relativni pomen. Vendar pa obveznosti delavca, da v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja delodajalcu povrne del stroškov, ki jih je ta imel v zvezi z izobraževanjem, ne pomeni kršitev prepovedi prisilnega dela. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na stališča Evropskega odbora za socialne pravice, ki je obravnaval nekatere primere omejevanja možnosti novega zaposlovanja delavcev, razen ob povrnitvi sorazmernega dela stroškov njihovega izobraževanja oziroma treningov. Odbor je menil, da je takšna ureditev sicer lahko v nasprotju s pravico do svobodne izbire in zaposlitve ter v nasprotju z Evropsko socialno listino, če je obdobje zaveze za povračilo predolgo. Vendar pa v konkretnem primeru tega obdobja ni možno oceniti kot predolgega in nesorazmernega.

Dogovora med tožnikom in toženo stranko, da bo tožnik še 10 let po končani specializaciji ostal pri delodajalcu oziroma v zdravstvenem sistemu na B., v kolikor pa bo na svojo željo prej zaključil delovno razmerje, pa bo moral povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja, ni mogoče razumeti kot prepovedi tožniku, da odpove pogodbo o zaposlitvi. Nenazadnje te določbe na ta način stranki tudi nista razumeli, saj je tožnik na lastno željo prekinil delovno razmerje pri toženi stranki in se zaposlil kot koncesionar. Zaradi navedenega sporna določba pogodbe o izobraževanju ob delu ne pomeni prepovedi druge zaposlitve, podprte s sankcijo v smislu citirane določbe Konvencije MOD št. 29. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče meni, da sporna določba pogodbe o izobraževanju ob delu ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Ob upoštevanju obdobja tožnikove odsotnosti z dela zaradi specializacije, obveznosti da še 10 let po končani specializaciji ostane na delu pri toženi stranki oziroma v zdravstvenem sistemu na B. ni mogoče oceniti kot nezakonit poseg v svobodo dela.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o ugotovitvi ničnosti določb 2. alinee 5. točke in 3. alinee 4. točke pogodbe o izobraževanju z dne 1. 4. 1998 spremenilo tako, da je ta dal tožnikovega zahtevka zavrnilo kot neutemeljen.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku utemeljeno dosodilo vtoževani znesek stroškov izobraževanja, za katere je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnika. Zavrnitev dela tožbenega zahtevka ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj so bili ti odmerjeni izključno ob upoštevanju vrednosti vtoževanega zneska.

Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar kljub temu ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj se njen uspeh v tem sporu zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev ničnosti spornih določb pogodbe o izobraževanju ni spremenil. Tožnik je ugotovitev ničnosti zahteval izključno kot podlago za ugoditev denarnemu zahtevku, odločitev o denarnem zahtevku pa ostala nespremenjena. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil nujno potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.